Ob koncu leta

Vir: http://blog.wennergren.org

Za MMT se izteka pomembno leto, ki je blogu prineslo nekaj tehničnih sprememb in izboljšav. Vse so bile uvedene z upanjem, da bo branje do uporabnikov prijaznejše in bolj enostavno. Sodeč po kakovosti, pestrosti in inovativnosti komentarjev se je zgodil pomenljiv korak naprej tudi pri obiskovalcih. Vsem rednim obiskovalkam in obiskovalcem se ponovno zahvaljujem za podporo in spremljanje. Vsakega občasnega in mimobežnega pa sem ravno tako vesel. Izmenjava mnenj in stališč je eno od temeljnih principov delovanja te strani.

Konec leta je čas za razne analize in povzetke … in tudi blogerski svet ni imun temu. Danes sem naključno našel tale prispevek na spletni strani Dnevnika in moram priznati, da je napisan zelo površno in pristransko. Učinkovitost bloga merijo skoraj samo izključno s števcem obiskovalcev, pri tem pa pozabljajo, da čar, verodostojnost, pomembnost ali inovativnost blogu dajejo še številni drugi dejavniki. Lahko so avtoriteta pisca (npr. slovenski so-bloger Marko Pavliha) ali inovativnost besedil (npr. dva mlada slovenska kaplana Aleš in Marko – pa naj še kdo reče, da je Cerkev za luno). Tukaj so še številni zanimivi blogi, ki jih lahko najdete tudi na moji listi najljubših; med temi je nedvomno Vončotov portal, kjer lahko beremo razmišljanja mladega intelektualca, duhovnika in urednika ali nekaj povsem novega pri nas, kot so korporativne revije Nenada Senića. Za slednjega si upam napovedati, da bomo o njem še marsikaj zanimivega slišali in brali, ker kot pionir odpira zanimiv segment založništva. Dalje je tudi Jinov svet zanimivo branje komentarjev o političnem dogajanju, Ana od srca pa res ponudi materinski pogled na svet. Lahko bi pozabil Aleša Čerina in njegove preproste izbire? Se še spomnite njegovega projekta 1 eur/dan?

Lahko bi še našteval kaj se splača brat in kaj je obetavno, vendar sem predstavil najožji izbor tistega, ki čeprav “majhno”, ponuja precej dobre vsebine. In če se vrnem k Dnevnikovemu članku, kar me je najbolj presenetilo je to, da avtor spregleda – niti omenja ne – Drugega sveta. Brez skrbi, nisem plačan s strani uredništva DS, niti ne pišem tega po njihovem naročilu, ampak je zelo nenavadno – če že ne sumljivo – pisati prispevek o slovenski blogerski krajini in ne omeniti tega portala.

 

Poskusimo preprosto utihniti

Kdaj bodo razglasili »leto tišine«?

Vsako novo koledarsko, cerkveno, veroučno, šolsko, akademsko … leto, razne ustanove ali pomembne osebe razglasijo neko vsebinsko leto, ki naj bi mu dali poseben poudarek ali o njem dodatno premišljevali in govorili. Povod so najpogosteje okrogle obletnice vezane na znane osebnosti ali zgodovinski mejniki, ki predstavljajo razlog za praznično obeležje in spomin. Kaj se v resnici dogaja?

Obeležij in pobud je toliko, da se med seboj prekrivajo in med ljudmi, ki smo od vseh strani bombardirani s tovrstnimi predlogi, zvenijo kot nadlegovanje. Tako nekdo razglasi »leto-česarkoli«, vsi za njim ponavljajo pomen tega leta, dejansko pa gre za vrtenje praznih besed, ki s konkretno vsebino imajo zelo malo opravka. Ko se leto konča, se življenje vrne v stare tirnice ali pa z novim razglasom, isti ljudje postanejo strokovnjaki za nekaj povsem drugega. Obdaja me občutek, da se za temi razglasi najpogosteje skrivajo le želje po ceremonijah, z malo učinka v realnem življenju in še manj konkretnega sporočila.

Zato predlagam, da bi na državni, civilni, verski, kulturni in športni ravni preprosto razglasili leto tišine. Namen? Da bi se v enem letu lahko vsi za trenutek ustavili, trezno premislili in odpočili od poplav besedil in sporočil, v katerih se vsak dan dobesedno utapljamo. Leto tišine bi obeležili tako, da bi v odnosu do drugega odpravili opravljanje in sporočali le še tisto, kar ima vsebino.

Prepričan sem, da bi bilo najtežje izvesti leto tišine na verskem področju, saj ravno tukaj prihaja do največjih absurdov. V božičnem času premišljujemo, kako je Beseda postala človek, kako si je Bog s preprostim angelovim oznanilom izbral Marijino telo za svoje bivališče in hkrati lahko opazimo, kako s to Besedo danes ravnamo. Če se usmerimo svoje razmišljanje samo na raven besed in Besede opazimo, da ta nima več središčnega pomena v našem oznanilu. Tudi na tem področju prihaja do poplav besedil, ki smo jih verniki že naveličani in enostavno ne prebavimo več: pred vsako večjo priložnostjo nam je namenjena poslanica, pismo, spodbuda, komentar … Kot medklic v tem kontekstu se mi poraja vprašanje: zakaj nam ta pisma (še) vedno bere nekdo drug, čeprav smo že vsi pismeni?

Iz tega izhaja, da je morda dozorel čas, da na novo ovrednotimo in odkrijemo pomen besede. Krščansko oznanilo, ki izvira iz Božje besede, ne more biti nikoli dolgočasno ali zastarelo, saj je sporočevalec Bog, človek pa se mora zavedati – in zadovoljiti – da je le posrednik. Ta vloga ni drugorazredna, kajti prinašalec sporočila je tisti, ki mu dà pravi odtenek. Kako najbolje to doseči? S posebnim postom, ki mu pravimo tišina. Če želimo na novo odkriti sporočilo, mu moramo prisluhniti, da bi lahko slišali, pa moramo najprej utihniti.

Zato je prišel čas, da razglasimo leto tišine in ga obeležimo tako, da za eno leto odpravimo – morda bo manj prizadetih, če napišem zamrznimo – vse pridige, pisma, poslanice, okrožnice, spodbude, komentarje in govore. Prisluhnimo tisti Besedi, ki je tako močna, da se je celo učlovečila in ima kaj povedati že nekaj tisočletji, zaradi svoje jasnosti in pristnosti pa nas ne more nikoli naveličati.

Ali je lahko človeška razlaga boljša od izvirnika? Roko na srce, ampak pridigarska panorama v naših cerkvah ponuja marsikaj. Številni duhovniki se dobro pripravijo na pridigo in s tem pomagajo vernikom razumeti Božjo besedo; mnogi duhovniki pa si pridigo »sposodijo« od kakšnega znanega teologa z interneta ali jo tvorijo ad hoc med mašo, ki jo tako zavlačujejo s praznim besedičenjem, ta pa skvari obred in podpihuje znani stereotip, da je pridiga najbolj dolgočasen del maše. Slaba pridiga pomeni ponižanje za vernike, ki jo morajo poslušati in ponižanje za Boga, ki s tem postane predmet posmeha. V letu tišine bi bilo dovolj, če bi nas nagovorila tišina. In nič več kot to.

 

Objavljeno v mesečni prilogi Bodi človek tednika Novi Glas.

 

Ta praznik …

Drage obiskovalke in obiskovalci Male miselne tržnice,

dragi prijatelji!

 

Z današnjim sončnim zahodom začenjamo praznovanje skrivnosti Božjega prihoda na svet. Božič je praznik upanja, pričakovanja, sreče in miru. To najlepše začutimo, če smo z dragimi ljudmi. Vsem vam želim lep in miren praznik, predvsem pa, da bi v srečanjih z drugimi in obdarovanju občutili pristno prijateljstvo in veselje. Te lučke, te jaslice, to pričakovanje … ta praznik je namenjen vsem nam, ki iščemo srečo v življenju in iskrenost v odnosih. Ta praznik je potrditev, da vsako trpljenje obrodi sad, da je upanje vedno poplačano in da naši napori niso zaman. Ta praznik je za tiste, ki so prepričani v svojo vero in tiste, ki vedno dopuščajo možnost dvoma. Ta praznik je potrditev, da obstaja cilj in spodbuda vsem, ki so na poti.

Ta praznik je lep, ker nagovarja vsakega od nas in se ne ozira na temeljno prepričanje, ampak nagovarja srce. Na ta dan se rojeva Kristus, ki prihaja kot prijatelj … ta praznik prinaša upanje, da smo vsi ena velika družina, ki v temi pričakujemo luč. Želim vam lepoto luči, želim vam vedrino srca. Ta praznik je namenjen temu.

Vesel božič!

Čas sprave

Mesec »veselih nakupov« je med drugim tudi mesec božiča, to je rojstva malega Boga – Jezusa. Malo za šalo, nekoliko pa tudi zares, osrednja tema praznikov niso nakupi, ampak dogodek izpred dveh tisočletij, ki je za vedno zaznamoval tok zgodovine. Pozitivnim ali negativnim opredelitvam se bom izognil, ker je sporočilo drugje. Da, drugje … Bistvo je v zabavah, nakupih, lučkah in dreveščkih. Ne gre za še en zapis proti potrošnji, tipičnega za decembrsko številko verskega tiska, ampak za povabilo k razmišljanju. A adventni čas in božič imata v sebi sporočilo, ki gre onkraj voščilnic in zabav, brez da jih odpravi ali nadomesti. To pomeni, da zunanjim znamenjem dodamo še nekaj vsebine in zrno modrosti.

Praznični čas je tudi čas miru in sprave. Prepričan sem, da je ta pomemben vidik vseskozi prisoten v našem praznovanju le, da se ga premalo zavedamo. Prvi odtenek tega je sprava med Bogom in človekom, ki se zgodi s Kristusovim rojstvom. Bog postane človek, da ponovno vzpostavi mir med nami in Bogom. On ni več oddaljeni vladar, ampak postane oče, mi med seboj pa bratje in sestre. Božič se navezuje na greh prvega človeka, ki je bil za svojo samovoljo kaznovan z izgonom iz raja. Teža kazni je bila neprimerno manjša od zagrožene »le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl« (prim. 1 Mz 2, 17). Tudi dejanje sprave je bilo neprimerno večje od potrebnega: Kristus postane človek, da lahko na novo zaživimo odnos z Bogom. Z rojstvom Boga se človeku spet ponudi roka sprave, ki vodi v mir.

Drugi mejnik v dojemanju sprave predstavljajo evangeliji, ki so oznanilo miru, pravičnosti in zavarovanje malega človeka.  Sprave ne more biti brez pravičnosti, ki vsebuje tako usmiljenje kot prizanesljivost. Ta lok se pne od Kristusovega rojstva do izpolnitve njegovega življenja na križu, ki je univerzalna odrešitvena daritev za vse človeštvo. Jezusovo rojstvo predstavlja Božje dejanje sprave do človeštva in se ne ozira na posameznikovo grešnost, ampak odgovarja na splošno potrebo po očetu, ki oprošča svoje otroke. Bog vrednoti naša dejanja drugače, kakor jih človeška sodišča, saj pri končni sodbi poleg črke zakona, upošteva tudi starševsko ljubezen.

Z Jezusovim rojstvom se uresniči Božja obljuba po odrešeniku, ki je že sam po sebi dejanje sprave. Iz tega izhaja dejanje Božjega odpuščanja, ki hudodelcu odpusti krivdo, če se le ta pokesa in želi poboljšanja. Evangeljske prilike, prizori in ozdravitve nam to samo potrjujejo, saj dejanje sprave ne opisujejo kot vljudnostni pozdrav, ampak ga globoko povežejo z našim srcem, kjer se nahajajo naša čustva in hotenje. Jezus nikoli ne obsodi grešnega človeka, ampak ga povabi na novo pot. To je sporočilo božiča, da čas v katerem smo, je čas sprave, ko nam pravi Bog ponuja roko prijateljstva in v zameno želi le našo srečo.

Ko dosežemo spravo z Bogom, smo sposobni doseči tudi spravo med seboj. Prepiri in tožbe na sodiščih izvirajo iz strahu in osebne nemoči, krivic, pomanjkanja zaupanja ali duševne ranjenosti. Morda  se zdi precej banalno, vendar iskanje svobode gre lahko samo preko sprave in družbene pravičnosti. To je sporočilo praznikov, ki trkajo na vrata: pravičnost malega človeka se uresniči v ponižnosti pričakovanja. Ali lahko sodišče zapolni željo po pravičnosti? Lahko le na simbolni in dogovorni ravni, ker sodbe ljudi imajo vedno svojo končnost. Sodbe Boga pa se dotikajo dimenzije sprave, ki ima povsem drugo veljavo. Le sprejeti jo moramo. In to je čas Jezusovega rojstva, ki nam sporoča, da so veliki premiki v naši osebni zgodovini lahko tihi in neopazni, predvsem pa sad ponižnega pričakovanja.

Objavljeno v decembrski številki mesečnika Naš vestnik.

Čas praznikov, čas milosti

Božič je praznik z univerzalnim pomenom. Tudi kdor ne veruje, lahko ta dan obeleži kot praznik sprave, odnosov in bližine. Prazniki lahko predstavljajo trenutek veselja in sreče le, če jih preživimo z dobrimi ljudmi, pri tem pa ne pozabimo, da tudi mi lahko veliko prispevamo k dobrim odnosom.

Objem lahko poveč kot tisoč besed Vir: http://gallery.cocoweb.eu

Četrta adventna nedelja v nas prebuja praznična čustva in dogajanje, ki je neposredno blizu božiča, to je nedelja, ki nam govori »sedaj je čas«. Da, kmalu bo božič, kmalu bo novo leto. Vendar bolj kot o nekem pričakovanju, lahko govorimo o histeriji ali strahu. Zdi se mi, da postajamo vedno bolj nestrpni, ker se v nas večajo strah, živčnost ali nemir precej bolj, kot pričakovanje, veselje, radost, mir.

Za kristjane se bliža rojstvo Boga in s tem dejanjem ima praznik neko vsebino, ki je vezana na versko sporočilo in nas že s tem nagovarja. Za drugače verne ali neverne pa lahko božič predstavlja simboličen dan družinske sprave in medčloveške bližine, ki onkraj verskega sporočila ali tradicije, zbližuje ljudi med seboj.

Čas praznikov je namenjen lepim mislim in željam, ki poleg ritualnega »lepljenja« družbenega tkiva in povečevanja trgovskih prihodkov, nam omogočajo, da si vsaj enkrat letno povemo, da eden brez drugega ne pridemo nikamor in da samo skupaj smo lahko srečni. To je čas milosti, dobrohotnosti, ki bi si drznik označit kot čas kreativnega življenja (med)osebnih odnosov. Da, to je čas kakovosti bližine drugega in Drugega, ki se uresničuje v presežni dimenziji ljubezni. Kdor ne veruje ta dan ne bo za nič prikrajšan, saj je veselje tako veliko, da je namenjeno vsem.

O pomenu praznika bom kaj več napisal v prihodnjih dneh, danes pa me je pritegnila Božja beseda in predstavlja sporočilo milosti. V tem kontekstu sem se navezal na odnose, na medsebojno bližino in pomen prijateljstva. V Stari zavezi je Bog (ali Jahve) po tedanjem verovanju bival v nekem prostoru, v skrinji zaveze, ki se je nahajala v templju, ta pa je imel status centralnega verskega objekta. To ni bil običajen bogoslužni kraj, kakor jih poznamo danes, ampak prebivališče božanstva. Z rojstvom Boga se zgodi pomemben teološki premik tudi pri dojemanju Božjega bivanja. Angel oznani Mariji, da bo spočela in rodila Jezusa … človekovo dostojanstvo je »povzdignjeno« v svetost templja, človeško telo postane najsvetejši »kraj«. Lahko rečemo, da Marija pri tem dejanju predstavlja celotno človeštvo, saj Božje delovanje ni individualistično, ampak je vedno namenjeno celotni skupnosti.

Bog se ozre na človeka kakor na sebi enakega partnerja, sodelavca in prijatelja, saj želi z nami in preko nas bivati v tem svetu. Lahko trdimo, da je razlika med starozaveznim in novozaveznim Bogom v našem načinu dojemanja presežnega. To ni več vezano na zidove, predmete, rituale … ampak je zlito z univerzalnim bivanjem človeka; kjer je človek, tam je Bog. Tukaj se odpira zelo široka fronta vprašanj, morda celo kak odtenek krive vere, herezije, vendar moram takoj pojasnit, da prisotnost svetega ne more sobivati s človekovo zavestno in svobodno odločitvijo za zlo. O tem kdaj drugič, saj so vprašanja o svobodni volji, individualni odgovornosti, krivdi in Božje navzočnosti precej zapletena.

Danes je na sporedu tista nedelja, ki nam pravi, da če med adventom nismo še nič storili za praznično ozračje (mislim, da razumete, da ne gre za materialne priprave), imamo še vedno čas, da se odpremo praznikom. Tako, da se obrnemo na bližnjega, mu povemo, da nam veliko pomeni, prosimo odpuščanja, preživimo nekaj časa skupaj … Preprosta gesta nam bo pomagala, da milost časa prenesemo v svoje srce, oplemenitimo medsebojne odnose in začutimo praznike. Sedaj je čas! Čas …

Spremembe niso potrebne

Morda je tudi današnja Božja beseda spodbudila kakšnega ognjevitega in temperamentnega pridigarja, da se je podal v politične vode, vendar onkraj tega je njeno sporočilo veliko bolj bogato in daljnosežno.

Ustavil se bom samo pri evangeliju, saj ponuja več kot dovolj iztočnic za razmišljanje. Najbolj me nagovarja prvi stavek, saj evangelist Marko pove, da evangelij je pripoved o Jezusu Kristusu, Božjem sinu. Lahko gremo še korak naprej in trdimo, da Jezus je evangelij, torej vesela novica. Ta začetek ima zelo močen simboličen pomen. V njem lahko razumemo, da bistvo evangelija, bistvo pripovedi o čudežih in ozdravitvah, prilikah, križanju in vstajenju je Kristus. Razlog, da se kdo imenuje kristjan ni potrdilo o krstu, ampak pripadnost Kristusu.

Kako priti do te pripadnosti? Osebno sem prepričan, da samo pobožno obiskovanje maše ali ponavljanje še tako lepo donečih molitvenih obrazcev ne pomagajo nič. Če naša verska praska ne odseva notranjega razpoloženja in pristnega namena biti dober človek, je vse samo rutinsko ponavljanje tradicionalnih dejanj, ki so nam jih posredovali starši. V kakšnem primeru je biti kristjan samo krinka za hinavščino in dvoličnost. Do pripadnosti lahko pridemo le tako, da premislimo kaj počnemo, kaj to pomeni za nas konkretno in kako bomo to uresničevali v življenju. Zato je takoj na začetku postavljen tisti klic »vpijočega v puščavi«, ki nas vabi k spreobrnjenju. Da, to je formula adventa in temeljna sestavina biti kristjan.

Spreobrnjenje je trud in predstavlja velik napor, da stopimo na novo pot, ki postane vsakdanja zaveza. Onkraj naših človeških omejenosti in značajske pogojenosti nas Bog kliče k spreobrnjenju take kot smo. Za razliko od človeških pričakovanj, on ne zahteva da se spremenimo, ampak spreobrnemo. Ostati moramo pristni, prepoznavni in iskreni, ne fotokopije ali karikature drugih. Spreobrniti se pomeni želeti in iskati nove poti na življenjskem maratonu. To je motiv adventa, eden od dobrih namenov za prihajajoče leto ali nove projekte ki se jih lotevamo.

Rešite delavce in rešili boste evro

»Razvoj je novo ime za mir«

(papež Pavel VI.)

Vir: http://www.cataniamagazine.it

Z nastopom in zaostrovanjem finančne krize se je evro prelevil iz sanjske valute stare celine v njeno (in našo) največjo nočno moro. Evropa postaja naslov za stalno prebivališče vseh finančnih bolezni, od Grčije do Portugalske, preko Irske in Italije do Španije. V kakšni kondiciji je Slovenija, pa trenutno še ostaja predmet ugibanj. V teh dneh pozorno spremljamo dogajanje na finančnih trgih, poslušamo besede tega ali onega politika in iščemo grešne kozle med državami z visoko zadolženostjo. Tudi politiki in ekonomski strokovnjaki iščejo magično sanjsko formulo, kako potegniti vse kazalce v zeleno območje in kako ponovno zagnati gospodarstvo.

A najpogosteje se uresniči scenarij, da vsak ukrep ki na papirju zveni obetavno in obljublja vrnitev v sanjsko dobo pred nastopom globalne krize, se v praksi izjalovi in sesuje vase kot hišica iz kart. Prepričan sem, da bi morali naši politiki za nekaj časa pustit pri miru analitike, mogotce multinacionalk in bančnike, ki o krizi le berejo v časopisih, osebno pa je ne čutijo. Čas je, da spremenimo zorni kot reševanja krize in iz središča pozornosti umaknemo kapital ter tja vrnemo človeka.

Če se na eni strani ekonomsko-družbene lestvice nahajajo kapital in njegovi predstavniki, na drugi strani imamo srednji sloj, delavstvo, male in srednje podjetnike in kmete, ki postopoma ali izginjo kot nečastni državljani ali se spreminjajo v male goljufe. Človek in kapital sta povezana zaradi dela in ne kakor nas je zmotno prepričala kapitalistična logika, zaradi dobička. Delo je ena izmed temeljnih razsežnosti človekovega bivanja, zato mora biti tudi sredstvo s katerim posvečujemo življenje. Delati samo zaradi kapitala je sramotno ponižanje dostojanstva osebe, ki se spremeni v tehnični pripomoček in člen v proizvodni verigi.

Papež Janez Pavel II. je v svoji okrožnici Laborem exercens iz leta 1981 opozoril, da »obstaja nevarnost, da bi z delom ravnali kot s ‘svojevrstnim blagom’ ali kot z nekakšno anonimno močjo, ki je potrebna za proizvodnjo« (Laborem exercens 7). Papež ki je bil v svoji mladosti tudi sam manualni in kulturni delavec, v tej okrožnici pokaže na moralne vrednote dela, ki se onkraj katoliškega predznaka in biblične antropologije spogledujejo z občečloveškimi načeli. Kar danes pojmujemo kot kriza in gospodarska nestabilnost, je rezultat desetletnega zasledovanja golega kapitala in pozabljanja na človeka.

Tak način dojemanja dela in poskus izločitve pomena osebe iz delovnega konteksta, prinaša družbeno stanje v katrem se trnutno nahajamo. Brezposelnost je tako vsakdanja, da se o njej več ne piše, socialni tranferji in nadomestila pa so višji od minimalne plače. Prvi ukrep za reševanje evra in trenutne krize bi moral biti reševanje brezposelnosti. V tej zgodbi ne moremo spregledati t.i. arabske pomladi in naših ogorčenih ali indignados, ki bivakirajo pred borzami in bankami, da opozorijo na nevzdržno stanje družbe. Ob tem gibanju se zbuja veliko pomislekov, skepsa, ki je obenem poziv k previdnosti. Vendar njihovo temeljeno sporočilo je jasno: peščica ekstremno bogatih ne more živeti na račun vseh ostalih. Sklep tega je jasen, kapital lahko le začasno kupi socialni mir, nikakor pa ne more rešit ključnih družbenih vprašanj in odpravit revščine, lakote, brezposelnosti, kriminala … Potrebne so strukturne spremembe, ki se začnejo v drugačnem načinu dojemanja sistema.

Na to je opozoril že papež Pavel VI. leta 1967 z vizionarsko okrožnico Populorum progressio, ki je v celotni cerkveni družbeni nauk – pa tudi širše – vnesel temeljito preobrazbo v razumevanju razvoja. Socialna vprašanja niso več predmet lokalnih ali nacionalnih skupnosti, ampak zaradi globalizacije je odgovor nanje v pravični splošni, planetarni, družbeni ureditvi. V času konjunkture smo hoteli pozabiti, da »sedmim debelim kravam« bo sledilo drugo, bolj ostro in zahtevno obdobje. Sedaj smo v njem. In sedaj moramo dokazati ali smo še osebe s čutečim srcem, ali smo se zaradi blagostanja spremenili v kapitalistična bitja konzuma, ki v zameno za nov dobiček, bomo prodali tudi največjo družbeno dobrino, mir.

 

Objavljeno v novi številki mesečne priloge Bodi človek tednika Novi glas.

Več ali manj države v bodoče?

Ker manjka samo še nekaj dni do odločilnega dne za prihodnja štiri(?) leta, ozračje pred volitvami je že dovolj razgreto in v več kot mesecu dni smo slišali, videli in doživeli marsikaj, ob koncu tega obdobja prilagam v branje razmišljanje gospoda Janka Deželaka. Njegov zorni kot je zanimiv in drugačen, ker ne nastopa iz stališča “teoretika izza katedra”, ampak svoje besede utemeljuje na dolgoletni praksi in izkušnjah. To je pogled demokrata, ki verjame v pravno državno in človeka.

 

Nekatera odprta vprašanja za nas kristjane v luči prihodnjih državnozborskih volitev v naši državi.

Predvolilni boj se že začenja v Sloveniji rasplamtevati, garniran z že videnimi dodatki in inštrumenti. Leva opcija po starem scenariju ponovno odpira kulturni boj zoper kristjane na Slovenskem in enkrat več dokazuje, da je od civilizirane Evrope oddaljena svetlobna leta. Še vedno računa, da ji primitivni, atavistični in neskropulozni napadi na Cerkev lahko prinesejo nekaj dodatnih volilnih glasov in ne tvegam prav veliko, če napovem nekatere nove, pa tudi stare prenovljene teme, ki jih bo do onemoglosti reproducirala levica, kot so: nova zakonodaja s področja odnosov z verskimi skupnostmi, ki namerava de facto ukiniti versko oskrbo vojakov in starešin v SV, Policiji, bolnišnicah in zaporih, problematiziralo se bo plačevanje socialnega zavarovanja za klerike, ponovno bo na tapeti tudi Blejski otok in njegovo vračilo RKC in/ali dolgoročni najem, pojavili se bodo problemi v zvezi s sofinanciranjem šolstva, ki je v lasti in ga upravlja RKC, odprta denacionalizacijska vprašanja v zadevah, kjer se pojavlja RKC kot denacionalizacijski upravičenec, bodo še nadalje in ponovno služila kot „dokaz“ cerkvene grabežljivosti, posamezni sumi na pedofilijo v duhovniških vrstah znotraj RKC bodo razglašeni kot splošen in množičen pojav v Cerkvi na Slovenskem, pojmi sekularnosti se bodo razlagali – ne kot ločenost države in Cerkve, temveč kot sekularizirana izločenost, z namenom getoizacije kristjanov itd. Vse to, seveda, pomeni posledično getoizacijo Slovenije, izločenost iz kroga normalnih civiliziranih držav EU in sveta nasploh. Je sicer manjšemu delu naše ortodoksne komunistične levice resnični ideal demokracija kot jo prakticira Sev. Koreja? Včasih, žal, človek dobi takšen vtis. Od leta 1945 dalje, ko so sami sebe razglasili za edine možne in dovoljene razlagalce zgodovinskih interesov delavskega razreda, bili so namreč njegova avantgarda, so po letu 1992 v novi demokratični Sloveniji „prihvatizirali“ prejšnja podjetja v družbeni lasti in prvi ukrep, ki so ga nato izvedli, je bilo množično odpuščanje teh istih delavcev, množična pavperizacija prav onih, katerih razredne interese so „junaško“ branili 45 let!

Odsotnost in bistveno umanjkanje elementarne morale in etike je danes na Slovenskem gotovo glavni generator krize, v kateri nenormalno dolgo vztraja naša država. Gospodarske elite, ki so se naplavile v zadnjem obdobju v Sloveniji, so izrazito atipične, če jih primerjamo z gospodarskimi (in političnimi) elitami razvitega sveta. Medtem ko naše „krasi“ neverjetna, asocialna in egoistična grabežljivost, je bistvena značilnost elit razvitega sveta njihova visoka poslovna etika in osebno poštenje, visoka profesionalnost in usmerjenost v investiranje ter razvoj. Žal nastopajo v zadnjem obdobju tudi izjeme od tega splošnega pravila, ki pa le potrjujejo kredibilnost naše teze, saj smo bili priče takojšnjemu reagiranju pravne države (primer ENRON in Madoff v ZDA, ipd.), samokritično pa moramo omeniti tudi pojav izkrivljenih elit in tajkunstva tudi znotraj enega dela RKC na Slovenskem, tako med laiki, kot tudi kleriki. Ob tem takoj pomislim na dalekosežno modro tezo sedanjega papeža Benedikta XVI., ki je problematiziral uspešnost, sicer nujne evengalizacije sveta, v kolikor kristjani in vesoljna Cerkev ne bo zmogla razrešiti nekaterih globalnih deviantnih pojavov – prioritetno znotraj same sebe.

Politični diskurz v naši državi v zadnjem času močno označuje in mu daje svojevrstno dinamiko vprašanje mesta in vloge države v bodoče. Eno skrajno stališče bi državo izrinilo na periferijo družbenega dogajanja in bi se, rečeno v prispodobi, država konec koncev ukvarjala le še z urejanjem javnega prometa, medtem ko drugo skrajno stališče razume državo kot (vse)močnega regulatorja procesov, stanj in medsebojnih razmerij. Kristjani, ki smo zgodovinski dediči prvega znanega in zgodovinsko utemeljenega ekonomskega programa Starozaveznega egiptovskega Jožefa, faraonovega namestnika in prvega ekonomskega svetovalca nasploh, imamo tako legitimacijo in vse možne razloge, da si zastavljamo tudi tovrstna vprašanja, še posebej v času pred volitvami, ko si izbiramo in določamo svoje politične volilne preference. Naj kar tako povem, da se osebno zavzemam za učinkovito in močno državo na njenih tradicionalnih področjih in za njen „izgon“ iz sektorjev kamor pač ne sodi. Državo vidim v njeni nenadomestljivi vlogi na naslednjih področjih:

1. Socialno področje

Vloga slovenske Karitas in podobnih institucij seveda ostaja nedotakljiva, saj iz dneva v dan dokazuje svojo sistemsko neobhodnost, splošno družbeno korist in svoje humano poslanstvo. Kristjani na ta način in preko te organizacije nazorno dokazujemo svojo krščansko bit, altruizem in darežljivost, kot to uči Evangelij. Pa vendar je najprej moderna država poklicana k skrbi in odgovornosti do vseh svojih državljanov, ki iz tega ali drugega razloga živijo na eksistenčnem minimumu. Predvsem gre tu za starejšo populacijo (ustrezne pokojnine), tako ali drugače hendikepirane državljane, invalide, kronične bolnike ter šolajočo in študirajočo mlado populacijo (štipendije, šolnine, ipd.). Postaviti moramo tudi jasno zahtevo po integraciji vseh obstoječih parcialnih javnih evidenc, ki zadevajo materialni status posameznika, da se ne bo več dogajalo, da se na centre za socialno delo pripeljejo posamezniki z najnovejšimi mercedesi, vrednimi 100.000 € ali več, oddajo pismene vloge za socialno pomoč, ter uspejo…

2. Področje šolstva

Podpiram zakonsko rešitev, da se v Sloveniji uvede obvezno brezplačno šolanje do ravni dokončane srednje šole. Financiranje šeste in sedme stopnje visokošolske izobrazbe pa mora država urediti tako, da dosežemo želeni cilj enakih startnih možnosti izobraževanja za vso mlado generacijo na Slovenskem. Torej ne samo za študirajočo mladino Ljubljane z bližnjo okolico. Na široko bi odprl možnost ustanavljanja visokih šol in univerz, seveda s predhodno verifikacijo programom, da se tudi na tem specifičnem področju dokopljemo do sicer v tujini običajne stopnje kakovosti in konkurenčnosti. V prvi vrsti pa moramo kristjani v naši državi doseči prekinitev dosedanje politične prakse onemogočanja privatne iniciative na tem področju, predvsem za našo RKC, da dosežemo željenih cca. 10% šol do nivoja srednje šole, ki jih vodi in upravlja RKC, na osnovi ustave in zakonov. V ta kontekst sodi tudi ustanavljanje prve katoliške univerze v Sloveniji, ki zasluži večjo javno podporo. Praktične rešitve iz nam še vedno primerljivih držav EU, dokazujejo upravičenost naših zahtev in pričakovanj, saj je povpraševanje po prostih vpisnih mestih katoliških šol na vseh nivojih običajno največje.

3. Zdravstvo

Osebno sem pristaš pametnega kompromisa med javnim in zasebnim v tem sektorju. Vsekakor se ogrevam za prevlado javnega zdravstva v primarnem in sekundarnem delu zdravstvenega varstva, ki naj ostane v domeni države in/ali državne zavarovalnice. V terciarni in kvartarni sektor zdravstva pa bi dopustil tudi privatni kapital na osnovi izraženega interesa, vendar tako, da bi storitve tega sektorja ostale dosegljive ne samo za finančno elito države, ampak za vse državljane, ki se jim ne sme kratiti ustavna možnost ustanovitve specializiranih zdravstvenih zavarovalnic. Nesrečni primer Vzajemne je unikat tajkunskega – političnega klientelizma in ne sme pomeniti onemogočanja ustavne možnosti svobode gospodarske pobude. Seveda pa se zavedam, da je delež BDP, ki ga Slovenija namenja zdravstvenemu varstvu limitiran, še zlasti zaradi nujnega izboljšanja splošne konkurenčne sposobnosti države, novih investicij in novih delovnih mest. Vendar to ne more biti izgovor za nekatere izrazite nelogičnosti in neumnosti pri delitvi zdravstvene pogače, po kateri je plača npr. direktorja zdravstvenega doma nekje na podeželju Slovenije z dežurstvi vred tudi cca. 17.000 € mesečno, plače specializanta v Kliničnem centru v Ljubljani pa pri približno enaki časovni obremenitvi 1.500 € mesečno! Priče smo bili kako krčevito se branijo klientelistični  privilegiji nekaterih „izbrancev“ tudi na nacionalni TV. Zato je nujno, da nova vlada radikalno menja politiko toleriranja nerazumnosti in uvede reformo kar najhitreje.

4. Gospodarstvo

Res je neverjetno kako na široko in nekritično se v Sloveniji širijo aprioristične izjave o državi kot slabem gospodarju. O tem se izrekajo vsi poklicani in še mnogo več nepoklicanih, nekvalificiranih politikantov vseh vrst in porekla. Priti je moral, nedavno, visok predstavnik ministrstva za gospodarstvo ene od skandinavskih držav, ki je prostodušno omenil, da je država lahko (in dejansko tudi je!) tudi dober, skrben in uspešen gospodar, ki sistematično in dosledno kadrira na delovna mesta vodilnih managerjev v državnih podjetjih vrhunsko izobražene in usposobljene gospodarstvenike, za katere v javnih razpisih ne vprašujejo po njihovi politični opredelitvi, ampak le o njihovih poslovnih in poklicnih referencah, dosedanjih rezultatih in poslovnih načrtih. Samo po sebi se razume in predpostavlja tudi njihov moralni in etični profil, osebno poštenje in odsotnost kakršnokoli korupcijsko-kriminalnih dosjejev. Zastaviti si moramo vprašanje, seveda, o naši konkretni kadrovski praksi na tem področju in se zamisliti nad lastno podobo v ogledalu. Priklicati si moramo v spomin nekatere dogodke in debate na to problematiko znotraj Vlade RS in tudi Državnega zbora in se tako odgovor ponuja kot na dlani: kadrovska politika za gospodarske družbe v pretežni lasti države dejansko sploh ne obstaja in jo nadomešča politični primitivizem in voluntarizem „naših in njihovih“, prignan do absurda. Od tod se nato širi teza o državi kot slabem gospodarju, zahteve po umiku države iz podjetij, bank ipd. Seveda obstaja problem donosnosti in profitabilnosti državnih gospodarskih družb kot celote, ki bi morala biti vsaj takšna kot v privatnem sektorju in državni proračun na strani prihodkov bi moral vsako proračunsko razdobje beležiti močan in znaten priliv sredstev iz naslova dividend, ne pa tako kot dejansko imamo, namreč, ko se praktično dnevno soočamo s predlogi po raznih dokapitalizacijah zavoženih firm v državni lasti. Poseben problem predstavlja klientelistična zlizanost uprav teh podjetij z njihovimi nadzornimi sveti, kar praktično onemogoča sleherni učinkovit in dosledno izveden zakonit nadzor in kontrolo delovanja uprav. Ni mi znan niti en sam eksemplaričen primer sodne uveljavitve odškodnine na podlagi osebne odgovornosti člana nadzornega sveta, kot to sicer predvideva v primerih stečajev takšnih podjetij veljavni zakon o gospodarskih družbah. Takojšen premik k pošteni in odgovorni ter apolitični kadrovski politiki s strani vsakokratne izvršilne oblasti je neizogiben, nujen pogoj reafirmiranja države kot lastnice tega premoženja.

Seveda pa ostajajo znotraj gospodarske strukture države nekatera področja, ki jih ne kaže privatizirati prav zaradi njihovega pomena za razvoj celotnega gospodarstva v Sloveniji. V to skupino štejem energetsko, informacijsko in prometno infrastrukturo, ter dve največji slovenski banki in zavarovalnici, ki so še v večinski državni lasti. V spomin si je potrebno priklicati že skoraj 10 let staro primerjalno študijo strukture lastništva v desetih največjih bankah v državah prvotne EU petnajsterice, kamor se uvrščajo največje banke v državah, kot so Nemčija, Anglija, Francija, Italija, Benelux in skandinavske države. Avtor študije je prof. Franjo Štiblar z ekon. Instituta Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Študija prof. Štiblarja ilustrativno dokazuje, da je velika večina več kot 95% teh bank v neposredni lasti držav, regij in podobnih paradržavnih institucij. Z neprecenljivo vrednim informacijskim kapitalom, ki se nahaja v teh bankah in ki se nanaša na celotni gospodarski sektor, se omenjene razvite države EU pač ne igrajo. Lahko postavimo hipotezo, da bi npr. nemška kanclerka Angela Merkel hitro končala v kakšni zdravstveni ustanovi zaprtega tipa, če bi prišla v Bundestag s predlogom o odprodaji večinskih 51% Deutsche Bank…

V naši lepi podalpski deželi, pa imamo politike, ki sami sebe štejejo v desno politično opcijo in neskrupulozno razlagajo Slovenkam in Slovencem, da je odprodaja večinskih deležev države v dveh največjih bankah ter zavarovalnicah v izvornem interesu države! V državah EU petnajsterice, torej pred njeno širitvijo na sedanji obseg, si takšnega nebuloznega predloga ne upajo obelodaniti niti konkurenčni politiki s politične levice. Torej: Kje vidimo državljani Slovenije in še posebej verujoči sami sebe po tem kriteriju? V družbi Madžarske, Slovaške, Bolgarije, Hrvaške in njim podobnim sosednjim državam? S politično-voluntarističnim in/ali klientelističnim kadrovanjem uprav in nadzornih svetov smo v teh institucijah bistveno osiromašili njihovo dohodkovno pozicijo ter donosnost in varnost poslovanja; vendar izvorni greh ni in ne more biti v takšnem ali drugačnem lastništvu teh institucij, ampak se nahaja v primitivnem in neetičnem razumevanju in obravnavanju države kot povolilni zmagovalni vojni plen. Tu je srž problema. Situacijo dodatno zamegljuje značilno Slovensko politično čudaštvo, kjer imamo, gledano z evropske perspektive in politične prakse, nominalno levico, ki je v bistvu desnica in nominalno desnico, ki je v bistvu levica.

Pred kristjani na Slovenskem  se nahaja svojevrsten izziv v sedanjem nastajajočem obdobju predvolilnega boja in agitacije političnih strank in njihovih programov. Socialno-tržno gospodarstvo, ki ga je utemeljeval že pred dobrimi stotimi leti vidni katoliški mislec in gospodarstvenik Janez Evangelist Krek, še vedno lahko in moramo obravnavati kot želeni cilj našega delovanja, naporov in tudi odločanja. Prihajajo časi, ko bodo solidarizem, etika in morala ali čustvena inteligenca – kot pravijo nekateri, vse bolj zaželjen imperativ značajskih lastnosti naših bodočih voditeljev. Časi divjega liberalizma in neetičnega laissez faire kapitalizma z vse večjo dohodkovno asimetrijo prebivalstva na tem našem svetu, se nepovratno odmikajo na smetišče zgodovine, in v ospredje prihajajo vrednote kot so varstvo narave in naravnih virov, trajnostno vzdržen ekonomski razvoj, socialna kohezija, medčloveška solidarnost, boj proti lakoti – tudi v globalnih razmerah, vzdržnost ter etičnost dohodkovnih razlik med prebivalstvom, podjetniško stimulativna davčna zakonodaja, spodbujanje talentov in delovne iniciativnosti vseh članov skupnosti in pripoznavanje njihovega razumno različnega posledičnega materialnega statusa v družbi, varstvo ostarelih, bolnih in hendikepiranih, itn.

Omeniti pa moram še izrazito nerealne predpostavke nadaljne regionalizacije Slovenije, kjer so tako levi, kot tudi desni, seveda vsak iz svojih specifičnih razlogov in političnega kalkuliranja, zavrgli v osnovi docela sprejemljivo idejo bivše ministrice za lokalno samoupravo, ki je predlagala za Slovenijo ustanovitev šestih regij. Pri tem se je legitimno in racionalno zgledovala po RKC v Sloveniji, ki na podlagi svojih dvatisočletnih izkušenj, modrosti in preudarnosti, pri nas ustanovila dve rimokatoliški metropoliji in v njihovem okviru šest škofij. Boljšega predloga za prenos tega modela na raven bodoče regionalizacije države Slovenije ne poznam.

Ob zaključku mojega razmišljanja naj omenim nastajajoče globalne protestne akcije proti nerazumnemu in neetičnemu kopičenju svetovnega bogastva v rokah vse bolj bogate, vse bolj maloštevilne in odtujene kapitalsko-finančne globalne elite, ki se odvijajo pred našimi očni od New Yorka do Sidneya, pa tudi v Sloveniji jih že imamo. Njihove zahteve vsebinsko pomenijo ponovno reafirmacijo Mojzesovega protokola in Desetih božjih zapovedi, ter evangelijskega nauka Jezusa iz Nazareta. Bomo kristjani zmogli in znali pravilnega in pravočasnega (od)reagiranja in doumeli naše možne dolgoročne zaveznike pri širjenju ideje Božje ljubezni in Božjega kraljestva?

Janko Deželak