Nova domena

Na začetku letošnjega leta sem napovedal nekaj novosti za blog MMT, ki jih postopoma tudi uvajam in upam, da omogočajo prijaznejše dostopanje in prebiranje bloga. Danes predstavljam novost v domeni. Odslej lahko dostopate do Male miselne tržnice po bolj enostavni poti, brez vpisovanja vseh poddomen. Blog je dostopen tudi na naslovu http://www.mmt.si.

Prijetno branje še naprej.

Kaj imaš v zameno za svoje življenje?

 

Vir: www.motivationalmemo.com

Med prebiranjem novic črne kronike dobimo občutek, da je naše življenje vredno le tistih par vrstic, ki mu namenijo uredništva časopisov. Iz medicinskega vidika je življenje vredno morda malo več, vendar ko gre za vprašanje evtanazije, smo spet na dnu. Koliko je sploh vredno človekovo življenje? Koliko lahko iztržemo zanj? Morda nič, ker je vsak posameznik neprecenljiv in prav tako nič, ker nas je na tem planetu itak preveč.

Današnji evangelij je eden tistih redkih delov Svetega pisma, ki postavljajo na kocko prijetno in prijateljsko podobo Boga. Jezus začne učencem pripovedovati o bolečini, trpljenju in poti v Jeruzalem, kjer bo zaradi duhovnikov in starešin moral veliko pretrpeti. Učenci še vedno mislijo samo po človeško in Peter spregovori v njihovem imenu ter zavrne tak »scenarij«. Jezus zgubi potrpljenje, ker očitno tisti, ki mu je zaupal vso oblast in bo nekega dne zasedel prvo mesto, še vedno ne razume kaj pomeni hoditi za njim.

Kristus ni ustanovil judovstvu alternativno »sekto« zato, da bi njeni pripadniki uživali v privilegijih, časteh in razkošju, ampak zato, ker za pravi odnos z Bogom mora človek opustiti materialne dobrine in iskati presežno. Peter ni razumel, da hoja na vodi, ozdravitev deklice, pomnožitev kruha in rib … niso tržne niše za dodaten zaslužek, ampak služenje in samo služenje. Življenje obremenjeno z materialnim bogastvom ali družbenimi privilegiji postane hitro duhovno siromašno in privede človeka do velike stiske. Je veljalo tedaj in je aktualno še danes …

Program našega življenja je nastavljen na frekvenco onostranstva in presežnega, zato ko Peter ne razume Jezusove »zemeljske naloge«, ki je križanje in vstajenje, dobi hudo zaušnico: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško« (Mt 16, 23). Peter tudi ni razumel kaj je naloga apostola/učenca, čeprav je skriti motiv tega odlomka simbol križa.

Jezus jasno izpostavi stališče, kdo je on in zakaj si moramo prizadevati. Kristjani naj bi postali zrcalo Kristusovega obličja, ki v sebi zajema pravičnost Božjih zapovedi in širino blagrov. Smisel našega življenja je zmaga nad smrtjo, ki se kaže že v vsakdanjih dejanjih pozornosti do bližnjega, strpnosti, miroljubnosti … Kaj je lahko večjega kot polno in pravično življenje? V tem smislu je ujeto tudi celotno evangeljsko sporočilo, saj sta naš obstoj in bivanje povezana z Gospodovim trpljenjem, ki se ne konča v grobu, ampak v življenju. Kristusova zmaga je zmaga vseh ljudi in vsakega človeka, zato je naše življenje dar. Samo to. Nima tržne vrednosti in če ga želimo kupiti ali prodati je največji absurd, da po tem nima niti več pomena.

Kaj imamo v zameno za svoje življenje? Lahko ocenimo vrednost posameznih organov ali zdravstvenega stanja, vendar ničesar nimamo, kar bi lahko kupilo naše življenje.

Čeprav v obrnjenem vrstnem redu, tudi prvo berilo nam na zanimiv način zastavi podobno vprašanje. Prerok Jeremija se v svoji ognjevitosti otepa Boga … morda želi postati ateist … iz te hude stiske pa nastane podoba besnega preroka, ki bo vedno ostal povezan z Bogom. Sveto pismo stare zaveze ima to prednost, da podaja teologijo na konkretnih prizorih, da bi človeku lahko kar vzeli sapo … prerokova stiska se dotika srca in kosti. Kaj je bolj nazorneg kot to? Ne njegove duše, občutkov ali čustev, ampak kosti, ki so najbolj notranje-telesno kar je možno. Ali ima prerok drugo izbiro, kot življenje posvetiti Bogu? Čeprav se upira, je njegovo življenje že zaznamovano z Besedo.

Prvovrsten umetnostni spomenik – grad Slovenska Bistrica

Pred nekaj dnevi sem si spet nadel svoj turistični klobuček in se podal po naši prelepi in pre-zanemarjeni domovini. Obiskal sem grad v Slovenski Bistrici, ki je, kakor pravilno ugotavljajo njegovi upravitelji na svoji spletni strani “prvovrsten umetnostni spomenik”. Bistrice si nisem podrobno ogledoval, ker je bila le vmesna postaja, toda mesto že na prvi pogled kaže zanimive urbane in zgodovinske poteze, ki bi jih lahko bolj izpostavili in ovrednotili. Nisem poznavalec tega konca, ampak Slovenska Bistrica predstavlja stičišče Pohorja in Dravskega polja, zato bi mora bolj ponosno prevzeti vlogo kulturnega in etnološkega povezovalca. Razen običajnih veleblagovnic, ki so vse enake od Kopra do Maribora, nisem našel izvirne ponudbe, ki naj bi bila tipična za kraj.

Grad je zunaj lepo urejen, pot do njega pa zelo skromno označena. Predstavljam si, da je najvidnejši in največji spomenik v mestu, zato bi pričakoval boljšo promocijo in izsledljivost. Razen velike table postavljene ob avtocesti in ene table v središču mesta, nikjer nobene oznake …

Pred gradom se bohoti mogočna lipa, ki mu daje dodaten pridih starodavnosti in neke “slovenskosti”, tipične za naše gradove. Na drugi strani dvorišča sameva in propada pomožno poslopje (neke vrste konjušnica), ki bi s temeljito obnovo pridobila svojevrsten status, na primer kulturni dom sodobne umetnosti ali podobno. Na grajskem dvorišču se je dolgočasilo “turistično” osebje in ob koncu ogleda, mi je postalo jasno, zakaj grad ni bolje obiskan. Uslužbenec na blagajni je z zmedenostjo predstavil zbirke in spraševal, kaj si želim ogledat, pri tem pa se opravičil, da imajo samo še predstavitve gradu in zbirk v njem v nemščini. Morda bom izpadel nacionalist, ampak “prvovrsten umetnostni spomenik” si tega enostavno ne more privoščit.

Ogled je potekal tako, da je vodič sproti odklepal vrata in prižigal luči (po končanem ogledu pa seveda vse pogasil in zaprl) ter pri vsaki zbirki/sobi porabil stavek ali dva za predstavitev. Sprehodi po dolgih hodnikih so bili mučni in dolgi, ker je vse potekalo v samostanski tišini. O pomenu in vsebini zbirk, zgodovini gradu, lastništvu in njegovi bogati osemstoletni zgodovini sem pač (po)izvedel ob povratku: doma iz spleta.

V objektu ali okolici ni bilo niti priložnosti, da bi zapravil kakšen dodaten evro ne za kavo ali drugo turistično neuporabnost, ker po končanem ogledu, mi ni preostalo drugega, kot odhod. Bo že res, da gre za “prvovrsten umetnostni spomenik”, ampak brez investicij, restavriranja, vsestranske promocije, dobre ponudbe, povezanosti z gospodarstvom in lokalno skupnostjo, bomo tak spomenik težko vzdrževali in ohranjali za prihodnost.

In v meni se je prebujal občutek jeze, da ob takem (in številnih drugih) objektih, Slovenci samo čakamo, da bo denar padel iz neba … tako … sam od sebe. Res je, da nikjer ne hranimo umetnin svetovno znanih slikarjev, ampak zavedati se moramo, da mnogi narodi premorejo manj od nas in to veliko bolj ponosno (in uspešno!) prodajajo. Turizem se lahko gremo, samo če bomo homogeno razvijali vse predele Slovenije in predstavljali v najlepši luči tisto kar imamo. Če sami ne bomo spoštovali svoje kulturne, etnične, jezikovne, naravne … dediščine, je tudi tujci ne bodo. Turizem bo cvetel, ko bomo zaklade ki so jih naši predniki ustvarili in negovali, s spoštovanjem ponudili naslednikom in tujcem.

Ta vaša Cerkev je tako …

Vir: Repubblica.it

Kakšna je podoba Cerkve danes? Če se ozremo po javnomnenjskih analizah, ki merijo njeno priljubljenost podobno kot kakim parlamentarnim strankam, potem je gotovo v precej slabi luči. Ko med ljudmi steče debata o veri, Cerkvi in Bogu, hitro pride do polarizacije pogledov, nato stopijo v ospredje neprijetne izkušnje ali kritično mnenje. Tudi v medijih prej pride na prvo stran negativna novica, zelo redko pozitivna.

Razmišljati o podobi in vlogi Cerkve v sodobnem svetu je zelo zahtevno in zapleteno, ker je družba večplastna in avtoritete (vključno z verskimi) so deležne precejšnjega nezaupanja. Družba preko kulture in medijev postaja kritičen ocenjevalec vsega, kar kroji ali vpliva na javno življenje, zato je neizogibno, da se opredeli tudi do največje svetovne verske skupnosti. Kristjani smo zaradi svojega položaja in pripadnosti Cerkvi deležni prej kritike kot pohvale ali splošnega nezaupanja. Se nam s tem godi krivica? Če je negativna ocena podana kar čez palec, potem gotovo smo v deprivilegiranem položaju, če pa je stvar utemeljena, potem se moramo zamislit.

Cerkev je nosilka Kristusovega evangelija in krščanstva, ki je v svojem bistvu vera odnosa med človekom in Bogom, zapečatena s Postavo in Kristusovim vstajenjem. Zato če so v središču našega verovanja pravičnost, ljubezen, strpnost, mir, sožitje, bratstvo, vrednote in etika, je vse kar je v nasprotju s tem kontradikcija. Ruski pravoslavni filozof in teolog Nikolaj Berdjajev je zapisal, da največji protiargument krščanstvu smo kristjani sami. V imenu ljubezni so se dogajali pokoli in vojne, v imenu pravičnosti krivice in v imenu Boga zlo, ki se ne bi smelo nikoli zgoditi. Podoba Cerkve v družbi je taka, kakršno ustvarimo ljudje.

Kritike na račun Cerkve, če so podane spoštljivo in argumentirano, ne predstavljajo napada, ampak so priložnost, da stvari obrnemo na bolje. Cerkev ni politično gibanje ali ena izmed organizacij, to je skupnost ljudi, ki se ob zavesti na svoje napake in nepopolnost oklepajo Kristusa, ki jim ponuja možnost, biti boljši. Seveda samo dejstvo, da se imenujemo kristjani ne prinese nobenih sprememb, saj smo dolžni vsak dan si prizadevati, da odnos z Bogom živimo tudi z ljudmi.

Verovati je mnogo več kot zgolj vstopati v bogoslužni prostor in ponavljati predpisane obrazce, saj to je rutina in ne vera. Prava vera prisili človeka, da išče in goji osebni odnos z Bogom in gre preko dvoma ali osebnega iskanja življenjskih odgovorov. Biti kristjan pomeni biti pričevalec. V zahodni tehnološki družbi, kjer je človek le objekt tržne analize in potrošnje, ima vera nenadomestljivo vlogo varuha zadnjih etičnih meja, ki jih ne sme prestopiti niti posameznik, niti družbeni dogovor v obliki zakona. V socialnem pogledu smo verniki tisti, ki živimo iz zavesti, da je življenje največja vrednota, zato ne moremo, v zameno za lastne privilegije, pristati na ohlapne norme, ki potiho dovoljujejo razvrednotenje človeka.

Cerkev kot varuhinja in prinašalka evangelija ima nalogo, da nadaljuje Kristusovo delo, ki je v točno določenem prostoru in času odpravljal okostenela pravila in ljudi opogumljal tako, da jim je zaupal. Bolj kot nauk danes potrebujemo zaupanje in zglede, da se, kljub govoricam in javnomnenjskim meritvam, še splača verovat v velikonočno jutro. Ta Cerkev ni »njihova«, ampak naša, skupna in ena. Kristjani moramo prevest tekst evangelija v vsakdanja dejanja, ki bodo tudi nevernim pokazala, da se upanje splača.

Objavljeno v avgustovski številki mesečnika Naš Vestnik.