Se dobimo na trgu! Mestnem ali digitalnem?

Vir: http://www.thinkdem.com

Razmišljati o verskem tisku v času socialnih omrežji in vedno krajših sporočil, je skoraj patetično, če že ne čudaško. Prva naša asociacija na pojem verskega tiska je skoraj pri vseh nas asociacija na nekaj staromodnega, klasičnega, resnega, odmaknjenega od resničnega življenja in zazrtega v onostranstvo. Moram priznat, da tudi sam imam pogosto občutek, kako smo kristjani v svetu medijev precej nerodni, mestoma celo preplašeni. Bojimo se oblikovati privlačno sporočilo ali urediti sodoben grafičen videz, da ne bi izgledali preveč »moderni«, hkrati pa godrnjamo nad tem, kako nas družba spregleda. Kaj se dogaja?

Digitalni svet je zelo hitro vstopil v naše vsakdanje življenje in prinesel toliko novosti in sprememb, da še danes preučujemo njegove začetke, kaj šele, da bi pravočasno anticipirali prihodnost. Ko govorimo o digitalnem svetu je pojem precej širok, neoprijemljiv in morda služi kot izgovor za brezmejen kozmos, zato je bolj jasno, če si predstavljamo »digitalni prostor«, kakor kraj, mesto, trg … Na trgu se srečujemo, se pozdravimo, si pripovedujemo novosti in opazujemo druge. Je na internetu kaj drugače? Svetovni splet prinaša veliko novosti, hkrati pa nosi v sebi prvine »realnega« sveta. Nenazadnje tudi tega oblikujemo ljudje.

Nezadovoljstvo, da je internet slab ali poln negativnih novic moramo pripisati tudi nam katoličanom, saj smo v tem prostoru, na tem trgu, relativno pasivni opazovalci. Kardinal na Twitterju? Senzacija! Zakaj je to senzacija, ko pa bi moralo biti nekaj zelo naravnega in del njegovega poslanstva, nagovarjati čim širši krog ljudi. V tem razmisleku ne smemo pozabit o integraciji verskega tiska 21. stoletja v svetovni splet, kar pomeni preprosto umestiti evangeljsko sporočilo v digitalni trg. Antropološko gledano, človek za razliko od živali ne le, da zaseda nek prostor, ampak ga naseljuje in v njem prebiva. Prebivati na spletu pomeni poiskati lastno družbeno udobje, kamor se umesti naša zgodba. Za vernika naj bi bil sestavni del njegove zgodbe tudi srečanje s Kristusom, zato naj bi posredovali spletu osebno versko izkušnjo. Tukaj ni prostora za neživljenjske in enfatične napihnjene pobožne stavke, ampak gre za pripoved o »moji« veri.

Osebna vera je ena od osrednjih osi in ključni pojem t.i. nove evangelizacije ali prehoda k tradicionalni k osebni veri. Tukaj se odpira nov pogled na posredovanje vere in evangelija tako, da verniki sivega vsakdana postanemo glavni akterji oznanjevanja Kristusovega evangelija. V tem družbenem kontekstu in s sredstvi našega časa, pomeni tudi z bivanjem na digitalnem trgu.

Prisotnost na trgu je srečanje prijateljev, brezskrbno kramljanje o drobnih življenjskih stvareh, užitek »biti skupaj«, preživljanje časa z drugimi … Na trgu je trafika, kavarna, gostilna, trgovina, spomenik, star vodnjak … ali si lahko predstavljamo mestni trg brez cerkve? Bomo sprejeli podobo svetovnega spleta brez cerkve in Cerkve?

Ponudba vsebin v medijski džungli je osupljiva in splet nas vsak dan znova preseneti s kakšno novostjo ali informacijo. V tem digitalnem kontekstu smo kristjani pogosto nemočni, ker smo prepričani, da je ta »novotarija od interneta« prej hudičevo delo kot kaj drugega. Pa je res? V veliki meri je, ker smo verniki sivega vsakdana zelo pasivni in precej uspešno odtegujemo Kristusa od tega digitalnega prostora, namesto da bi ga tja vnašali, s tem pa zmanjševali zlo in povečevali Odrešenikovo sporočilo.

Čas je, da se srečamo na digitalni tržnici, kjer drvijo informacije, ponudbe, podobe, multimedija in odnosi. V teh ne smeta manjkati Kristus in njegovo sporočilo, da bomo razumeli, kaj je pristen odnos in da bo kibernetski prostor manj hladen in bolj prijeten.

 

Objavljeno v januarski številki Bodi človek, priloga tednika Novi glas.