Preprost kot pepel

 

Vir: http://2.bp.blogspot.com

Danes se začenja postni čas. Govoriti o postu pri vsej oblici hrane in modernosti diet ni posebej težavno, saj smo že presiti vsega dobrega. Morda se ne zavedamo ali si ne priznamo, da smo siti ugodja, luksuza in nenehne potrošnje. Čas je, da se samo malo ustavimo in umirimo, da pregledamo svoj dan in damo na prvo mesto odnose, na zadnje pa porabo.

Post je povabilo k skromnosti, ki vsekakor ne pomeni stradanja, ampak je tista zlata sredina, da imamo ravno prav, kolikor potrebujemo. In post je čas, ko si po pustu snamemo maske in pokažemo, da v resnici smo preprosti in iskreni. Ta čas je lahko dobra “telovadnica” iskrenosti in preprostosti, saj ravno ti dve lastnosti močno primanjkujeta v družbi, kjer se vse odvija kot igra. Poplava vnaprej pripravljenih izjav, sporočil, podatkov in alarmantnih novic duši pristna čustva ter ustvarja “trash” družbo. V tej družbi ne opazimo več vse navlake in odvečnega, ki nam samo otežuje življenje. Sedaj je čas, da malo pospravimo …

Lahko začnemo že danes, ker je simboličen začetek z obrednim posipanjem s pepelom odličen uvod v čas osebne renesanse. V tem dejanju ni nič veličastnega, nobenega blišča ali luksuza. Tukaj je v ospredju bistvo moje eksistence, ki je na krut in hkrati organski način povezana z naravo. Pepel je  preprost simbol in nas vabi, da postanemo taki tudi mi. Osebne spremembe so zelo težke, zato je pred nami dolgih štirideset dni časa. Vsak dan je dragocen, da postanem preprost in iskren.

Intelektualni pogum

Vsak pogum je univerzalen; vsak pogum edinstven.
Vsak razum je brezimen; vsak pogum oseben.
Sicer pa je to razlog, zakaj je včasih za mišljenje potreben pogum, kot je potreben za trpljenje ali boj: ker nihče ne more misliti namesto nas – niti trpeti namesto nas niti se bojevati namesto nas – in ker razum za to ne zadostuje, ker je treba v sebi preseči še vse, kar trepeta ali se upira, vse, kar bi imelo raje pomirjajoče slepilo ali udobno laž.
Iz tega izhaja, kar imenujemo intelektualni pogum, to pa je zavračanje tega, da bi v mišljenju popustili strahu: zavračanje tega, da bi se podredili čemurkoli drugemu kot resnici, ki je nič ne prestraši, tudi če bi bila strah zbujajoča.
A. Comte – Sponville (iz knjige Mala razprava o velikih vrlinah)

Ko damo šport na prvo mesto, kulturo pa na …

Nogometaš vreden 94.000.000,00 evrov

Ljudje iščemo mite in idole, s katerimi se istovetimo, zato so filmski in glasbeni zvezdniki ali uspešni športniki mnogim mladim zgled in pravi idoli. Radi posnemamo uspešne ljudi, ki so zgradili kariero ali so slavni in družbeno vplivni. Nedvomno so športniki kategorija ljudi, ki ima največ privržencev na svetu in okrog katere se vrtijo astronomski zneski.

Samo za primer lahko vzamemo nogometaše, ki jih klubi kupujejo in prodajajo za milijonske vsote, sami pa prejemajo honorarje v vrednosti več deset ali sto tisoč evrov evrov – nekateri celo več milijonov. V Italiji – pregovorni deželi nogometa – so nogometaši obravnavani kot heroji, skorajda narodni junaki, ki malim in velikim navijačem povzročijo pravo nogometno mrzlico. Velik delež pri vsem tem imajo mediji, oglaševalska industrija in politika, ki so s podporo javnosti ustvarili pojav t.i. calciomercato, nogometno tržišče kupovanja in prodaje igralcev. Rekordni znesek na tem področju je zabeležil nogometaš Cristiano Ronaldo, ki ga je klub Manchester Utd leta 2009 prodal španskemu Real Madridu za vrtoglavih 94 milijonov evrov.

K rednim honorarjem športnikov moramo prišteti še visok delež prihodkov od oglaševalskih poslov, kjer velike firme z dragim marketingom promovirajo športnike, slednji pa reklamirajo njihove izdelke ali storitve. Gre za ekonomsko soodvisnost in ujetost, ki nima prav veliko opraviti z duhom športa.

Sedaj pa k drugi temi. Kultura. Pod ta obsežen pojem lahko uvrstimo dolg seznam panog, ki ga opredeljujejo in na prepoznaven način tvorijo: glasba, likovna in kiparska umetnost, arhitektura, gledališče, književnost, izobraževanje … kultura je zelo širok pojem, ki se dotika tudi drugih »svetov«, kot so antropologija, družba, znanost, civilizacija, globalizacija in še bi lahko dodal. Slovenci smo upravičeno zelo predani kulturi, kot eni najbolj žlahtnih prvin svoje nacionalne in jezikovne istovetnosti. Dojemamo jo namreč kot ključno nosilko svojega skoraj tisočletnega obstoja na sončni strani Alp in v ta namen imamo celo kulturni dan za državni praznik ter dela prost dan.

Kaj pa imata skupnega šport in kultura? Skupnega imata to, da smo na svoje umetnike in  kulturnike diametralno nasprotno ponosni, kot do svojih športnikov. Ste že slišali za milijonarja med prevajalci? Ali za razsipno bogatega pesnika milijonarja? Morda za visok honorar kakega slovenskega vrhunskega glasbenika? Bo že res, da kdor se podaja v te vode ne počne tega zaradi zaslužka, ampak zaradi … A naj ne bi bilo nekaj podobnega tudi v športu?

Drži, da kar so športniki dosegli je sad truda, številnih odpovedi in trdega dela, ampak enako lahko trdimo tudi za velika imena naše kulture. Pa vendar za to delo ni sorazmernega, kaj šele primerljivega poplačila za ves trud. Še več: športni uspehi so zelo odmevni, vendar v kolektivni zavesti hitro zbledijo. Kulturno delo pa ne ugasne z ustvarjalcem, ampak ostane kot dragocen zaklad prihodnjim rodovom.

Če pogledamo razmerje športnega in kulturnega udejstvovanja med šolarji v Sloveniji, lahko hitro opazimo, koliko otrok zaprosi (in dobi!) status športnika in koliko status kulturnika. Lahko bi prešteli tudi, koliko je interesnih dejavnosti na športnem in koliko na kulturnem področju…

Da, športniki so dobro plačani in če ustrezajo tržnim zahtevam, dobijo tudi dobre oglaševalske ponudbe. Gradimo sodobne in dobro opremljene hrame športa, zadnji kulturni dom v Sloveniji pa smo na novo zgradili leta pred več kot tremi desetletji. Na katerem mestu prednostne lestvice je naša kultura?

 

Članek je nastal s pomočjo dobrih idej in namigov prijateljev s Facebooka. Objavljeno v februarski številki mesečnika Naš vestnik.

Finančna omama

Ko berem tale članek o vedno pogostejših racijah italijanske finančne policije, se sprašujem, kdaj se bo kaj takega zgodilo tudi pri nas. V Italiji se pod novo vlado dogaja nekaj, kar bi moralo biti povsem normalno po celem civiliziranem svetu, toliko bolj v EU. Pri naših zahodnih sosedih se finančna policija v soboto zvečer sprehodi po mondenih letoviščih in »fensy« lokalih ter preveri izdajanje računov, urejenost dokumentov lastnikov lokalov ter lastništvo in izvor nadpovprečno dragega premoženja. V oči jih zbodejo razni Maserati-ji, Ferrari-ji itd., ki so nenavadno pogosti za en sam lokal. Preverijo tudi več desetmetrske jahte, vile in modne butike …

Si niste nikoli postavili vprašanja, kako je možno, da je predel nekega (slovenskega) mesta poln vil z bazenom, tam pa uradno živijo samo državni uslužbenci? So si desetine metrov kovane ograje pridelali z nadurami? In kako je možno, da je na naših avtocestah več novih nemških limuzin (= BMW, Mercedes, Porsche, Audi), kot pa Cliotov in drugih »bolhic«. Vse na lizing? Gledati to in ostati neprizadet, pomeni biti finančno omamljen … Ali ni »rahlo« sumljivo, da se najstnik (po možnosti še srednješolec) prevaža v avtu vrednem več sto tisoč evrov? Da, lahko je avto kupil očka, ki ga je prigaral s trdim delom … ampak koliko je takih družin v Sloveniji?

Zakaj nihče ne sme postaviti vprašanja: »Od kod Vam premoženje?«, če pa naj bi bilo vse legalno in pošteno?

Vir: http://static.tuttogratis.it

Pri nas so sedaj druge teme aktualnejše, recimo kdo bo sedel na katerem fotelju in koliko fikusov bo imel v pisarni, vendar če se te dame in gospodje ne bodo lotili kaznovanja hudih finančnih prestopkov, bo njihova »koalicija za izhod iz krize« le še ena p(o)razna obljuba. Vsaka vlada – vsak politik, ki mu je dodeljena naloga upravljati državo v dobro vseh – ki učinkovito ne poseže v področje sive ekonomije in ne kaznuje prevarantov, »pripravlja zastrupljen kruh prihodnjim rodovom«.[1] Prav tako vsaka vlada, ki zaradi lastnih političnih interesov in koristi ne pripravi ugodne zakonske osnove za pošteno delo, botruje in je odgovorna za slabe razmere v državi.

Kriza je mnoge družine in mlade v iskanju zaposlitve dobesedno spravila na kolena, kar pričajo dolge vrste pred Karitasom in naraščajoče število brezposelnih. Prepričan sem, da dokler ne bomo uredili sive in črne ekonomije, pranja denarja, utaje davkov, korupcije, odtekanja premoženja v davčne oaze in raznih oblik dilanja, bomo gledali paradoksalne prizore dolgih vrst: tiste pred Karitasom, kjer se za hrano gnetejo delovno sposobni mladi ljudje in tiste pred »fensy kafičih«, kjer luksuz in blišč omamljata mladino, da je na hitro pridobljeno premoženje vrednota.


[1] Italijanski premier Mario Monti.