Prvi papežev čivk

Vir: http://onemoresoul.com

Svetovni splet je bogatejši za dva velika in pomembna portala, ki prinašata informacije o življenju Cerkve in delu papeža. Prvi je bolj uradne narave in je dosegljiv na domeni www.news.va. To je portal ki združuje tri velike uradne vatikanske medije: časopis Osservatore Romano, Radio Vaticana in televizijo CTV. Portal vključuje tudi novice t.i. misijonske tiskovne agencije, ki zbira dogodke iz misijonskih dežel.

Novi informacijski portal prinaša tudi prvi “tweet” kakega papeža v zgodovini Cerkve, saj ga je Benedikt XVI. objavil v torek preko »svojega« iPada. Ob njem je seveda stala množica prisednikov, podtajnikov in podanikov, ki so papežu pokazali, kako se »čivka«.

Prvi papežev čivk, ki je zagnal novi portal se glasi: “Bodi hvaljen naš gospod Jezus Kristus! Z molitvami in blagoslovi, Benedikt XVI.” Jasno je, da papež ne bo tvital, ampak simbolična gesta kaže, da so očitno tudi za vatikanskim obzidjem uvideli in razumeli potrebo po prisotnosti Cerkve na svetovnem spletu. Nekateri vidijo v tem priložnost za širjenje evangelija, osebno pa mislim, da boljša in celovita informacija lahko pripomore k bolj objektivni podobi Cerkve. Soočanje Cerkve z mediji in tehnologijo je vse prej kot enostavna in prijetna zgodba, saj vse do papeža Pija XII., ki je bil sin časnikarja, je uradna Cerkev gledala na medije zelo skeptično.

Drugi portal je manj uraden, bolj blogerske narave in malo spominja na naš Drugi svet, le da ima katoliški predznak. Vatican insider je portal ki združuje blogerje, novinarje in vatikaniste različnih jezikovnih področji in poleg novic prinaša tudi komentarje na dogajanje v Katoliški Cerkvi. Obiskovalci tako na enem mestu dobijo vpogled v nekoliko drugačno – manj formalno – Cerkev, brez da izgubijo objektivni pogled na dogodke.

Obe novosti se mi zdita napredek k dojemanju in razumevanju Cerkve, saj samo preko boljšega informiranja, si lahko ustvarimo pravo in čim bolj objektivno sliko te organizacije. Tukaj ostajamo na ravni hierarhije, če želite, t.i. cerkvene politike, ki pogosto ima zelo malo skupnega z osebno vero ali evangelijem.

Iz Benetk v Milano

Vir: http://www.amicicorecco.org

Iz naslova bi lahko sklepali, da gre za potopisni članek, vendar tematika je povsem druga. Jutri ob poldne naj bi papež Benedikt XVI. imenoval dosedanjega beneškega patriarha Angela Scola za milanskega nadškofa. Vest ki se na prvi pogled zdi izključno italijansko-cerkvena je pomembna tudi za civilni/laični svet, saj je milanska nadškofija največja (in morda najpomembnejša) škofija na svetu. Še vedno uporablja svoj, poseben, obred (nekoliko drugačen od ostale katoliške liturgije) in o njeni »teži« pričajo naslednje številke, ki slikovito prikažejo obseg te cerkvene pokrajine: 1107 župnij (več kot celotna Slovenija), preko 5 milijonov prebivalcev in okrog 3000 duhovnikov.

In kaj ima Milano posebnega, poleg številk? V zadnjem stoletju sta dva milanska nadškofa postala papeža, pastoralno življenje je močno prepleteno z gospodarstvom, družbenim življenjem in svetovno politiko. Italijansko (in deloma tudi evropsko) bančništvo, založništvo, finance in visoka moda domujejo v Milanu. Ne smemo pozabit, da je tudi naš bančni sistem (po)vezan s tem italijanskim severnim mestom, ki čeprav ni glavno mesto, se lahko brez sramu kosa z velikimi svetovnimi prestolnicami. Naj omenim dva svetovna dogodka, ki bosta v bližnji prihodnosti zaznamovala življenje te metropole. Drugo leto bo tam potekalo svetovno srečanje družin, leta 2015 pa svetovni expo.

Imenovanje kardinala Scole vsekakor nima samo cerkvene teže in pomena, saj bo najbrž zaznamovalo tudi širše družbeno življenje. Kardinal velja za močnega intelektualca, ki se odprto in dialoško sooča tako z ateizmom kot s sodobnimi izzivi izobraževanja. Lahko upamo, da bo intelektualne sposobnosti koristil ter pustil sled na področju dialoga s kulturo in neverujočimi.

Ni pomembna oblika, amapk namen

Znanstveniki ki preučujejo naše možgane ugotavljajo, da se razvitost posameznih predelov spreminja: predel za vizualno percepcijo je vedno bolj razvit. Grafični, video, filmski in fotografski učinki, s pomočjo novih tehnologij, zamegljujejo mejo med resničnostjo in virtualnostjo. Pri slednji je pomemben le izgled, ker je vse zgrajeno v »digitalnem prostoru«.

Oglaševalska industrija se poslužuje takih in drugačnih iznajdb, da na nas napravi vtis in tako »prepriča«, da je nekaj za nas najbolje. Nahajamo se v dobi podobe in včasih nas tako močno prevzame, da pozabimo na bistvo. Tista bleščeča in imenitna fasada pogosto skriva pod sabo nekaj zelo revnega in praznega; ravno zato moramo iskati pravo bistvo. Še posebej v odnosih.

To nam sugerira tudi današnja Božja beseda – kaj je bistvo vsega? Kaj Bog pričakuje od vernikov? Izpolnjevanje zapovedi do pičice, da bodo lepo izpadli pred sosedi? Slepo klečeplazenje? Ne! Nič od tega nam ne bo pomagalo v tistem trenutku, ko bomo odgovarjali za svoja dejanja. Evangelist Matej, ki je bil spreobrnjen cestninar, nam pove, da za vstop v nebeško kraljestvo potrebujemo zelo zelo malo, vendar to mora biti bistveno.

Kaj je potrebno za »vstop« v nebeško kraljestvo? Po današnjih Kristusovih besedah le kozarec vode. V prvem delu evangelija po Mateju Jezus določi precej skrajne pogoje za tiste, ki hočejo biti njegovi učenci, saj ti morajo pozabiti na svojo družino, prijatelje in celo na lastno življenje. V nadaljevanju pa pravi, da kdorkoli »dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je ta imenovan učenec, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila« (Mt 10, 42). Ali torej zadostuje kozarec mrzle vode, da pridemo v nebesa? Da, če ga damo s pravim namenom in naklonjenostjo.

Nov začetek

Pride čas, ko se ponudijo nove možnosti, novi izzivi in nova vprašanja, na katera lahko odgovorimo le tako, da se podamo v neznano. Blog Mala miselna tržnica (MMT) je v svojem tretjem letu življenja vkorakal na novo pot, ki bo v znamenju sodelovanja z ekipo blogerjev in programerjev portala Drugi svet. Tovrstno povezovanje prinaša nove možnosti in članstvo v širši skupnosti oseb, ki jih/nas družijo podobni interesi. Kaj se bo spremenilo? Avtor ostaja isti, slog tudi in si želim, da ostanejo tudi iste zveste komentatorke in komentatorji ter obiskovalke in obiskovalci MMT. Brez izkazane zvestobe danes ne bi bili tukaj.

Vir: http://borut.blog.siol.net/

Danes je tudi poseben dan naše mlade in lepe domovine, ki se je pred dvajsetimi leti “vrnila v Evropo”. Ker smo “objokani” morda naše oči vidijo skupno prihodnost zamegljeno, vendar sedanjost terja od nas, da ne obupamo. Pogumno, vztrajno, vsak po svojih močeh in dolžnostih naredimo nekaj za skupno dobro. Včasih je potrebno malo, le simbolična gesta, da naredimo prihodnost boljšo. Državo ki so nam jo naši predniki skozi stoletja in zgodovinske vihre izborili, moramo varovati, spoštovati in ceniti. Popravnega izpita tukaj ni. Učimo se iz preteklosti, da bo prihodnost boljša.

Čas iskanja in čas novih odnosov

Čas hitrih sprememb in negotovih družbeno-političnih razmer odpira v človeku in družbi željo po trajnem, gotovem in varnem. Ljudje se oddaljujejo od klasičnih oblik verovanja, ki so hierarhično organizirane, ker iščejo stik s svetim in presežnim na neobvezujoč način. Družba je s hitrim napredkom in z uvedbo novih tehnologij postala fragmentarna in v nenehnem iskanju lastne identitete. Kaj lahko na tem področju ponudi teologija? Kakšna je kakovostna družbena antropologija? Ali je res čas individualizmov in liberalnih doktrin? So odnosi res samo še potrošnji material ali imajo svojo vlogo v skupnosti?

Odgovori so v tretji osebi Svete Trojice, ko na današnji praznik binkošti, prihaja med vernike (in nevernike) Sveti Duh.

Sveti Duh kot vektor Božje modrosti

Med 130 vprašanji za birmo je tudi tisto, koliko je darov Svetega Duha in kateri so. Tako pripravniki na birmo kot papige recitirajo naučeno snov, ne da bi razmislili o vsebini. Ali je darov Svetega Duha res sedem? Ne, teh je neskončno, le da iz praktičnosti smo jih združili v eno skupino. Med temi je dar modrosti, ki je več kot le znanje ali ponavljanje naučenih formul, ampak je sposobnost razsodnosti, premišljevanja in načrtovanja, mišljenja, odkrivanja in radovednega iskanja neznanega.

Za dar modrosti bi morali prositi in si prizadevati v prvi vrsti ravno katoličani, da bi naša vera bila vedno manj podobna dolgočasni ploskvi, ampak da bi postala mogočna katedrala razumnega verovanja. Verovati pomeni misliti Boga kot stvarnika vsega, tudi našega razuma.

Morda so apostoli, žene in Marija šele s prihodom Svetega Duha razumeli in sprejeli, kaj jim je Jezus govoril in kaj jih je učil, ko je bil med njimi. Prisotnost Božjega v osebi Svetega Duha med njimi je pomenila interpretativni ključ vsega Kristusovega življenja, ker čudeži, prilike in govori so bili namenjeni skupnosti – tisti in prihodnjim.

Sveti Duh kot temelj komunikacije

Predajanje izročila iz generacije v generacijo ni samo folklorna praksa, ampak je ohranjanje kolektivnega spomina neke skupnosti. Njena zgodovina postane živo sporočilo komunikacije in skupnost lahko črpa svojo moč iz skupnega spomina. V teologiji se grški izraz perihoreza uporablja za označitev sobivanja treh Božjih oseb na temelju ene (božanske) narave. Gre za dinamično sobivanje, ki je bolj podobno plesu in radostnemu bivanju. Bistvo Svete Trojice je bivanje v popolni komunikaciji, ki je ljubezen. Formulacijo lahko tudi obrnemo, saj je komunikacija bistvo ljubezni. Sveti Duh ima pri tem vlogo »povezovalca« in neke vrste Božjega ambasadorja med ljudmi. Po njem se Bog razodeva v svetu, po njem deluje in je trajno prisoten.

Prihod Svetega Duha med apostoli, ženami in Marijo vzpostavi neke vrste duhovni most, trajno povezavo ene skupnosti, ki kljub kasnejši razkropljenosti ostaja (t)ista Kristusova družina. Zaradi moči komunikacije in delovanja Svetega Duha je lahko Cerkev nosilka Kristusovega evangelija – vesele novice med ljudmi. Binkošti predstavljajo trenutek enosti med tujci, ki za vedno postanejo pripadniki enega Duha, ene skupnosti.

S prihodom Svetega Duha je nova skupnost postala povezana med sabo in z Bogom. On se je ponovno odločil, da bo prebival med ljudmi, da bo navzoč tam, kjer ga najbolj potrebujejo in iščejo. To je moč Svetega Duha, ki iz posameznikov dela skupnost, iz fizične mase pa bitja, ki si upajo misliti in upati v neskončnost.

Binkošti: vstop v neskončnost

Prihod Svetega Duha je vstop v neskončnost, ker to ni enkraten dogodek, omejen le na zgodovinski trenutek, ampak je Božja večnost, ki se staplja v našo kolektivno in individualno zgodovino. Zgodovina vsakega posameznika je obogatena na viden in neviden, razložljiv in čudežen način s prisotnostjo in darovi Svetega Duha. Na binkošti so apostoli, žene in Marija postali skupnost verujočih in upajočih v neskončnost, saj je minljivost življenja presežena z vsakdanjo prisotnostjo Boga.

Neskončnost je cilj, ki ga skupnost sprejme za svojega in k njemu strmi. V Stari zavezi prilika o Babilonskem stolpu prikazuje skupnost ljudi, ki je hotela doseči Boga na napačen način. Kazen je bila oddaljenost od cilja, medsebojna zmešnjava in položaj brez upanja. Prihod Svetega Duha med apostole pa pomeni ravno obratno, skupnost ima cilj, ima možnosti, da cilj doseže, zato ta dogodek predstavlja mejnik v dojemanju Cerkve in krščanstva.

Ali so binkošti rojstni dan Cerkve?

Razmišljanje o binkošti bom sklenil z vprašanjem o skupnosti verujočih, ki ji pravimo Cerkev. Nekateri trdijo, da je današnji praznik prihoda Svetega Duha tudi rojstni dan Cerkve. Ta formulacija se mi ne zdi povsem pravilna, še posebej če pogledamo na razmere v Cerkvi skozi zgodovino in danes. Za vzorec vzamem vlogo in možnosti žensk v strukturnih in odločilnih cerkvenih pozicijah. Na binkošti so bile v dvorani, poleg apostolov, tudi Marija in druge žene, torej deležne enakega Svetega Duha in v enaki meri kot apostoli. Tekom zgodovine in vse do danes je vloga ženske v Cerkvi tretjerazredna, čeprav s spretno retoriko pokrijemo in opravičimo marsikaj.
Binkoštni praznik je gotovo prinesel prvi krščanski skupnosti edinstveno povezanost, ki ji je omogočil preživetje, vendar rojstni dan Cerkve lahko pomaknemo veliko prej. Drzno si upam reči, da je to lahko veliki četrtek (zadnja večerja) ali celo Kristusovo rojstvo.
Cerkev in krščanska teologija bi lahko veliko več zajemali iz bogate tradicije o Svetem Duhu in ga postavili na vidnejše mesto svojega življenja in dela. Močen poudarek na zapovedih, ki se je dogajal v prejšnjih stoletjih, je posledica hierarhične družbe in potrebe po uveljavljanju avtoritete. Danes ljudje iščejo stik z mističnim in presežnim, ki ni nujno podoba avtoritete, zato bi moral biti Sveti Duh na bolj vidnem mestu. Moč znamenj lahko interpretiramo preko prisotnosti Duha ki oživlja in nas povezuje.

Huffington post prehitel NYT

Pred časom sem pisal o nakupu guruja vseh blogov, Huffington Posta – Huff, s strani internetnega giganta AOL-a in o napovedi, da naj bi Huff prehitel celo znameniti Washington Post. Prognoze se niso samo uresničile, ampak presegle vsa pričakovanja. Po poročanju družbe za spletne analize ComScore je Huff prejšnji mesec s svojimi 35,5 milijoni enkratnih obiskovalcev presegl celo spletno stran New York Timesa.
Razloga za ta uspeh sta dva: povezava med AOL-om in Huff-om ter uvedba plačljivih člankov na strani NYT. Po digitalni spojitvi je Huff začel beležit 30 % mesečno rast obiskov, medtem ko je newyorški spletni časopis v zadnjih treh mesecih uvedel plačljive članke. Uporabnikovo plačilo v zameno za novico postaja vedno bolj aktualna tema med spletnimi časopisi, saj je digitalni svet pocenil dostop do vsebin, ki so prej bile neizogibno plačljive.

Na področju inovativnih načinov plačila spletnih vsebin prednjači slovensko podjetje DoubleRecal oz. Dvojni priklic, ki prisili uporabnike, da v polje prepišejo označene besede. To omogoča oglaševalcem, da njihove reklame niso več le figurice ob robu strani, ki jih naše oko vedno manj zaznava, ampak pogoj za vstop v novico. Novica je za uporabnika brezplačno-plačljiva, za ponudnika pa vsekakor vir prihodka. To lahko opazite če želite brati novice Dnevnika ali Požareporta.

Ateizem, mladi in vera – zakaj proč in zakaj ostati?

Binom ateizem in mladi je zanimiva in izzivalna kombinacija sodobnega družbenega pojava, ki dobiva vedno večje razsežnosti. Zakaj vedno več mladih se deklarira za ateiste, čeprav ne vedno vedo kaj to pomeni? Zakaj je ateizem moderen? Ali sploh lahko »ne-mislimo Boga«? Na ta vprašanja bom skušal nasloniti svoje razmišljanje in ker točnih odgovorov nimam, bom odprl še dodatna vprašanja. Da, nad vprašanja z vprašanji, ker včasih potrebujemo le refleksijo stanja, da lahko ugotovimo, kako naprej.

Pojem ateizem danes nosi v sebi več pomenov, kot jih je pred leti, ker postaja nova oblika poganstva. Zavrnemo Boga in tradicionalna verstva ter se zatečemo v čaščenje niča, da smo proti nečemu in s tem drugačni. Toda kljub temu nekaj častimo, se obnašamo religiozno in ravno to je ironično, ker zavračamo vero in obstoj božanstva tako, da oblikujemo novo obredje, novo vero in novo božanstvo. Novo božanstvo je brez obraza, do njega ne gradimo odnosa, ne potrebuje naših molitev in nedeljske maše. To je božanstvo svobode in od njega lahko vzamemo kar hočemo in kar nam tisti trenutek najbolj paše.

Sodobni rituali so prinesli nove svečenike, ki so mediji. Oni oblikujejo družbo in mlade ter vnašajo v naše življenje navade s katerimi določajo kaj je »in« in kaj »out«. Biti kristjan je po njihovi sodbi definitivno »out«.

Kdo pa so mladi? Današnja mladina – ne vsa – se na verskem in etičnem področju nahaja v primežu »vse je dovoljeno, ker imam pravice« in krizo življenjskega sporočila z neko vsebino. Veliko raziskav in študij opravljamo o tem, kako mladi vidijo družino, medije, vrstnike, šolo … z veliko težavo pa jih preprosto vprašamo: »ali kaj potrebuješ?«. Medtem ko oni preživijo več kot tisoč ur letno povezani z velikimi in malimi napravami v višinah in breznih brezmejnega svetovnega spleta, naša družba išče načine, kako bi nas presenetila s presežkom, luksuzom in prestižem. Ali je to bistvo za naše življenje? Si to želijo mladi? Prepričan sem, da tako mladi kot celotna družba potrebujemo le bistvene stvari: dobre medsebojne odnose, zaupanje, veselje in radost bivanja.

Velike moralne in vzgojne figure kot so šola, družina, država in Cerkev bi morale ohranjati najvišji nivo moralnosti v družbi in mladim ponudit najboljše za njihov razvoj. Nenazadnje je to investicija v prihodnost celotne civilizacije. V majskih in junijskih nedeljah potekajo birme, zato je to čas, ko se lahko vprašamo »in kaj po tem?«.

Obdobje po birmi je že pregovorno postal čas velikega eksodusa, ki pelje mlade daleč stran od Cerkve. Kaj se dogaja med našimi najstniki, ki po vsaj sedmih letih verouka dobesedno zbežijo stran od krščanstva? Upam si trditi, da nekaj mora biti zelo narobe z dojemanjem krščanstva kot takega in posredovanjem evangelija. Svoje prispeva še družba in rezultat je popoln. Mladi birmanci si v polju o verski pripadnosti v profilu na Facebooku brez sramu odkljukajo »ateist«, vsakršna povezava na vero pa je sistematično izbrisana. Zakaj na socialnih omrežjih najdemo slike (sanjskih) potovanj in norih zabav, ne najdemo pa fotografije njihove birme? Zakaj se veča število uporabnikov socialnih omrežji in manjša število bralcev Svetega pisma?

Cerkvena »agenda« vročih tem na žalost ne sovpada z družbenimi premiki, ki se med odraščajočimi dogajajo zelo hitro in tako pri maši slišijo nekaj, kar ocenijo kot »za življenje neuporabno«. Razkorak je še večji in kredibilnost še manjša, ker velika večina oznanjevalcev Božje besede ostaja samo na teoretični ravni, njihova dejanja in zgledi pa ne odsevajo evangelija. Ta že nekaj časa ni več Magna carta v Cerkvi, ampak samo še droben tisk, ki prepriča majhen krog ljudi.

Moč in lepota Kristusovega odrešenjskega sporočila sta za vse čase, tudi za nas, za danes. Postati moramo civilizacija, ki »misli Boga«, da bomo lahko upali in načrtovali, sicer je s smrtjo vsega konec. Obup lahko presežemo le z zagotovilom, ki ga je Jezus zapustil, da je smrt premagana. Morda je prišel čas za dieto za Cerkev, družbo, družine, politiko, medije … vsi bi morali na očiščevalno dieto, ki bi očistila naše misli, želje in ideje. Ker smo siti vsega in drug drugega, spregledamo vso lepoto ki nas obdaja. Potrebujemo čas, da se vrnemo k bistvenemu, k tistemu, ki nas ne otežuje in bremeni, ampak daje novo energijo in voljo, da gremo naprej. To je evangelijsko sporočilo, ki nam pomaga, da odkrijemo bistvo in smisel življenja. Zato je vredno ostati.

Objavljeno v sveže izdani junijski številki tržaškega mesečnika Naš vestnik.