Proti omejitvam, za več svobode

Posvečeno sodobni generaciji mladih, ki nimajo vizije

Vir: http://www.thinkinnovation.org

S protesti proti mednarodnemu sporazumu ACTA je spet postalo aktualno vprašanje svobode govora in proste izmenjave informacij na spletu. Spet, saj se ta tema občasno sramežljivo pojavlja ob vsakemu večjemu posegu na področje internetnih vsebin. Samo spomnimo se, kako glasni postanemo uporabniki spleta vsakič, ko kakšna časopisna hiša uvede plačilo za spletno prebiranje člankov. Tokrat naj bi po besedah protestnikov omenjeni mednarodni sporazum pomenil grob poseg v pravico do proste izmenjave znanja in tako naj bi oviral razvoj enega največjih izumov človeštva – interneta.

Kaj je res in kaj ne, je težko opredeliti brez poseči v politiko, zato se bom omejil le na hiter opis in komentar tistega, kar vidim. Boj zoper ACTO so v Sloveniji sprožili nekateri pripadniki protiglobalizacijskega gibanja 15o, ki so postavili šotore pred ljubljansko borzo in okupirali Filozofsko fakulteto. Svoje slogane in zahteve so izrazili s frazami, ki se spogledujejo s skrajno levico in komunističnimi tezami.

Če razširimo pogled na to vprašanje vidimo, da potrebujemo več kot le protest, da lahko razumemo, kaj se trenutno dogaja. Ko govorimo o spletu imamo pred sabo povsem novo okolje, ki čeprav se odvija v digitalni sferi, v njem človeštvo »biva« kakor v realnem svetu. Še več, to okolje je brezmejno in nedefinirano in odzivi na kakršnokoli omejevanje sprožijo alarm najvišje stopnje. To nakazuje, da je internetni svet povsem netoleranten na pravila in kakršnokoli regulacijo. Prednost take alergije na formalizem je nedvomno zelo visoka stopnja svobode izražanja, ki omogoča vsakemu, da široki skupnosti sporoči svoje mnenje. Številne koristi (hitra izmenjava informacij, neposrednost sporočanja, nizki stroški, medmrežno povezovanje družbe itd.) trčijo ob negativne vidike, ki jih splet prinaša s seboj. Tukaj lahko izpostavimo pomanjkanje samokontrole (besedi cenzura ali samocenzura sta v moderni družbi strogo prepovedani), kot najbolj akutno in bolečo točko medmrežja. Na enakem dosegu klika imamo tako poleg odličnih nasvetov in informacij ali znanstvenih člankov tudi mladoletno pornografijo, nasilje in finančne malverzacije.

Internet je to, kar smo ljudje, kar je naša družba. V tej pa se dogaja nekaj, o čemur časopisi ne namenjajo kričečih naslovov na prvi strani, niti na to temo ni mednarodnih simpozijev. To je pasivnost in prava družbena apatija generacije mojih vrstnikov, ki okrog svojega 30. leta namesto, da bi aktivno vstopili v družbene strukture ter prevzeli odgovorna mesta, odhajajo na splet in tam živijo kot anonimni odjemalci velikega brata. Dogaja se to, da je internet v manj kot dveh desetletjih spremenil generacijo ljudi do take mere, da iz aktivnih državljanov moderne družbe, ki bi morali z visoko izobrazbo nekaj dati skupnemu dobremu, postajamo preplašene sence, ki kukajo v svet le še preko profilov socialnih omrežij.

V roku desetih ali dvajsetih let se bo zgodil intelektualni vakuum, ki bo zaznamoval napredek in razvoj. Kje so mladi talenti, da bi družbi povrnili elan? Kje so mladi ljudje s svežo diplomo, polno glavo fantazij in vizij, ki si upajo tvegati spremembe? Kje je glasna konfrontacija med mladimi kulturniki in umetniki? Roko na srce, česar ni zakrivil splet, je zakrivila dominantnost brezobličnega sistema, ki za prvo zaposlitev od mladega diplomanta terja več izkušenj kot od zrelega delavca. Govorim o mladih, ki se niso rodili s spletom in mobilnim telefonom v žepu, ampak so ga sprejeli v šolskih klopeh in so generacija na prelomu, saj se stika z obema dobama: »pred internetom« in »po internetu«. Generacija odraslih, ki od daleč gleda na svet brez možnosti in čaka na boljši jutri … Tega pa že nekaj časa ni. To je tista generacija protestnikov pred borzami, ki vedo da so proti, vendar ne vedo točno proti čemu. Identificirajo se z relikti ideologij iz preteklosti, ki v svoji »pogreti« obliki so nekakšen družbeni in miselni kič, hkrati pa napajajo nerazmišljujočo čustveno mladino.

V tej dimenziji se odvija navidezni digitalni boj sodobne mladine, ki ve, da se bo le stežka kaj spremenilo. Boj za več svobode pa prinaša strah, da s to svobodo ne bomo vedeli kaj si pomagati. Zato jo opevamo kot srednjeveški trubadurji lepo princeso: želeli bi jo videti samo za trenutek, a hkrati vemo, da bo v tistem hipu splahnela in z njo veliki ideal. Manjka nam vizionarstvo, cilj, kam pripeljati svoje življenje, da bodo upor, svoboda in življenje imeli smisel.

 

Objavljeno v prilogi tednika Novi glas Bodi človek.

Jejmo ribe!

V teh dneh v mali republiki pod Alpami poteka kampanja, ki vabi Slovenke in Slovence, da bi jedli več rib. Po nekih raziskavah naj bi bili kot narod na samem repu držav članic EU po porabi teh morskih živali. In kako pogosto bi morali jesti ribe? Po mnenju strokovnjakov, bi ribe morali jesti enkrat do dvakrat na teden, ker so vir zdravja, so lahko prebavljivo beljakovinsko živilo in vsebujejo izredno ugodno sestavo maščob, ki je bogata z omega-3 nenasičenimi maščobnimi kislinami…

 

Vir: http://farm4.static.flickr.com

Mislim, da so do tukaj našteta dejstva vsem dobro znana, vendar se stvar hitro zatakne, ko se odločimo ribe kupiti. Vsi prodajalci, če jih boste vprašali, ali so ribe sveže, vam bodo zatrdili, da je vsa riba »izredno sveža«, čeprav na tistem ledu trohni in razpada. V naših veleblagovnicah, kjer najpogosteje ali skoraj izključno kupujemo živila, ribarnice ponujajo zelo slabe in celo pokvarjene ribe. To si upam trditi na podlagi večkratnih obiskov različnih(!) trgovin, kjer so ponujene ribe bile »za v kanto«. Konkretno sem si ogledal ribe v Tušu, Sparu in Mercatorju in le v eni od teh sem tri krat opazil sveže lososove kareje in postrvi. V trgovinah sem opazoval ribe vse dni v tednu, na različnih koncih Slovenije in vsakič ista pesem.

Ribe na pultu (čeprav je bila pestra izbira različnih vrst: od skuš in sardel do lososa, sladkovodnih ali priznane slovenske ribogojnice) so imele motne oči, sive škrge, izsušeno in zgubano kožo ter precej slab vonj. Meso lososa, namesto da bi imelo roza odtenke, je imelo ugasnjeno sivo barvo, ki prav gotovo ne daje občutka svežega ulova. Ko sem opozoril prodajalko, da imajo stare ribe, mi je odvrnila »kaj pa mislite, če so tukaj že pet dni«. In oni si upajo prodajati pet dni staro ribo, ki je še mačka ne bi jedla?! In to za ceno sveže, kaj pravim, še žive!

Absurd vsega je, da sedaj nas država in EU preko jumboplakatov, oglasov in posebne internetne strani vabijo, da bi živeli zdravo z večjo porabo rib. Da, svežih rib, ne pa pokvarjenih, od katerih ribiči nimajo kaj dosti prihodka. Če bi že hoteli spodbuditi porabo teh zdravih (morskih) dobrot, bi organizirali učinkovito mrežo posredovanja rib od ribičev in ribogojnic do porabnikov tako, da bi tudi ribiči imeli kaj prihodka. Sedaj pa naš najboljši ulov vozijo v Trst, kjer za isto ribo dobijo več denarja, ki vsaj delno poplača njihov trud.

Občutek imam, da so tej plakati in celotna akcija le »solo projekt« nekih uradnikov, ki ribiške mreže in čolna niso videli niti od daleč. Prav tako je čudno, da med vsemi naštetimi recepti so samo sladkovodne ribe oz. pripravljene »po štajersko«, če pa je kakšna morska riba, je opisana priprava »po dalmatinsko«. Če gre za nacionalni projekt (kar plakati potreseni po celi Sloveniji in sredstva EU nedvomno kažejo na to), ne razumem, zakaj ni stvar zastavljena tako, da vključuje še bogato večstoletno tradicijo ribištva v Istri. In ne razumem, zakaj sanitarna ali živilska inšpekcija kdaj pa kdaj ne pokuka (sej ni treba da ukrepa, ker to bi bilo že senzacionalno) v kakšno ribarnico. Pa jejmo ribe!

Kako so me hoteli podkupiti in kako se jim bo to krvavo maščevalo

Če še niste prebrali v današnjih Financah si lahko tukaj. Kolumna Rada Pezdirja. Nič ni za dodat, nič za odvzet. Prijetno branje!
*
Osemnajstletno prijateljstvo s Šušteršičem ni naprodaj, kolumne v Financah niso naprodaj, Janša, s katerim domnevam, da nimava posebno prisrčnih odnosov, tudi ni naprodaj in na koncu, budale parazitske – Pezdir ni naprodaj

Tokrat bom prvič izkoristil kolumno za osebno obračunavanje. Ne zato, ker tega ne bi mogel narediti na kakršenkoli drug način (in proti koncu kolumne bom tudi navedel te načine), ampak zato, ker menim, da je tisto, kar sem doživel v zadnjih dveh mesecih, nujno javno povedati. Če ne zaradi drugega, potem zato, ker domnevam, da nisem edini, ki je vse skupaj doživel, bom pa zagotovo edini, ki je o tem javno spregovoril, in to ne glede posledice. Medtem ko je preostale strah govoriti javno in na glas, mene ni. Tistim, ki zaradi pomanjkanja resnih dokazov niste pripravljeni verjeti temu, kar bo sledilo, predlagam, da sprejmete domnevo, da se mi je dokončno zmešalo ali pa da generiram teorijo zarote. Odločitev, da nadaljujete življenje v ignoranci, je seveda povsem v vaših rokah.

Mehanizem slovenske korupcije

Vsaka zamenjava vlade prinese stres interesnim skupinam, rente, ki so jih bili prej deležni, predvsem v smislu pristranskega pisanja zakonodaje in oslepitve regulatorjev, postanejo negotove. Povedano drugače, denarni tok, ki ga generirajo na račun pravne države in davkoplačevalcev in ga uporabljajo za vzdrževanje svojih polkriminalnih združb, postane negotov vsakič, ko se na volitvah premešajo karte. Prestrukturiranje ministrskih kabinetov in zamenjavanje vodilnih kadrov po direktoratih pomenita, da so stare poti do sprememb zakonodaje in oslepitve regulatorjev izginile. Z vsakim oblikovanjem nove vlade se torej začne množični pohod kufrov denarja proti ministrstvom. V nadaljevanju bom navedel tri tipične postopke. Dva sem doživel, o enem se brez sramu govori po zakotnih »kafanah«.

Prvi postopek je naslednji: identificirajo se osebe, ki so najbližje ekipam na ministrstvih, in to prek tretjih oseb, ki za 1.500 do tri tisoč evrov namesto rentnikov, recimo jim paraziti, navežejo stik z vami. Sledi sestanek, na katerem je ponudba naslednja: za stalen stik s kabinetom ministra in za lobiranje pri spremembah zakonodaje ali pa zato, da regulatorji pri konkretnih zadevah oslepijo, se vam ponudi svetovalna pogodba. Plačilo je pavšalno in je odvisno od teže konkretnega primera. Trdim, da so mesečni pavšali med pet tisoč in deset tisoč evri in trajajo tako dolgo, kot traja »projekt« (od šest mesecev do konca mandata vlade). Teh parazitov je nebroj, zato si sami lahko predstavljate, za kako gigantske posle na račun vseh državljanov gre, če je »pavšal« tako visok.

Drugi način je lažji in je primeren, če »strukture« v javni upravi (torej tisti, ki so že ves čas na plačilnih listah parazitov ali pa so zgolj uporabni idioti) preživijo. Potem vas želijo najeti za »strokovno mnenje«, na katerem bazirajo korekcije zakonodaje in oslepitev regulatorjev. Strukture vodijo svojo linijo, ki jo diktirajo paraziti, vi ste namenjeni za slepilni manever stroke in kabinet ministra se polni z navidezno racionalnimi predlogi, ki so navadno tako tehnični, da brez večjih težav napredujejo do vlade in potem skozi parlament v realnost (parazitske rente). Mimogrede, ponudba prodati kolumno v Financah parazitom zato, da se njihovo »strokovno mnenje« valja po medijih, je spet ena tipična ponudba. Kakšne so cene za prodajo kolumen, v resnici ne vem, podzemlje pa trdi, da tudi do deset tisoč evrov.

Tretji način je prodaja imena. Recimo, po Sloveniji hodijo sivi liki, ki detektirajo podjetja, ki imajo težave zaradi nekih zakonskih omejitev, zaradi »tečnarjenja« regulatorjev ali pa posojilne težave. Napovejo se pri teh podjetnikih in jim razložijo, da se njihova problem lahko razreši, saj imajo denimo vpliv na Pezdirja, ki je zelo tesno povezan s Šušteršičem. Za 20 tisoč do sto tisoč evrov lahko uredijo, da njihov problem izgine. Podjetniki plačajo, problem pa potem lahko izgine ali pa tudi ne, odvisno od tega, kolikšna je verjetnost, da se nekaj spremeni. Če imajo ti sivi liki svoje ljudi na ministrstvih, vsekakor laže prodajajo prihodnje zakonske spremembe. Kakorkoli že, vi ste prodani, pa če to veste ali ne in če vam je všeč ali ne. In če me na podlagi tega mehanizma vprašate, ali je Janševa izjava, naj se vsak, ki operira z njegovim imenom, takoj prijavi, smiselna, potem vam bom rekel, da je še kako smiselna. In če me vprašate, ali obstaja zelo velika verjetnost, da so pri poslu s patrio prodali Janševo ime, vam bom, ne glede na zadržke, ki jih imam do Janše, iskreno odgovoril, da imate prav.

Čudim se samo, kaj ves čas dela kriminalistična policija. Sezona polnih kufrov je na vrhuncu, kriminalistov pa nikjer. Za lastno dobro upam, da se motim.

Brez Pezdirja se stvar ne premakne …

Trenutno obstajajo vsaj tri panoge, kjer paraziti iščejo pot do Šušteršiča in ministrstva za finance in v katerih baje velja, da morajo meni prinesti denar zato, da dosežejo želeno (odprto pot do Šušteršiča in spremembe v zakonodaji). Naj vam navedem en primer. Na nekem interesnem združenju podjetij neke panoge predsednik združenja (gre za zelo uglednega slovenskega podjetnika, ki po nekem naključju velja za čistega) vsem članom pove, da je pot do zagotovitve njihovih rent Pezdir, zato je treba do njega s kufrom denarja. Baje sem se že sešel z ljudmi, ki so njihova konkurenca (ne da se nisem sešel, niti vseh imen ne poznam), zato mi je treba čim prej prinesti denar. Še en primer: po parazitskem podzemlju se valja moje ime v zvezi z zavarovalnicami, spet se baje ne zgodi nič, če meni ne prinesete kufra denarja. Od kod se to generira, ne vem, vem pa, da se, in vem, da nekateri hočejo denar za stik z menoj. Ravno tako, kot se generira neskončno mnogo parazitskih ponudb zato, da prodam Šušteršiča in Finance. Ampak v nečem pa imajo paraziti vendarle prav, stvar se bo premaknila.

… in Pezdir bo stvar premaknil!

Osemnajstletno prijateljstvo s Šušteršičem ni naprodaj, kolumne v Financah niso naprodaj, Janša, s katerim, domnevam, nimava posebno prisrčnih odnosov, tudi ni naprodaj in na koncu, budale bedaste, parazitske – Pezdir ni naprodaj. Paraziti bi se lahko do zdaj že naučili, da sem divjak, ki se nikomur ne pusti kontrolirati in uživa v življenju. Zato si naredite uslugo, vtaknite si svoj denar in lobistične spletke v vaše parazitsko debele riti! Če tega do zdaj še niste dojeli, potem bo lekcija precej težka. Zatorej, če vam kdo prodaja zgodbo, da bo Pezdir nekaj uredil, potem vedite, da če se v to igro vključite, potem ste del kriminalne združbe in boste prej ali slej deležni ene izmed spodaj navedenih procedur.

Prvič, vsak, ki bo prodajal moje ime ali pa se mi bo približal s povabilom na kavo, kjer mi bo ponudil kufer denarja za lopovske podvige, bo na licu mesta doživel moj klic Klemenčiču iz protikorupcijske komisije, še več, celotno zgodbo bom kot kolumno objavil v Financah. In drugič, če to ne bo zadoščalo za prekinitev plenilskega pohoda parazitov proti meni, obljubljam, da bom uporabil vsa pravna sredstva, da te abotneže izločim iz igre. Vse te procedure bom izvedel ne glede na posledice in ne glede na grožnje. Raje izginem čist, kot živim tako, da parazitom omogočam njihove akcije.

Torej, nehajte klicariti, pošiljati e-pošto ali me vabiti na kavo in mi ponujati pavšalne zneske za »svetovanje« in »strokovno delo« z namenom, da vam prodam Šušteršiča, Janšo, Finance, kogarkoli. Dojemite, da je tisto, kar ste dosegli do te točke, samo tale kolumna in dejstvo, da se bom v prihodnjih dneh napovedal pri direktorju komisije za boj proti korupciji Goranu Klemenčiču in s tem izpolnil proceduro številko ena.

Bralcem pa tole: paraziti so brez barv, slabega okusa, razkrajajo državo, uničujejo vaše družine in so nenehno okoli vas. Zato vam resno priporočam, da jih izsledite in takoj prijavite kriminalistični policiji. Ministra Gorenaka pa pozivam, da prekine visoko sezono polnih kufrov.

Rado Pezdir, ekonomist

Rado Pezdir izjavljam, da za svoje pisanje ne prejemam plačil PR-agencij, lobistov ali interesnih skupin, za kolumne prejemam zgolj honorar Časnika Finance.

Izbira je moja

Dobro in zlo sta prepletena s človeškim življenjem vse od začetka naše zgodovine. Številni antični miti, legende in zgodbe, pa tudi Sveto pismo in vsakdanji dogodki pripovedujejo, da se naše bivanje odvija med dobrim in zlim.

Vir: http://farm7.staticflickr.com

Namenoma uporabljam izraz »zlo«, čeprav zveni zelo trd in ekstremno, vendar sodobna družba ga je relativizirala in s tem tudi težo negativnih dejanj. Množični poboji, umori in vojne grozote, načrtne goljufije poštenih ljudi, kraja družbene lastnine ter okoriščanje na račun drugih, niso samo negativni dogodki, ampak predstavljajo pravo zlo. V tem smislu gre za težko kategorijo dejanj, ki jih človek prizadene drugim z jasnim namenom škodovati in/ali povzročati trpljenje. Zlo se lahko dogaja tudi kot posledica družbenih dejavnikov, ampak kdor ima moč in tega ne spremeni, je soodgovoren za trpljenje drugih. Vedno bolj pogosto slišimo da je nekaj »slabo« ali da je nekdo storil »napako«, ki je lahko zelo huda, vendar besede zlo skoraj ne slišimo več.

Pomembno vlogo pri razumevanju odnosa med dobrim in slabim igrajo mediji, ki s svojo močjo nagovarjanja čustev in ustvarjanja senzacije, vplivajo na naše dojemanje življenjskega okolja. Vsak dan nas bombardirajo z najhujšimi novicami, ki prikazujejo svet okrog nas kot zelo nevarnega in uničujočega ter nas tako privajajo sobivati z zlom. Če bi merili čas televizijskega dnevnika, ki je namenjen črni kroniki ali »resnim grožnjam« iz tega ali onega konca sveta, politike in gospodarstva ter čas namenjen novicam o znanstvenih odkritjih, bi hitro ugotovili, da poslušamo in gledamo stalne napovedi o koncu sveta in poslabšanju življenjskega standarda.

Resnici na ljubo si moramo priznati, da živimo vedno bolje, napredek omogoča vsaki generaciji boljše življenjske pogoje. Tudi stopnja osebne oz. družbene varnosti se veča, čeprav se nam zdi, da smo nenehno ogroženi.

Prepričan sem, da je dobro v porastu in to premalokrat opazimo, si priznamo in si tudi na glas povemo. Koliko znanstvenih odkritji se zgodi vsako leto in kako hitro je se človeštvo spremenilo v zadnjem stoletju. Toda tukaj ne smemo pozabiti še na tretjo dimenzijo, ki je prisotna med dobrim in zlim. To je svoboda. Naša svobodna volja je ključni dejavnik, ki odloča in določa v kakšnem svetu bomo živeli. Bomo z znanostjo in novimi odkritji ravnali v skupno dobro ali jih bomo uporabljali zgolj za osebno korist in družbeno škodo? To je moja izbira.

Kristjani verujemo, da nas je Bog »opremil« s svobodno voljo, s katero se izbiramo med dobrim ali zlim. V tem kontekstu sta ekspresivna in pomenska vrednost besede »zlo« zelo pomembna, kajti če se lahko odločamo za zlo, kot nekaj zelo slabega, se lahko odločamo za njegovo nasprotje, kot nekaj zelo dobrega.

Če je Bog tako dober, zakaj dopušča nesreče? Ali so naše nesreče njegova stvar, ker jih hoče ali dopušča? Preprosto povedano, Bog ni »lutkar«, ki bi upravljal z ljudmi in ravno to nas loči od predmetov, kajti kot osebe smo sposobni se svobodno odločati za dobro ali zlo. Če bi spolnjevali obe svetopisemski zapovedi »Ljubi Boga, ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe«, ne bi bilo ne krivic ne nasilja.

Odločitev za dobro je stvar moje izbire. Čeprav se na primer morda hitro ujezimo, pomislimo na bližnjega in ravnajmo z njim tako, kot bi želeli, da bi on ravnal z nami. Vsako dejanje je odločilno, ker predstavlja mejnik med dobrim in zlim. Tako tanka je ta meja, vendar tako zelo pomembna.