Razmislek po koprskih volitvah

Po dobi slavnega županovanja Borisa Popoviča prihaja nova era … Borisa Popoviča. Njegova zmaga in tretji mandat koprskega župana je bila zagotovljena s predvolilno kampanjo, ki ni trajala nekaj tednov ali mesecev, ampak traja vse od njegovega prvega dne na političnem prizorišču. Minulih deset let županovanja je preživel pod žarometi z dobro in slabo konotacijo, vendar vedno se je pisalo in govorilo (samo) o njem.

Vir: http://www.dnevnik.si

Izbor proti-kandidatov

Obdobje pred lokalnimi volitvami (tokratv Kopru, sicer pa tudi drugod ni bistvenih razlik) postane čas prijaznih in nasmejanih obrazov neznancev, ki vzniknejo iz kdo ve kje in so – že s samim dejstvom, da kandidirajo – poznavalci kraja, priljubljeni, izkušeni, poučeni … Izbor kandidatov za koprskega župana je pokazal, da klasične politične stranke in lokalne liste anemično čakajo na uradni dan začetka kampanje, ki naj bi jim prinesla zmago. Mislim, da so stranke pri kovanju kampanje precej kratkovidni, ker volivci se običajno odločijo za nekoga, ki je prepoznaven, ki ima zmagovit nastop in jih bolj ali manj prepriča, da bo nekaj naredil. Izbira med skoraj neznanimi obrazi je izbira »koga bom volil, da ne bo spet ta zmagal« in ne odločitev ZA tistega kandidata.

Čakati na predvolilno mrzlico, med letom pa nemo opazovati dogajanje brez glasnega ali vidnega udejstvovanja, ne prinese zmage, niti široke podpore. Vsaka opozicija bi morala v času trajanja nekega mandata aktivno, jasno in glasno povedati, kaj so izboljšave in kaj bi oni storili, da bi bilo drugače. V lokalnem kontekstu bi pričakoval, da se v tekmi za županski stolček pomerijo najbolj prepoznavni in ugledni predstavniki civilnega ali političnega življenja, ki ponudijo ljudem možnost, da v njihovem programu prepoznajo določene prednosti.

Koper: od Pepelke do sončnih žarkov

Zgodovina Kopra in Istre sta prepletena z Benetkami in njenim vplivom v vseh porah družbenega življenja. Čeprav so bili tej kraji le periferija velike morske Republike, so bili deležni številnih ugodnosti in prednosti, ki so danes naši zakladi. Na umetniškem področju so »odsluženi« ali še nepoznani beneški umetniki za tukajšnje naročnike opravljali dela, ki so danes naš ponos. Globalno gledano je postala luka pomembna in strateška točka, ki lahko konkurira z večjimi in starejšimi pristanišči. Umeščenost kraja med dvema večjima državama pa je lahko enkratna priložnost za trgovce, poslovneže …

Če se ozremo v moderno zgodovino Kopra lahko hitro opazimo, da od druge svetovne vojne naprej, noben župan ni bil tako medijsko izpostavljen, kritiziran, opevan, demoniziran in glorificiran kot sedanji. V dobi nekdanjega sistema in letih demokracije je bil Koper – tako kot ostali dve obmorski občini – trdnjava rdeče barve. In nekega dne se zgodi preobrat. Popovič zmaga na volitvah in tako iztrga Koper iz partijskega kadrovanja. Kadrovanje ki je segalo vse od župana, mimo luke in občinskih struktur do pometačev ulic, se je zrušilo samo vase. Dvignil se je prah, začelo se je gradit, prenavljat … iz mesta, ki je obležalo pod neko sivo patino prejšnjega stoletja je danes Koper tisto, kar je ima v svojem (občinskem in škofijskem) grbu: sijoče sonce. Če izpustimo debato okrog palm in druge zadeve, ki so bolj ali manj marginalne in namenjene politični propagandi, vidimo, da je seznam novosti pester in dolg.

Ni vse zlato kar se sveti

Koper je postal zanimivo obmorsko mesto, ki zaradi svoje zgodovine, pozicije in potencialov lahko ponudi širšemu predelu Istre tisto, kar bi moralo biti opravljeno že vsaj dvajset let od tega. Razvoj mestnega središča in nakupovalnih centrov pa ni upoštevalo podeželja, koprskega zaledja, od katerega je pravzaprav mesto odvisno.

Predmestne četrti in vasi v teh letih razvoja niso bile deležne enake obravnave, zato so krajani upravičeno skeptični do tovrstne politike. Eden od pokazateljev so težnje Ankarana (poleg političnih igric in ekonomske preračunljivosti), da postanejo svoja občina. Podeželje bi lahko postalo okolje dodatne turistične ali gospodarske ponudbe, ki si je mesto ne more privoščiti.

Nezanemarljivo vprašanje je tudi, v kakšni kondicij so mestne finance. Ali so gradnje in prenove sad dolgov in odprodaj premoženja? Ali je občina naravnana na trajnostni razvoj in gospodarsko stabilnost? Če je vse zgrajeno zaradi blišča in ustvarjanja vtisa, gre za Potemkinove kulise, ki se bodo ob prvi kritični situaciji sesule vase.

Na področju razvoja podeželja in medobčinskega sodelovanja bi morali odgovorni na različnih ravneh stopiti skupaj ter z učinkovito infrastrukturo povezati naselja v en sklop. Odgovor v ta prizadevanja bi bil gotovo višji življenjski standard, nove zaposlitvene možnosti, vlaganja in investicije.

Iz Izole se v Koper dobro vidi

Kot Izolan* spremljam dogajanje v Kopru kot vzorec za Izolo in Piran, ki sta zamudila precej vlakov. Politična preračunljivost, požrešnost posameznikov in želja po kontroli povzročajo razvojni zastoj. V tej objavi sem pokazal samo na nekaj zamujenih priložnosti in primerov kako-ne-delati na turistične področju, zato mislim, da je čas, da se tudi tukaj kaj premakne. Naši kraji so majhni in občine si ne morejo privoščiti velikih denarnih vložkov v projekte, ki bi dolgoročno dvignili ta del Istre na prepoznavno raven, zato pa bi morali poiskati in privabiti resne tuje vlagatelje, ki bi pripeljali svež kapital in pustili nekaj, kar bi ostalo kraju.

Z odločno roko in dobro ekipo ljudi bi lahko (in bi morala) tudi Izola postati atraktiven kraj, da bi se splačalo priti vsaj na vikend oddih, če že ne kaj več. Seveda ne za vsako ceno, še manj za ceno svobode in prekomernega zadolževanja.

 

* Prebivalke oz. prebivalci Izole so Izolanke oz. Izolani. Kakršenkoli drug izraz za prave prebivalce Izole je žaljiv, neokusen in nesprejemljiv.

Ko nekdanjemu honorarcu prekipi

Vir: http://4.bp.blogspot.com

Nekoč honorarno zaposleni uslužbenec italijanskega parlamenta, ki je po petnajstih letih dobil odpoved, se je odločil za maščevanje. Sprva je odprl stran na Facebooku, nato še blog, kjer opisuje in razkriva vse nepravilnosti in zlorabe davkoplačevalskega denarja, ki se dogajajo s strani izvoljencev ljudstva. Za enkrat še kratek seznam – stran je aktivna šele od sobote – opisuje uspešne načine, ki se jih poslužujejo italijanski parlamentarci in senatorji, da pridobijo popuste za mobilno telefonijo, službena vozila, nove prenosne računalnike in celo popolno kritje zdravstvenih stroškov. Za medklic je treba pojasnit, da je ogorčenje toliko večje, ker minimalna plača italijanskih poslancev znaša mamljivih 14.000 evrov.

V nekaj več kot 24 urah je anonimni maščevalec pod psevdonimom Spidertruman na Facebook-u pridobil že več kot 180.000 oboževalcev, blogu pa se je pridružilo več kot 4.300 oseb … in številke še naraščajo (skoraj 1.000 novih oboževalcev vsako uro). Pikantna razkritja se umeščajo v čas, ko je 60-milijonska Italija sprejela mega-varčevalni paket in rebalans proračuna za ok. 50 milijard(!) evrov, delovna doba za upokojitev bo 41 let (po letu 2030 se bodo upokojevali po 71. letu starosti) in so uvedli številne varčevalne ukrepe, ki bodo vsako družino na letni ravni stale skoraj 1.000 evrov. Ljudsko nezadovoljstvo je toliko večje, ker država ni posegla v najbogatejše sloje, ampak v revnejše in zato so parlamentarne razsipnosti in zlorabe ugodnosti kakor sol na odprto rano.

Kot kaže je svetovni splet vedno bolj magično orodje malih ljudi, ki v boju Davida in Goljata omogoča Davidu zmago. Novice se širijo s hitrostjo klika in ker je vse prepleteno in v mrežo zvezano, je hitrost informiranosti toliko večja. Morda gre v tem primeru le za poletno šalo nekega zdolgočasenega bistroumneža, ki je povzročil veliko slabe volje med poslanci in senatorji, ali pa za pravi WikiLeaks italijanskega parlamenta. Dejstvo je, da niti velike institucije, ki so nekoč veljale za simbole nacionalne enotnosti, niso več nedotakljive in niso zgled etičnega ravnanja.

Davek na sladko? Obdavčimo še …

Vir: http://dieta.pourfemme.itMislim, da je naša politika s predlogom po »obdavčitvi sladkega« presegla mejo dovoljenega. Podražitve oz. obdavčitev nezdrave prehrane je ravnanje, ki bolj kot v kako demokratično ureditev sodi v totalitaristično diktaturo, kjer država predpiše vse: od velikosti ploščic v kopalnici do barve las.

Ozaveščenost kaj je zdravo in kaj ne je zelo visoka, toda vsak ima pravico, da si izbere življenjski slog. Pravično je, da kdor se poslužuje za preživetje nenujnih dobrin (npr. kajenje, alkohol …) za to plača nek dodatek, vendar to razširit na vse, pod pretvezo, da bomo bolj zdravi, se mi zdi le izgovor za polnjenje obubožane blagajne. Po tem ključu lahko ocenimo, da razen vode in nekaterih osnovnih živil, je vse luksuz. Postavlja se mi še vprašanje, ali je vsa voda iz pipe dovolj kakovostna za pitje? In če ni, bo država z novim davkom poskrbela, da bo?

Težko verjamem, da bo novi davek za bolj zdrav življenjski slog res končal samo in izključno v zdravstveno blagajno in bo samo temu namenjen. Ali gredo vsi pobrani davki od prodaje tobaka za zdravljenje pljučnih bolezni in posledica kajenja? Nezaupanje je sad netransparentnega ravnanja in dejstva, da kljub uvrščenosti Slovenije med države, ki imajo najvišje davke, je servis države do davkoplačevalcev zelo pomanjkljiv in nezadosten.

Državne blagajne niso nikoli dovolj polne, zato bo po sladkem prišlo na udar še kaj. Davek na … vse! Kaj bi lahko bil naslednji korak, da bomo živeli »bolj zdravo« in manj tvegano življenje? Predlagam še naslednje davke (in »utemeljitve«):

  • davek na kavo, ker viša krvi tlak in veča možnost infarkta ter okvare srca in ožilja,
  • davek na rezano cvetje, ker ne spodbuja domačega gospodarstva in zaradi prevoza iz Nizozemske povečuje izpuste toplogrednih plinov,
  • davek na meso, ker živinoreja povzroča segrevanje ozračja,
  • davek na mobilno tehnologijo, ker povzroča okvaro možganov,
  • davek na kristal, ker vsebuje delce živega srebra in svinca,
  • davek na wc papir, ker pač ni ekološki,
  • davek na povezavo na splet, ker ni nujna za preživetje,
  • davek na pšenico, ker nekateri ljudje ne prenesejo glutena,
  • davek na motoristične čelade in obleke, ker uporabniki so rizična skupina za hude telesne poškodbe,
  • davek na nože, škarje, žage, šestila in vsa rezila, ker povzročajo rane ali celo smrtne žrtve,
  • davek na vse emulgatorje (famozni E-ji) in umetna sladila, ker so kancerogeni in povečujejo nastanek alergij ter
  • davek na rejo svinjine in na mlečne izdelke, ker sta vir nezdravih maščob, ki povzročajo holesterol.

Po tej logiki lahko obdavčimo čisto vse, če za to najdemo primerne izgovore in spretne retorike, da nam to odenejo v visoko doneče stavke. Naloga države ni vtikanje in urejanje vsakega koraka ljudi, ampak podpora državljanom, da bomo lahko svobodno, odgovorno in varno živeli na nekem ozemlju in v neki skupnosti. V času fašizma, je propaganda v Italiji vabila ljudi k varčevanju s sloganom Chi mangia, deruba la patria*. Bo tudi tokrat tako?

* Kdor je, krade domovini.

Že prebirate župnijska oznanila na spletu?

Vir: http://sphotos.ak.fbcdn.netPoletni čas predstavlja dobo počitka in mirovanja na vseh področjih. Tudi župnijsko življenje se zreducira na osnove dejavnosti in običajno je tako do ponovnega začetka veroučnega leta. Kaj početi poleti? Morda je ta doba zatišja lahko odlična priložnost, da župniji damo novo identiteto in nov zagon. Številne župnije so še vedno brez župnijskega lista ali oznanil in spletne strani, s tem pa izgubljajo dobro priložnost za dodaten stik z ljudmi.

Zakaj ne bi v poletnih mesecih organizirali srečanje z župnijskim svetom, mladimi ali skavti in pripravili gradivo, da župnija stopi v novo pastoralno in veroučno leto s prenovljeno (ali celo na novo postavljeno) spletno stranjo? Zakaj ne stopiti v stik z internetom in omogočiti ljudem, da najdejo Kristusa med brskanjem po medmrežju? Župnijska oznanila ali spletna stran predstavljata pomemben in koristen vir informacij, ki pogosto seže do oddaljenih članov župnije ali celo do nevernih.

Povod za ta zapis je bil, ko sem nedavno od tega iskal urnik svete maše izven svoje župnije in našel popolno informacijsko praznino. Spominjam se gesla nekih rumenih strani, ki pravi: »če vas ni tukaj, najbrž ne obstajate«. Enako lahko trdimo za »prisotnost« Cerkve v svetovnem spletu. Danes je internet preplavil in prevzel vse dejavnosti našega življenja, zato če koga ni na spletu, lahko rečemo, ne obstaja.

In kje začeti pri postavljanju spletne strani? Župniki morda nimajo dovolj časa ali znanja za delo z internetom, zato naj k delu pritegnejo mlade. Zakaj ne bi mladinski verouk potekal kot računalniška delavnica postavljanja in tedenskega vzdrževanja župnijske strani? Zberite osnovne podatke o župniji, društvu ali drugi organizaciji ki želite, da dobi svojo spletno stran. Na kratko predstavite zgodovino ter ključne informacije kot so urniki, pomembni datumi ali prazniki in z inovativnim pastoralnim pristopom angažirajte skupino mladih iz župnije, da postavi in vzdržuje spletno stran.

Vključiti mlade pomeni dodati njihovemu župnijskemu življenju poslanstvo, ki jih spodbuja k odgovornosti. Naj začnejo kot prostovoljci in s svojim doprinosom bodo postali oblikovalci župnijskega življenja ter svež izvir novih idej.

Župnijska oznanila lahko hitro postanejo »osrednji trg« spletne župnije, informacijsko križišče župnije in kraja, ki ga ljudje uporabljajo kot referenco za svoje življenje. Vloga mladih je pri tem procesu ključna, saj so ravno oni s svojimi ideali in zanosom pravi motivatorji spletnega dogajanja. Vedno več starejših se privaja na delo z računalnikom in najbrž poiščejo informacije o svojem kraju ali župniji. Splet je kraj srečevanj, zato lahko postane spletna stran župnije tudi medgeneracijska točka dialoga in skupnosti. Družba ki pospešuje medgeneracijske izmenjave povečuje svojo stopnjo civiliziranosti, ohranja svojo identiteto in prihodnjim rodovom predaja dediščino kraja.

Mlajše in starejše generacije imajo možnost, da se ravno preko spleta združijo v odkrivanju tradicionalnih običajev ali etnografskih posebnosti neke vasi tako, da starejši posodijo svoje slike, pričevanja in spomine za »spletno razstavo«. Tukaj je izhodišče tudi za kulturno ali turistično predstavitev župnijskih znamenitosti, saj spletna oznanila služijo tudi kot osnovni turistični vodič po domači cerkvi. V njih se skoraj vedno skrivajo dragocene znamenitosti ali umetniška dela, na katere so krajani ponosni. Morda bo kdo iskal informacije ravno o tistem kraju in na spletu našel tudi podatke ali opis sakralnih objektov, ki jih turistične ponudbe pogosto spregledajo.

Splet danes ponuja številne možnosti, ki so praktično brezplačne in skoraj vsem dostopne. Škoda bi bilo, da bi tudi pri pastoralnem delu zamudili priložnost stopiti v korak s časom. Internet nam ponuja možnost, da spremenimo naše župnije iz turobnih krajev »rožnih vencev in maš za rajne« v žive skupnosti, ki bodo s časom spet postale zanimive tudi za mlade, saj bodo imeli svojo vlogo in odgovornost.

Objavljeno v julijski številki tržaškega mesečnika Naš Vestnik.

Turizem po slovensko

V teh dneh je turizem še zadnja rešilna bilka za naše gospodarstvo, saj nam tako rekoč denar sam od sebe prihaja “domov”. Najočitnejši primer so velike križarske ladje, ki skozi celo leto dovažajo turiste v Koper in posledično po večjem delu Slovenije.

Turisti ki prihajajo s tem plavajočimi mesti so brez dvoma premožni ali vsaj “višjega cenovnega razreda”, ki za svoj denar hočejo dobit kaj več, kot le svež morski zrak in pogled na prikupno mediteransko mestece. Kaj jim lahko nudimo? Kakšna je naša ponudba in koliko je v njej dodane vrednosti? Ob vsakem prihodu “ladje velikanke” se znova in znova vprašam, kako se naša dežela predstavi svetu in zakaj ne izkoristimo te edinstvene priložnosti, ki nam je ponujena, da oplemenitimo turistično ponudbo, kulturno in etnično dediščino, kulinarične mojstrovine ipd.

Sosedi

Začnimo postopoma. Še pred prihodom velikih ladji in še preden smo razmišljali o turistični dejavnosti kot o gospodarski panogi, so k nam hodili turisti iz Nemčije, Italije in Nizozemske. Z uvedbo evra se je zlasti v Nemčiji in Italiji zmanjšala kupna moč, zato so ljudje bolj previdno trošili svoje novce. Lahko je kriv evro, lahko pa tudi naša ponudba, ki ni stopila v korak s časom in dodatno pritegnila gostov z debelejšimi denarnicami. Taki zadnji občutijo podražitve, uvedbo novih valut ali krizo.

Največ turistov prihaja k nam iz sosednjih držav, kjer je standard precej višji kot pri nas in marsikdo je tudi pripravljen potegnit iz žepa kak evro več, le da lahko vidi, okusi, sliši ali doživi več kot doma. Včasih si kdo želi le počitnice brez trošenja denarja in tukaj bi morali turistični delavci z nasmehom na ustih in nadpovprečno prijaznostjo ponuditi kakšno “dodatno možnost”: turistu doživljajsko, sebi pa po zaslužku. In kaj se dogaja?

Domača ponudba da te …

Izola. Glavni gostinski obrat (po domače kafič) v Simonovem zalivu v Izoli, v soboto zvečer, ko slovesno prične Eurofest, je ob 20.00 zaprt! Stoli so že priklenjeni z verigo proti kraji, natakarica spušča še zadnje žaluzije in vse je v najlepšem redu … Kulturna ponudba je siromašna, ker razen enotedenske kinematografske prireditve Kinootok Izola in drugih manjših dogodkov se ne dogaja nič, kar bi privabilo več gostov ali jih zadržalo. Tukaj mislim na odmevne, vidne, mednarodno prepoznavne dogodke, ki če že ne privabijo gostov “namensko”, jih vsaj zadržijo dan ali dva več.

Muzej Parenzana (muzej ozkotirne železnice, ki so jo pod Avstrijo zgradili med Trstom in Porečem) ima urnik, ki je namenjen čim manjšemu obisku.

Muzej Parenzana v Izoli

O stoletni ribiški tradiciji, pomenu nekdanje tovarne Delamaris (Ampelea), potopitvi ladje Rex, domnevni prisotnosti Danteja, športnih ali kulturnih dosežkih, tehnični in umetnostni dediščini pa nič ali skoraj nič. Preveč lokalno gledano? Morda, vendar dovolj, da bi obiskovalci smiselno zapolnijo svoj dopust in celo pomislili, da bi se še kdaj vrnili. Zakaj pa ne bi v Izoli organizirali velik vseslovenski kulinarični festival? Ali jo razglasili za slovensko prestolnico oljčnega olja? Ali jadransko prestolnico sardel?

Koper. V zadnjih letih je postalo atraktivno mesto, ki lahko turistom ponudi kar nekaj pestrih prireditev in drugih programov. Vendar na področju kulture ali vidnejših dogodkov je zgodba podobna kot zgoraj. Pokrajinski muzej ima enak urnik kot upravna enota ali katerikoli občinski urad. Za turiste bi morali bolje poskrbeti, še posebej če pomislimo na križarke s turisti iz celega sveta, ki si želijo videti kaj več, kot palme in morje.

Pokrajinski muzej Koper

Tudi v Kopru imajo nov stadion in druge večje površine, kjer bi laho organizirali odmevne in velike koncerte. Blizu sta tako Italija kot Hrvaška, ki bi “priskrbeli” dodatno število obiskovalcev. Močno dvomim, da je Koper premajhen za kak koncert mednarodnega zvezdnika ali zvezdnice. Bolj imam občutek, da se vse bolj ali manj načrtno postavlja v Ljubljano, kjer je centralizacija že tako dobra, da bolj ne bi mogla biti.

Celje. Velja za večje slovensko mesto, ki naj bi vsaj na kulturnem področju ponujalo kaj več kot manjši kraji. Muzej v Celju prav tako s svojim urnikom ni mikaven, ker ob praznikih ali v nedeljah je pričakovati največ obiskovalcev.

Novo mesto. Zaradi enkratne pozicije, naravnih in kulturnih danosti, reko Krko, številnih okoliških gradov in pestre zgodovine, bi moral biti turistična referenčna točka južnega dela Slovenije. Tudi tukajšnji muzej, čeprav ponuja enkratne eksponate iz bakrene in rimske dobe, ima urnik, ki ob 17.00 zapre svoja vrata. Ponudba kraja pa ne ponuja presežnih programov, ki bi postavili to mesto na vidnejši položaj.

Dolenjski muzej

Izletnik ali turist?

Veliko se propagira Bled, Lipico, Piran, Postojno in Ptuj, vendar razen lepih pogledov in nekaj minornih točk, ki jih lahko turist v enem dnevu obhodi, ni večjih atrakcij. Ali lahko iz teh že dobro znanih destilacij razvijemo celostni koncept, ki bo vključeval kulinarično, kulturno, sakralno, etnično, glasbeno, tehnično, naravno in še kakšno ponudbo? Mislim, da bi morali že obstoječe točke oplemenitit in dodatno promovirat, da bomo enodnevne izletnike spremenili v turiste.

Najbrž se bo komu ta kratek in hiter pregled naše turistične ponudbe na kulturnem področju zdel destruktiven in odbijajoč, vendar sem prepričan, da Slovenija ima izredne dragocenosti, ki jih mora ponosno pokazati tujcem. S tem podaljšamo njihovo bivanje pri nas, oplemenitimo počitnice in povemo nekaj o sebi kot narodu. Veliko je bilo narejenega in k sreči so tudi svetle izjeme, ki omogočajo, da je naša država dobro zastopana na turističnih zemljevidih.

Doma sem iz turističnega kraja pa tudi sam se rad “preoblečem” v turista in opažam, kako zamujamo edinstvene priložnosti, medtem ko tujci veliko bolje tržijo slabšo “robo” od naše. Od tukaj naprej pa ni več samo vprašanje turizma, gospodarstva ali kulture, ampak tudi nacionalnega ponosa, poznavanja lastne domovine in njenih danosti. To pa je že druga zgodba.

Družba počitka in življenja

Pravila, norme in zakoni so v vsaki družbi nujno potrebni, da lahko ljudje med sabo normalo delujejo. Pravila urejajo medosebne odnose in mirijo spore, zato so skriti “motor” družbe. Minimalni dogovor o skupnem življenju predstavlja nujni temelj, brez katerega bi zavladala anarhija in kaos v najslabši izvedbi. Težava nastopi, če postanejo pravila pomembnejša od človeka, ker potem je življenje neznosno. Vsak od nas je drugačen, vsak nosi svoje potrebe, pričakovanja, želje in pogojenosti. Ljudje smo tako narejeni, da za svoje (pre)živetje poiščemo najboljše okolje, če ga ne najdemo, gremo drugam.

Tovrstna migracija se danes dogaja v Cerkvi v Zahodnem svetu, saj jo ljudje množično zapuščajo. Eden od možnih vzrokov je visok materialni standard, ki nas odvrača od iskanja duhovnih dobrin. Nasprotniki sekularizma bodo videli v temu vir vsega zla, moralisti pa v etičnem relativizmu. Pa so res za vse krivi samo drugi? Tekom stoletji se je Cerkev spremenila in razvila iz preganjanje obrobne skupine vernikov v najmočnejši družbeno-politično-gospodarsko-kulturni akter. S širjenjem in večanjem se je spremenil tudi njen spekter pričakovanj in zato so bila potrebna vedno nova pravila. Mislim, da je v tem še vse zelo logično in sprejemljivo, težava pa nastopi, ko so pravila ali želja po pomembnosti pred evangeljskim sporočilom, pred malim človekom ali celo pred samo duhovnostjo, ki bi morala ljudi usmerjati h Kristusu.

Okrog tega se vrti tudi današnji evangelij, ki je čudovit opomnik vsem kristjanom, kot tudi nekristjanom in vsem, ki  čeprav niso verni, si prizadevajo za skupno blaginjo, modrost, znanost in napredek. Jezus izpostavi univerzalen odnos med človekom in pravilom. Pravilo ne sme biti otežujoče breme, ampak prijetno orodje. Če ostanemo v svetopisemskem kontekstu, Jezus je tisti, ki ponuja počitek in kakor pravi škof iz prve krščanske dobe, sv. Hilarij iz Poitiersa “on kliče k sebi tiste, ki jih bremenita Postava in grehi”. Škof iz prvih stoletji krščanstva nadaljuje: “Kristus obljublja, da nam bo pomagal nositi težo, če bomo sprejeli njegova pravila in njegov križ. In kaj je bolj prijetnega od njegovega jarma, lažje od njegovega bremena, odklanjanja zla, ljubiti vse ljudi in ne sovražiti nobenega, da bi dosegli večnost, brez da bi komurkoli želeli slabo?”.

Sv. Hilarij je v svojem nauku zelo svež in nakazuje srednjo pot med pravili in vsakdanjim življenjem. Jezusova ponudba: “Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek” (Mt 11, 28) je namenjena vsem – brez razlikovanja ali izključevanja – ki so naveličani rigidnosti pravil in neživljenjskih zahtev. Pravi odgovor na težave ne ponuja ustanova sama na sebi, niti ustanavljanje komisij ali pisanje novih zakonov, ampak zakonitost ljubezni in tisto preprosto pravilo: “stori drugemu, kar želiš, da bi drugi storili tebi”.

Prizadevanje za napredek in modrost je druga točka v današnjem evangeliju, ki izpostavlja vlogo in pomen “malih”. To niso samo otroci, ampak vsi, ki nosijo v sebi preprosto srce in željo po spoznanju. Vera mora biti v dialogu z znanostjo, s sodobnimi odkritji in kulturo tega časa. Druga drugo morajo dopolnjevati in tako lahko skupaj ponudijo družbi najboljše. Sekularizem, ki je prisoten samo na Zahodu, lahko pridobi pozitivno vlogo kot neke vrste “nadzorni svet” religiji. In obratno, religije morajo biti varuhi osnovnih etičnih standardov družbe. Doseči tako stopnjo družbenega dialoga pomeni intenzivno delati na izobraževanju in kulturi, graditi medsebojno spoštovanje in spoštovati svojo identiteto.

V okolju spoštovanja in dialoga ni več vprašanje kako preživeti, ampak kako živeti; migracij je zelo malo, ker okolje integrira vsakega posameznika in celotno družbo. Iz tukaj lahko izhajamo, da postavimo osnovni standard skupnega dobrega. Nihče ni pomembnejši od drugega in nihče ne poseduje več modrosti kot ostali. Tako težko je priznati enakovrednost in enakopravnost drugemu, ker s tem “sestopimo” iz piedestala privilegijev in časti, ki smo jih tako ali drguače pridobili. Smo že zreli za kaj takega?

Cesar je nag: do kakšne mere smo lahko informirani o zasebnem življenju (naših) politikov?

Najbolj razširjeno socialno omrežje Facebook je v zadnjih petih letih vneslo v naše dojemanje družbe, zasebnega življenja in odnosov zelo korenite in neopazne spremembe. Profili uporabnikov so postali dragocena podatkovna baza, ki o posamezniku razkrivajo mnogo več, kot bi sam želel povedati. Omrežje ni namenjeno samo virtualnemu »druženju«, ampak je postalo tudi anonimno »kukalo« v zasebnost ljudi.

V dobi digitalne in mobilne tehnologije je zasebnost postala še bolj relativna, ker kjerkoli se na svetu nekaj zgodi, izvemo v istem trenutku. Temu niso imuni niti politiki, pomembni direktorji, vladarji in državniki, ki odločajo o usodi naroda ali celega sveta. V družbi in medijih so seksualne afere vedno bolj glasne, hkrati pa je vedno bolj ostro vprašanje: kje je meja med zasebnim in javnim. Ali lahko vemo kaj počnejo politiki, ko niso »v službi«? Do kolike mere smo lahko informirani o zasebnem življenju politikov, ki so postavljeni na vidno mesto in do neke mere tudi vzorniki ljudem?

Hitro lahko izbrskamo nekaj primerov, ki so najbolj zaznamovali družbeno-politično življenje in imajo skupni imenovalec v škandaloznih razsežnostih njihovih posledic. Po Sloveniji so nekaj časa krožile govorice o avanturi slovenskega predsednika Türka in t.i. garaži slavnih, kjer naj bi bili vpleteni visoki državni funkcionarji in drugi ugledni predstavniki družbenega življenja. Vse ostaja samo še nedokazana afera, pri kateri verjetno nikoli ne bo nič znanega, razen kup nepojasnjenih okoliščin. V Italiji je predsednik vlade Berlusconi postal sinonim razvratnih zabav, kjer se mnenja še vedno krešejo in delijo.

Konec 90. let prejšnjega stoletja je Združene Države Amerike stresla afera s predsednikom Clintonom in tajnico Monico Lewinsky, pred kratkim odkriti republikanski kongresnik Weiner pa je ponudil svoj odstop. Na dan so pricurljale tudi pikantne podrobnosti o zasebnem življenju švedskega kralja Gustava in celo potem, ko je svet obkrožila novica o usmrtitvi terorističnega vodja Bin Ladna, je postalo tako zanimivo, kakšno je bilo njegovo spolno življenje. Izjema je ruski premier Putin, ki skrbno in načrtno skriva svoje zasebno življenje, da medije in javnost pusti tavati v popolni temi.

Kje je torej meja med pravico vedeti in zasebnostjo? Kje se konča informacija in kje začne opravljanje? Od nekdaj so bile novice o vladarjevem intimnem življenju zanimive in pogosto so razkrivale, da je (bil) vladar povsem običajen človek. V trenutku ko afera izbruhne na dan, med ljudmi zavlada nekakšen občutek moralnega šoka, ki postavi bralce in medije v vloge razsodnikov. Kdo lahko presoja kaj je moralno in kaj ne? Kdo je dovolj neoporečen, da lahko »prvi vrže kamen«?

Internet je na področju informiranosti javnosti prinesel kulturni šok, ker je množica večja in vloga otroka, ki zavpije, da je cesar nag toliko večja. V tistem trenutku se to razve po celem svetu in lokalni škandal postane globalni problem. Moč škandala.

Želja po blišču nam zamika spekter vrednot in lestvico pomembnih stvari v življenju proti meji, ko je vse dovoljeno in tako bralci kot uredniki ne iščemo več visokih standardov, ampak le še »koliko nizko lahko gremo«. Hitro lahko pridemo zelo nizko, saj na eni strani vidimo, kaj si privoščijo odličneži družbe, na drugi pa nam bombardiranost s tovrstnimi pikantnimi novicami zbudi občutek, da je to nekaj normalnega.

Cesar je nag, pogosto to tudi spregleda in zato imamo ljudje pravico to povedati. V demokraciji lahko povemo svoje mnenje in pričakujemo, da bo imelo neko težo. Kdor je prejel mandat za vladanje, je prejel tudi družbeno zaupanje, zato ima širša skupnost pravico, da je informirana, kako živi nekdo, ki odloča o njeni prihodnosti.

Objavljeno v mesečni prilogi Bodi človek tednika Novi glas v Gorici.