Kar vsem je znano predmet je spotike, in greha ni, če se greši po tihem.

Vir: http://www.blogs4biz.info

To sem našel na zidu Facebook profila maturantke, ki s pronicljivo mislijo opazuje in ocenjuje svet okrog sebe. Sprva se mi je zdel stavek samo zabaven, malo ciničen in zbadljiv, ko sem ga bolje prebral sem videl, da odlično opisuje dvoličnost in hinavščino naše družbe. Ta je zgrajena na vrednotah in načelih, ki lepo zvenijo in se ob njih vsi strinjamo da so potrebna, koristna, lepa, pomembna … vendar skoraj nihče se jih ne drži.

Zlagal bi se, če bi rekel, da me naslov ne asocira na področje spolnosti … in na dvojno moralo, ki je na tem področju najbolj pogosta. Okrog tega se vrtijo velike debate, svoja stališča pa vneto zagovarjajo “puritanci” in “liberalci”. Zahodna družba je zgrajena okrog lestvice vrednot, ki so se skozi stoletja oblikovale znotraj krščanskega diskurza in se prelile v državne zakone.

Ob tem bom odprl kratek ekskurz o povezanosti vernikov v državo, ker je tema precej aktualna. Vsekakor je vprašanje ločitve Cerkve od države na tem mestu Sizifovo delo, ker to bi pomenilo analizirati dvatisočletno zgodovino Cerkve. Bolj aktualna bi bila tema komplementarnosti verskih skupnosti in države pri oblikovanju civilne družbe, oziroma vpliv civilnodružbenih organizacij na politiko in zakonodajo države.

Kot katoličanu se mi zdi pomembno, da ima vsaka verska skupnost, seveda tudi manjšina, subkultura … svoje mesto in priznanje v naši družbi. Težko si predstavljamo Slovenijo 21. stoletja z družbeno homogenostjo konca 19. stoletja (ki homogena niti ni bila, ampak »se je grešilo po tihem«), brez sodobne integrirane(!) multikulturnosti. Zato mislim, da državni zakoni bi morali biti napisani kar se da splošno, tako da uredijo življenje vseh državljanov, verski zakoni pa naj bi ožje uredili tako versko, kot tudi civilno-družbeno življenje vernikov.

Če laična država skuša z zakoni urediti življenje tako vernih kot nevernih, se vname (bolj ali manj umeten) spor za uveljavitev svojega, enostranskega, stališča. Take delitve duhov si enostavno ne moremo privoščiti, ker so izzivi ki nas čakajo preveliki, da bi se lahko vmes še prepirali kdo ima bolj prav. Konec ekskurza.

Katoliška Cerkev je v medijskih kleščah ujeta zaradi vedno novih škandalov, ki jo pretresajo od znotraj in zunaj. Po vsakem krajšem obdobju premirja, mediji in verniki čakajo, kdaj in kje bo spet počilo. Obesiti vso krivdo za slab renome Cerkve na »komuniste«, multinacionalke predane hudiču ali sovražne medije se mi zdi otročje in neodgovorno, ker civilni mediji pogosto samo pokažejo na dejstva, ki se znotraj Cerkve dogajajo.

Za domačimi, zakristijskimi, parlamentarnimi … štirimi stenami se dogajajo nečednosti vseh vrst, ki pogosto zaradi svojih razsežnosti dobijo oznako »javna skrivnost«, saj o njih vsi šušljajo, uradno pa tega ni. In če si kdo upa spregovorit na glas, da je nekaj narobe, so vsi (navidezno) ogorčeni. Greh ki je opravljen po tiho, dobi splošno legitimiteto, medtem ko tisti, ki se dogaja vsem na očem, pa je preganjan.

Zanimiv element “urejanja družbe” je tudi neko zadovoljstvo, ki so ga deležni opravljivci. Šušljanje in prenašanje informacij daje “akterjem” občutek moči in kontrole situacije ter večvrednosti. Pri tem smo Slovenci zelo uspešni, ker – po neki dobro utemeljeni teoriji – smo narod z zelo nizko samozavestjo in za si izboljšati samopodobo, moramo druge poniževati. Za svojo samopodobo poskrbimo tako, da jo drugim uničujemo in se počutimo poklicane, da vsem kažemo napake drugih … Morda je problem v tem, da nismo nikoli imeli svojega plemstva ali kaj drugega. Morda so krive vse Cankarjeve črtice s skodelicami kave ali občutki krivde, ki jih absorbiramo že z otroško literaturo in sijejo kot Las Vegas. Dejstvo je, da smo Slovenci zmagovalci v obrekovanju. Vsi.

Zakaj moramo drugačnosti dati oznako greha? Zakaj razne družbene pojave najprej obsodimo in se šele potem o njih pozanimamo? Zakaj težko prenašamo srečo drugih, čeprav ni zasidrana v družbenih kalupih? Zakaj ne prenesemo uspehov naših kolegov ali sošolcev? Zakaj pri drugih najdemo hitreje napake, kot prednosti? Malo je psihologije, malo zgodovine … Kot družba moramo še precej dozoreti in razumeti, da bomo uspešni samo takrat, ko bomo nasprotovanje zamenjali s sodelovanjem. Širše gledano pa mogoče tisti Woodstock ni bil le enkratni dogodek, ampak proces, primerljiv s kraško reko, ki se iz površja skrije pod zemljo zato, da nekje drugje spet pride na plano. Družbenih revolucij še ni konca in ni mogoče, da bi sprejemali novo tehnologijo, napredek ali razvoj, zavračali pa novosti ki se (zaradi tega?) dogajajo v družbi.

9/11 = 70 x 7

Težko boste danes in še v nekaj prihodnjih dneh v medijih spregledali dogodek izpred desetih let, ki je nedvomno zaznamoval in spremenil svet. Kaj ne, sa je ogromno vidikov in objektivnih razlogov, ki lahko povežemo z napadom na dvojčka. Razmišljal bom na vzporedni frekvenci, ker verjetno ste vsi bolj ali manj siti poveličevanja neke države in izpostavljanja samo njihovih težav. Evropa je v svoji zgodovini prestala mnogo hujše dogodke, ki so spremenili našo družbo v to, kar danes smo.

Medtem ko sem gledal enega izmed dokumentarcev o tragediji – ki nedvomno to je – svetovnega trgovinskega centra in poslušal brezštevilne »Oh, my God!«, so mi misli nehote ušle k prizorom, ki so medijsko precej manj izpostavljeni (in slabše prodani), pa vendar mnogo bolj tragični. Hirošima in Nagasaki na Japonskem. Našlo bi se še kaj. Tukaj gre za enačbo, tisto tehtnico, ki jo drži slepa Pravica v svojih rokah nad vhodi sodišč … Če na eni strani merimo trpljenje in grozo, ki so jo utrpele ZDA z napadom na WTC, moramo tudi meriti trpljenje in grozo, ki sta ju bili deležni številni drugi narodi v imenu te ali one ideologije. Ni mogoče, da bi se povzročeno zlo izničilo »v zraku« ali nevtraliziralo. Daleč od tega, da bi komu privoščil trpljenje, vendar presenečenje ob tragičnih dogodkih je lahko manjše, če imamo pred očmi dejstvo, da gre za preprosto enačbo: to kar dam, bom nekega dne dobil. Obrnjeno: dobim to, kar sem dajal …

Ironično, vendar zgovorno je dejstvo, da ravno Božja beseda današnje nedelje govori o pravičnosti, maščevanju in odpuščanju. Jezus preko prilike opiše tisto zakonitost narave, ki jo pogosto spregledamo: vsi moramo prositi odpuščanja, ker vsi imamo do nekoga nek dolg in kdor ne odpušča drugim, ne bo nikoli deležen odpuščanja.

Jezus pove svojim učencem kako oz. kolikokrat naj odpustijo: do sedemdesetkrat sedem. Število sedem je v Svetem pismu število popolnosti in dovršenosti, zato naše odpuščanje ne sme biti polovičarsko, tako, da bi lahko čez nekaj let komu kaj očitali … Odpustiti ne pomeni samo pozabiti, ampak popolnoma izbrisati dolg. Za vedno.

Kategorija odpuščanja je za človeške strasti pretežka, zato se mora vedno znova obračati na Boga, ki lahko odpusti »do sedemdesetkrat sedem«. Rešitev ni v maščevanju, snovanju boja proti temu ali onemu, ampak odpuščanje, ker nasilje rojeva novo sovraštvo in to zaklepa človeštvo v začaran krog zla. ZDA so po desetih letih boja proti terorizmu spremenile družbeno dojemanje kolektivne ogroženosti, ki je pogosto preseglo mejo zdravega razuma. Verjamem, da je mnogo podjetji in držav imelo precej koristi od “boja proti terorizmu” in tako kot od vsake vojne, tudi nacionalni proračuni so nekaj od tega imeli.

Medijski aparat ki propagira boj proti temačnim silam zla niti ne omenja, kaj šele, da bi vztrajno vzgajal ljudi v to, da je potrebno odpuščanje. Popolno in nesebično. Odpustiti ne pomeni prezreti kazen ali nastaviti še drugo lice, ampak pomeni po kazni umiriti srce in položiti orožje. Zelo redko slišimo na poročilih kaj takega, ker seveda ni objektivno poročanje, ampak prepričan sem, da je nujno potrebno. A ja, skoraj bi pozabil: mednarodna sprava se ne začne v stekleni palači OZN-a, ampak pri medsesosedskih sporih …

Ali se bliža konec Evropske unije?

[]

Tako smo vsi nenehoma grobarji,

od lastnih rok okradeni oltarji,

tako gre vse, kar lepega je mimo

in mnogo nas je, revežev, pred zimo

(Tone Pavček, Konec pravljice o rožah)

 

Vsepogosteje se pojavlja trditev, da je Evropska unija v globoki krizi, ker so države članice in narodi sprejeli sobivanje samo zaradi ekonomskih ugodnosti. Številni politiki, intelektualci, publicisti in gospodarstveniki po tihem že pokopavajo še živeči skupni projekt in sen številnih generacij. Kriza skupne valute nas opozarja, da če smo skupaj samo zaradi finančnih prednosti, je zgodbe lahko hitro konec. In konec nam grozi z vsakim odprtjem borz, ker če bo indeks pozitiven, bo pozitivno tudi naše življenje, sicer ne.

Nemčija in Francija ustanavljata novo skupno agencijo za izdelovanje vojaških ladij in podmornic, da bi po vzoru letalsko-vesoljskega koncerna EADS, ki med drugim ima v lasti proizvajalca letal Airbus, poživilo investicije in okrepilo gospodarstvo. Vedno bolj stopajo v ospredje posamezni voditelji držav, ki s svojimi stališči krojijo skupno življenje, vedno manj pa predstavniki, ki bi morali po funkciji prevzeti vidnejšo vlogo. Kje so evropski voditelji? Kakšna je konkretna vloga in učinek na skupno življenje prebivalcev stare celine, denimo visoke predstavnice za zunanjo in varnostno politiko Catherine Ashton ali predsednika evropskega sveta Hermana Van Rompuyja?

Ko se je začela evrska kriza širiti in večati, je predsednik evropske komisije Barroso posatajal vedno bolj stranski, skoraj anemični, igralec, čeprav bi moral ravno on najbolj odločno in vidno spregovoriti o skupni usodi. Ni nobena skrivnost, da politik ki ta trenutek uživa največje zaupanje v Evropi je nemška kanclerka Angela Merkel, vendar problemi Unije niso samo naloga ene države, temveč skupna skrb vseh članic. Za reševanje aktualnih vprašanj so izvoljeni skupni predstavniki, ki bi morali prevzeti odločilno mesto.

Tekma za oboroževanje, čeprav zavita v celofan skupnega projekta za rast “našega” gospodarstva, je skrb zbujajoča, ker predstavlja znamenje, da se kot skupnost počutimo ogrožene in se pripravljamo na daljše obdobje nevarnosti.

Jakob Ukmar je 1931. leta v svojem znamenitem govoru o sožitju med narodi, preroško in daljnosežno izpostavil pomen skupnega sobivanja. Njegov stavek, da »ljudstvo ne potrebuje sovraštva in preganjanja, temveč potrebuje miru, dela in kruha« je opomin tistim politikom, ki ne sprejemajo odgovornosti za skupno dobro.

Ukmarjev govor ob sklepu šmarnic leta ’31 lahko umestimo tudi v okvir vizije graditeljev združene Evrope, ki so na karizmatičen način zastavili svoje življenje in politično pot. Kriza vodenja, ki je nastopila in se po tiho plazi po sobanah palač moči, je povezana s t.i. šibko mislijo (pensiero debole), izhajajočo iz relativizma in udanostjo v usodo, saj »se ne da ničesar spremenit«. Dokler ne bo karizmatičnih politikov, ne bomo izšli iz krize. Projekt Unije je še vedno zelo aktualen in nujno potreben, ker samo z združenimi močmi in najboljšim kar je na našem kontitentu, lahko nastopamo v globaliziranem svetu.

Evrope ni konec in čeprav se nahajamo v nekakšni evro-pubertetniški zablodi, smo šele na začetku velikega in pomembnega projekta. Nov zagon lahko dajo ljudje z vizijo, ki bodo medkulturno integracijo postavili nad nacionalizme, skupno dobro nad koristi posameznikov, altruizem nad požrešnostjo in humanizem nad kapitalizmom. Če se bomo sposobni dojeti kot državljani Evrope, bomo imeli pred očmi smisel skupne prihodnosti in tako »vse kar lepega je«, ne bo šlo mimo, ampak bo ostalo med nami in nas obvarovalo zime.

Objavljeno v septembrski številki mesečnika Naš vestnik.