»Cerkev v Sloveniji je bila vedno povezana z zamejskimi Slovenci«

Pogovor z dr. Brankom Brezovnikom o Slovencih v zamejstvu in Cerkvi

Dr. Brezovnik Branko (1961) je poleg knjige »Katoliška Cerkev in varstvo manjšin«, ki je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla v zbirki Vademecum, in »Slovenci v zamejstvu in Rimskokatoliška cerkev«, doslej objavil tudi več strokovnih člankov, ki obravnavajo različno problematiko Rimskokatoliške cerkve do človekovih pravic oz. do pravic verskih, narodnih idr. manjšin. Dejaven je tudi na področju leposlovja. Šri Mohorjevi je leta 1993 objavil pesniško zbirko »Poševni rez duha«, leta 2004 pa je pri založbi Družina izšla knjiga več avtorjev (med njimi je tudi Branko) »Proseče dlani«.

 

Ob začetku najinega pogovora najprej mi dovolitev vprašanje, kaj Vas je gnalo v raziskovanje manjšin? Zakaj ste se odločili ravno za to področje?

Ker želim – vsaj do neke mere – odgovoriti na vprašanje: kako zagotoviti ljudem – posameznikom in skupinam – ne le formalno, ampak tudi dejansko enakost, ne glede na njihovo narodnostno ali etnično poreklo, jezik in vero. Dejstvo je namreč, da so narodne ali etnične, jezikovne in verske manjšine podvržene raznim oblikam odkrite ali prikrite diskriminacije, poniževanju, tlačenju na vse mogoče načine; potiskajo jih v kulturno, ekonomsko in socialno podrejenost; nad njimi izvajajo zelo subtilne oblike psihološkega pritiska; na razne načine omejujejo svoboden razvoj njihove identitete; niso pa tudi redki primeri, ko je v nevarnosti celo njihov fizični obstoj.

Povod za najin pogovor je Vaša knjiga, ki je pred kratkim izšla pri Celjski Mohorjevi založbi z naslovom Slovenci v zamejstvu in Rimskokatoliška Cerkev. Nam lahko na kratko predstavite, kakšna je povezava med Katoliško Cerkvijo v Sloveniji in zamejstvom?

Cerkev v Sloveniji je bila vedno povezana z zamejskimi Slovenci. Za medklic naj povem, da načrtno je Katoliška Cerkev v Sloveniji začela skrbeti za Slovence zunaj takratne ljubljanske škofije, ko je bil leta 1933 v ljubljanski škofiji ustanovljen ‘Škofijski Izseljeniški Sklad’, ki si je za glavni cilj zastavil pripravo materialnih sredstev, ki bodo omogočila dušnopastirsko delo med izseljenci. Za ustanovitev tega sklada so se odločili, ker Slovenci zunaj meja takratne Slovenije tujih “duhovnikov niso razumeli, lastnih slovenskih pa niso imeli” in da bi “slovenski živelj v tujini” z bogoslužjem v slovenskem jeziku ohranil svojo versko in narodno identiteto. Številni dokumenti, ki sem jih pregledal pri svojem znanstvenem delu, pričajo ne samo o tem, da so bili slovenski škofje dobro seznanjeni s problemi zamejskih Slovencev, ampak so si tudi aktivno prizadevali za izboljšanje njihovega položaja: s pogovori, apeli, intervencijami, internacionalizacijo problematike, z obiski pri predstavnikih cerkvenih in političnih oblasti, s pošiljanjem slovenskih duhovnikov v zamejstvo itd.

 

Celoten intervju si preberite v aprilski številki Našega vestnika.

Dogodek upanja

Velika noč je praznik luči, prijateljstva, upanja in življenja. Prvi “sloj” tega dne je lahko samo splošna raven “pozitivne naravnanosti”, ki je skupna za vse praznike. To potrebujemo, da se odpočijemo, odklopimo možgane od vsakdanjih skrbi in se povežemo z najdražjimi. Velika noč je tako “eden izmed praznikov” za verne in neverne.

Drugi sloj praznika sta upanje in vera, ki se dopolnjujeta in “dotikata”, v kolikor je vera način upanja “z vsebino”. Prav vsi upamo v boljšo prihodnost, ohranjamo upanje, da se bodo dogodki odvili bolje od pričakovanega … Verovati je zelo podobno, saj pomeni nekaj ali Nekoga pričakovati. Največje pričakovanje, ki presega fizikalne in razumske meje, je življenje po smrti. Jezikovno gledano je življenje po smrti nemogoče, ker vsaka smrt pomeni konec življenja, toda velika noč predstavlja nelogičnost samo na sebi. Kristusovo vstajenje od mrtvih je kontradikcija, ki razodeva Božji odnos do človeka in sveta. Življenje po smrti ni le mogoče, ampak je lahko celo predmet upanja in pričakovanja.

Ravno danes se ponavlja tisti dogodek, ki je spremenil tok zgodovine človeštva in človeka. S Kristusovim vstajenjem od mrtvih – ki sicer ni samo po sebi umevno – Bog vstopa v človeško zgodovino na povsem nov, oseben in intimen način. Odrešenje ni dogodek samo na načelni ravni, ampak se nas dotika organsko, do kosti in genov. Jezusovo vstajenje je najprej zgodovinsko dejstvo, šele potem tudi versko. Zgodovinski dokazi, zapisi, priče, prvi mučenci, nauk in zgodovina Cerkve ter ostali številni konkretni/arheološki kraji so dokaz, da je Kristus živel, umrl in vstal od mrtvih. Šele potem nastopi vera, ki izhaja iz konkretnih dogodkov in usmerja naš pogled od končnih stvari k večnim – eshatološkim.

Kristusovo vstajenje je zgodovinski dogodek, ki pa presega časovne okvirje in zemljepisne meje ter vstopa tudi v sodobni čas. Danes je veliko težje verovati v “vstajenje telesa” in ne samo duha, kot pred stoletjem ali dvema, ker je vloga telesa poveličana do skrajnosti. Kar ostane posamezniku je neoprijemljiv pojem duha ali duševnosti, ki predstavlja prej nezadovoljstvo kot pa veselje. Kristusovo vstajenje – tako kot Božje stvarjenje – je material, fizika, zemlja in kosti, da jih lahko vidimo in razumemo. Vstajenje od mrtvih je Kristusovo dejanje namenjeno vsakemu telesu, ker telo ni negativna snov, ampak dragocena posoda.

 

Vir: http://www.pglesmo.org

Danes je dan, kjer je v ospredju dogodek, ki ne potrebuje medijev ali politične volje, da se ga lahko veselimo. Danes je praznik upanja, in življenja. Bodimo preprosto veseli. Pozabimo za nekaj dni na težave in sivi vsakdan male podalpske deželice in vstopim v praznik upanja, da bo dobro vedno zmagalo. Izvor milosti je Božja ljubezen do človeka. Toda, da bi Bog lahko ljubil človeka, ustvari v njem tisto, kar lahko ljubi. Ravno zato je velika noč dogodek preoblikovanja naše narave, da živimo z občutkom ljubljenosti. Tega naši družbi manjka in kristjani smo poslani, da sporočimo kaj pomenita prazen grob in upanje.