Ko na isti dan padeta dva »praznika«

Vir: wikipedia

Danes je državni praznik dneva reformacije, vendar samo dopoldne. Po kosilu pa že skoraj vsi »slavimo« noč čarovnic. Dve priložnosti praznovanja ali vsaj navideznega prazničnega ozračja, ki sta na nek način med sabo kontradiktorni.

Če je vsebina praznika dneva reformacije izrazito domoljubna in nacionalna (vsekakor ne nacionalistična), je oni drugi praznik njegovo natančno nasprotje. Današnji državni praznik nas opominja na prizadevanja za vzpostavitev in ohranjanje slovenskega jezika, ki je v Trubarju dosegel potrditev. Seveda ni vse samo Trubarjevo delo, saj on je povzel, zapisal in »zakoličil« tisto, kar so generacije in generacije pred njim zbirale. Od brižinskih spomenikov naprej …

Na drugi strani pa buče, čarovnice, metle, sveče … Gre za običaj, ki smo ga kot podjarmljeni potrošniki ameriških nakupovalnih navad prisvojili brez kritičnega reflektiranja in ga v nekaj letih prevzeli bolj za svojega, kot »avtohtone« praznike, ki so z nami že več deset let. To stanje me resnično skrbi, ker potrjuje našo že skoraj pregovorno nizko narodno samozavest in kaže na naše nepoznavanje domačih običajev. Da, res je, dopoldanski praznik je zelo resen in uraden, drugi pa bolj igriv in sproščen. Res je tudi, da smo cele dneve pod stresom, zato se moramo zabavati in malo sprostiti ventile. Kar je žalostno pa je, da tega ne počnemo ko imamo naš pust ali ob drugih priložnostih, ki so tesno povezane z našimi običaji, naravnimi cikli letnih časov ipd.

Naši predniki in starši so se borili proti raznim okupatorjem, ki so v imenu ideologij prinašali svoje vrednote in svoj koncept svobode. Danes ni nič drugače, čeprav mislimo, da živimo v demokraciji in svobodi. Potrošnja in kapitalizem sta lahko hujši ideologiji kakor tiste, ki so se tudi na naših tleh predstavljale »odprto«, s simboli in obrazi voditeljev.

Zakaj ne bi vpeljali novo, čisto slovensko navado, da se za dan reformacije obiščemo in obdarimo s slovensko knjigo, pregovorom, citatom iz Dalmatinove Biblije ali poezijo slovenskega pesnika?

Moji lubi Slovenci, želim vam lep državni praznik. Tudi po kosilu.

Pismo strankam in kandidatom

Drage stranke, gibanja in liste,

spoštovani strankarski veljaki,

cenjeni kandidati na letošnjih predčasnih volitvah!

 

Pred vsakimi volitvami – loklanimi, državnozborkimi, predseniškimi ipd. – moji profili na socialnih omrežjih doživijo obleganost prijaznosti, ki je celo leto niso deležni. Napad s strani ultra nasmejanih obrazov, dobro retuširanih fotografij, vljudnih pozdravov in fantastičnih gesel me ne ganejo več.

Par tednov pred zadnjimi lokalnimi volitvami, so se mi neznane osebe ponujale kot »prijatelji«, in me prijazno nagovarjali. Videl sem, da so kandidati na območnih listah, ki skušajo na poceni način – z enim klikom – dobit moj glas. Že sedaj se vsem v naprej zahvaljujem za pozornost, ki mi jo boste morda namenili, vendar bom vse tovrstne prošnje zavrnil.

Prepričan sem, da bomo tudi letos uporabniki Facebook-a, Twitterja, blogov in drugih internetnih mrež deležni te prijazne strankarske »pozornosti«. Volilna tekma se bo iz jumbo plakatov preselila na jumbo profile in podobno kot v ZDA pred tremi leti, bodo tudi pri nas veliko stavili na internetna orodja.

Kako bo, kaj bo, kdo bo kaj rekel in česa ne, kaj nam bodo vse obljubili … bomo videli kmalu. Osebno sem na političnem področju realistično pesmist in mislim, da Slovenija 5. decembra ne bo bistveno drugačna.

 

Državljan

Kdo si? – Razmislek o današnjih protestih

Vir: http://hosted.ap.org

Anonimna gibanja so preplavila trge in ulice, v imenu pravičnosti so ponekod povzročila škodo in izbruhnila nasilja. Kdo so anonimni protestniki? Kdo stoji za temi shodi? Potrebne so nujne reforme na vseh področjih in potreben je nov pogled na družbo in svet. Zato mora družba poiskati odgovore na vprašanja, ki trenutno presegajo naše zmožnosti. Izkoriščanje naravnih virov ni zastavljeno v luči trajnostnega razvoja, družbena blaginja ne upošteva dolgoročnih ciljev in ekonomsko bogastvo je v rokah redkih izbrancev. So protesti prava in edina rešitev?

Anonimna gibanja, organizirane skupine in posamezniki na različnih koncih sveta protestirajo pred bankami in finančnimi ustanovami, ker jim ta družbena ureditev ni všeč. Ne soglašajo z nadvlado kapitala nad človekom, z družbeno hierarhijo, nakopičenim bogastvom in niti s političnimi strankami. Ogorčeni in jezni protestirajo, ker je svet nepravičen …

Njihovo ogorčenje je upravičeno in je logična posledica družbenega konteksta, kjer 1 % svetovnega prebivalstva je neizmerno bogat, ostali pa nesorazmerno manj. Pri tem se moramo spomnit, da kdor protestira je po svoje tudi nesorazmerno privilegiran v primerjavi s tretjim svetom, kjer ljudje nimajo dostopa do pitne vode, niti do osnovne zdravstvene oskrbe, kaj šele do interneta ali Facebooka.

Kdo so protestniki? Predstavljajo se kot Anonymous, ne želijo biti imenovani, niti izkazati svoje identitete. Tak način je po eni strani razumljiv, po drugi pa sporen. Kdor si na pošten način prizadeva za nekaj pozitivnega, dobrega in pravičnega, ne bo imel težav pokazati svoje identitete in se predstaviti. Ali so lahko anonimni člani družbe, čeprav glasni, tudi njeni legitimni predstavniki? Ali so njihove zahteve edina rešitev za bolj pravično družbeno ureditev?

Vedno bolj sem prepričan, da je globaliziran svet čudovita priložnost za človeštvo, da lahko živi v blaginji in uživa sadove razvoja, vendar predstavlja tudi zelo velik izziv za človeka, ki se mora v rekordno kratkem času soočati z zahtevnimi družbenimi spremembami. Družba mora poiskati odgovore na vprašanja, ki pogosto presegajo naše zmožnosti. Izkoriščanje naravnih virov ni zastavljeno v luči trajnostnega razvoja, družbena blaginja ne upošteva dolgoročnih ciljev in ekonomsko bogastvo je v rokah redkih izbrancev.

Zahteve in pričakovanja indignados-ov, Anonymous-ov in drugih tovrstnih skupin so nedvomno legitimna in predstavljajo resno svarilo odgovornim, da če ne bodo stvari koncipirali drugače že od začetka, dolgoročno ne bomo mogli sobivati na istem planetu. Legitimno je tudi zavzemanje za manj privilegirane državljane in tiste, ki v družbi »nimajo glasu«. Kar pa me moti je anonimnost in želja da, bi nekateri protestniki ostali skriti. Kako naj zaupam človeku, ki ga ne poznam in niti noče, da bi ga spoznal? Kako naj verjamem, da bodo njegova dejanja usmerjena v doseganje skupnega dobrega?

Ključna teza protestov je hkrati tudi odgovor na pravično razdelitev dobrin in socialno pravično družbo. To je načelo svobode, ki ga moramo uresničevati pri vsakem človeku in je zagotovilo, da bo naša globalizirana skupnost lahko dolgoročno preživela. Svoboda je več kot »delati kar hočem«. Poleg življenja na prostosti in minimalne ekonomske neodvisnosti se prava svoboda uresničuje preko samostojnih življenjskih izbir, neobremenjenega odnosa do materialnih dobrin (kar ne pomeni življenje v revščini) in kakovostnih medosebnih odnosov. V tem kontekstu vidim pravično družbo in možnost, da zamajemo temelje kapitalistične dominacije.

Ob demonstracijah, ki so ponekod minile z veliko škodo in negativno reklamo za indignadose, sem se spomnil na tezo, da je mnogo lažje manevrirati z množico, kot s posameznikom. In tudi tokrat se je izkazalo za resnično. Je vsem udeležencem današnjih protestov jasno, proti čemu so? Kdo so pobudniki, za kaj konkretno si prizadevajo in na kakšen način bodo dosegli cilje? Odgovori na ta vprašanja so ključnega pomena, da bodo lahko protestniki postali legitimni glas ljudstva.

Protestniki so na simbolni ravni deklarirali obstoječi družbeni red kot talca kapitala, ki je sovražnika št. 1 in glavnega krivca za vse. Ali ni ta dikcija malo preveč poceni, posplošujoča in zavajajoča? Kaj pomeni družbeni red? Kdo ga sestavlja? Ali je možno življenje brez kapitala? Človek od kar je človek je uporabljal blagovno menjavo za preživetje, sad tega je določen »kapital«, zato je posedovanje neke lastnine povsem naravno. Družba v kateri živimo ni »izum« nekega uma, ampak je produkt stoletji in tisočletji človeštva. Tehnološki izumi, napredek, znanost,  bančništvo, religije, kultura in umetnost so samo nekateri elementi, ki so oblikovali to družbo in našo osebnost. Prepričan sem, da ni vse kar za poteptat in čez noč uničit, ker tako početje meji na ideologijo. Res je, potrebujemo bolj pravično družbo in enakomerno razdelitev dobrin, zato pa moramo poiskati učinkovit širok družbeni dogovor, ki bo za vse sprejemljiv in zavezujoč. To bo prvi korak k boljši družbi. Izboljšav ne moremo doseči samo z revolucijami, ampak z vsakodnevnim prizadevanjem, s pozitivnimi malimi dejanji v družini, na delovnem mestu, šoli, med prijatelji in znanci.

Če si protestniki prizadevajo za nekaj res dobrega, če je njihov cilj (samo) skupno dobro in če so neodvisni, potem ne bi smeli imeti težav se predstaviti z imenom in priimkom, s svojo identiteto. Težko razumem, da si lahko nekdo prizadeva za dobrobit vseh, pravično ureditev družbe in odpravo krivic, hkrati pa želi to doseči z nasiljem, računalniškim hekerstvom, žaljivimi in nestrpnimi slogani, prikrivanjem svoje identitete …

Bolje je prižgati svečo, kot preklinjati temo (Konfucij)

Kardinalov blog

Tudi za Vatikanskim obzidjem se visoki prelati vključujejo v digitalni svet. Svoj blog je odprl predsednik Papeškega sveta za kulturo kard. Gianfranco Ravasi. Branje njegovih razmišljanj zelo priporočam, ne samo ker je eden vodilnih teoloških mislecev (in kardinalov) na področju dialoga z neverujočimi, ampak tudi zato, ker v ustaljene miselne strukture prinaša povsem nov zorni kot.

Drznem si napovedati, da bo blog, ki mu je kardinal dal naslov Parola&Parole, v naslednjih mesecih in letih – če ga bo avtor vzdrževal – postal zanimiva in relevantna točka soočanja kritičnih mnenj o najbolj akutnih vprašanjih Cerkve in družbe. Kardinal Ravasi gotovo ni prvi kardinal-bloger, ker so že pred njim razni prelati, sicer s precejšnjo pomočjo drugih sodelavcev, vstopali v “našo” blogosfero, ampak je prvi, ki se samostojno in neposredno loteva tega projekta.

Cerkev – čeprav precej počasi – prepoznava pomen stika z ljudmi tudi(!) v digitalnem okolju, hkrati pa je nov bloger dokaz, da s(m)o blogerji pomembni akterji sodobne družbe in oblikovalci javnega mnenja.

iSad: globalno čustvo

Odšel je slavni izumitelj osebnega računalnika. On je prenesel nerodno škatlo tranzistorjev iz laboratorijev in pisarn v domove ljudi, s tem pa močno pripomogel, da smo živimo v tehnološki in globalni družbi. Z leti so izdelki z “jabolčnim” logotipom postali kultni predmeti globalnih razsežnosti. Čeprav so te tehnološke igrače ekonomsko precenjene (ali je to samo izgovor zaradi zavidanja?), imajo v sebi čar, ki ga druge naprave nimajo. In imajo tudi kakovost, ki je njihov glavni atribut. Operacijski sistem ne potrebuje antivirusa, požarnega zidu, nenehnih posodabljanj, ne ustvarja nemogočih .tmp datotek skritih v podmapah … To je Mac, enostavno logično.

Svetovni mediji so se odeli v črnino … tisto elegantno in nevsiljivo, kakor je eleganten in minimalističen slog Applovih naprav. Razvilo se je novo čustvo, iSad, ki je preplavilo svet. Vsi uporabljamo enako napravo, gledamo iste podobe, najbolj oddaljene dogodke pa doživljamo, kot da so se zgodili pri sosedovih. Zgodili so se nekaj tisoč kilometrov stran od nas, vendar čutimo enako kot tisti, ki so v “prvi vrsti”. Globalizacija, mediji in naše digitalno življenje določajo, kako bomo čustvovali in koliko časa.

Moram priznat, da se mi je glorificiranje Steva Jobsa kot “genija” vedno zdelo nekoliko pretirano, ampak sedaj razumem, da gre za globalno čustvo. Na Jobsa ne gledam kot na inovatorja, ker dejansko je že izumljeno “samo” poenostavil. To ni Gutenberg ali Marconi ali Leonardo … Ni bil revolucionar, ampak evolucijonar, ki je tehniko poenostavil na tako čudovit in logičen način. Revolucionar pa je bil, ker je sledil svojim sanjam, delal s srcem in predanostjo.