Škofija Koper: med dvema dobama

Z imenovanjem msgr. dr. Jurija Bizjaka za novega škofa ordinarija v Kopru, se za najbolj zahodno slovensko škofijo končuje pomembno obdobje. To dobo je najbolj zaznamoval škof Metod Pirih, ki je škofijo vodil skoraj tri desetletja in je poznal ne samo kraje in župnije, ampak tudi ljudi, ki v njej prebivamo. Nekoč je omenil, da je v času svoje službe obiskal vsaj štirikrat vse cerkve v škofiji … Bolj kot cerkve so pomembni ljudje in kdor se je srečal s škofom Metodom ve, da se je skušal približati in prisluhniti vsakemu človeku.

Končuje se doba škofa, ki je bil imenovan na to mesto v času komunizma, morda še na sledi tiste vatikanske ostpolitik, ki je postavljala ”politično korektne” škofe, da bi bili pastirji in ne politiki. Prav gotovo je bil škof Metod pastir, ki je pustil politiko in visoke finance pri miru ter se posvetil pastorali ljudi. Morda bo nekdo nekoč zbral vse gradnje, prenove in druge pomembne dosežke njegovega ”pontifikata” v obsežen zbornik, vendar tukaj bi izpostavil predvsem tri stebre, ki jih denar ne more kupiti in politika ne more zagotoviti.

Prvi ponos naše škofije je nedvomno Škofijska Karitas Koper, ki v 165 župnijah združuje skoraj 3.000 prostovoljcev (od the je 1.478 stalnih in cca. 1.500 občasnih prostovoljcev). Poleg klasičnega deljenja prehranskih paketov izvaja tudi preventivne in druge humanitarne programe, ki številnim Primorcem lajšajo bremena te krize. To ustanovo je škof Metod ustanovil v času debelih krav, ko so vse delnice samo rasle … in kako prav pride danes, ko zaradi teh delnic, mnogi nimajo niti za kruh.

 

Škofa Metod Pirih in Jurij Bizjak - Vir: SŠK

 

Drugi dosežek je škofijska gimnazija, ki naši družbi zagotavlja izobražene in razgledane mlade, da lahko upamo v bolj civilizirano in etično prihodnost. Brez dobre šole ne more biti dobre prihodnosti za celotno družbo.

Tretji steber so verska glasila, ki so se vsa po vrsti rodila v naši škofiji kot lokalni medij in so danes postala nacionalno razširjena: tednik Družina (v teh dneh praznuje svojo 60. obletnico), mesečnik oz. založba Ognjišče in Radio Ognjišče.

Poleg vsega tega ”materialnega” so tudi številni duhovniki, ki na župnijah opravljajo pogosto neopazno in ponižno skrb za drugega. Danes ni več moderno govoriti o dobrih duhovnikih, ker beremo samo o slabih, pokvarjenih, požrešnih in čudaških osebkih s talarji za oltarjem, vendar v tej zahodni škofiji boste opazili, da je še moderno govoriti tudi o dobrih duhovnikih. Ker so in delajo dobro.

Škofu Metodu ob koncu njegove službe gre zahvala za delo, trud in vztrajnost. Najbrž pogosto mu ni bilo lahko in je kot človek zagrešil precej napak. A vendar dobra dela ostanejo in so tista, po katerih si nekoga najbolj zapomnemo. Sedaj je prišel čas, da se odpočije in še naprej živi s to skupnostjo, kot del naše škofije.

S škofom Jurijem se začenja nova doba, ki – če Bog da – jo bo naš novi škof zaznamoval s svojim desetletjem. Prehajamo torej v dobo Svetega pisma, ki je neizčrpen zaklad modrosti, učenosti in človekovega iskanja Božje podobe.

 

Marija – žena, mati in zgled sodobnemu človeku

Razmišljanje o Mariji onkraj šmarnic in avtobusnih romanj

 

Vsako leto v mesecu maju že tradicionalno razmišljamo o Mariji, šmarnični pobožnosti ter z romantičnimi pridevniki opisujemo odnos do nebeške Matere. Čaščenje Jezusove Matere je pri slovanskih narodih, posebej pri Slovencih, zaznamovano z odnosom do lastne matere. Kot katoličani in Slovenci vidimo v Mariji upodobitev najplemenitejših, romantičnih in nostalgičnih pridevnikov svojega življenja, vendar tak lik ni povsem evangeljski, saj iz njenega življenja odseva še mnogo poudarkov, ki jih zaradi čustvene vpletenosti spregledamo.

 

Žena, mati in oseba

Onkraj literarnih in duhovnih olepšav, lahko gledamo na Marijo kot na aktualen lik za sodobnega človeka. Na drugem vatikanskem cerkvenem zboru (od 1962 do 1965) se je izoblikovala njena svetopisemska in ekumenska podoba, ki jo razumemo v smislu zgodovine odrešenja. Marija torej ni ”odrešiteljica” ali tista, ki nam odpušča grehe, ampak za nas lahko posreduje pri Bogu, saj je njena vloga podrejena Kristusovemu vstajenju od mrtvih.

Njen lik je gotovo zanimiv tudi v povezavi s t.i. ženskim vprašanjem in revolucionarnim letom 1968, ko sta začela dobivati večji zagon neofeminizem ter ženska emancipacija. Tukaj lahko izpostavimo dva pomembna trenutka, ki čeprav sta na prvi pogled protislovna, se med seboj dopolnjujeta. Prvi je družbeni okvir tistega časa, saj je Marija živela v močno patriarhalni družbi, kjer ženske niso uživale pravic, kakor jih poznamo danes. Svoj ponos so lahko udejanjale največ kot dekle ali gospodinje, podrejene moški volji. Drugi trenutek je angelovo oznanjenje, ki ga lahko razumemo tudi kot vprašanje. Ne gre za ukaz, ampak za dialog med Marijo in Božjim poslancem. Najbolj dramatičen in ključen trenutek je, ali mlado dekle privoli v svobodno sodelovanje v odrešenjskem načrtu z Bogom ali ne. Marija je svobodna in Bog ji pusti možnost odločitve. Evangeljska pripoved sklene dialog med angelom in Marijo z nedvoumnim: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Prim. Lk 1, 38).

 

Vir: http://1.bp.blogspot.com

Mislim, da ni predrzno, če trdimo, da je Marija vzela lastno spolnost v ”svoje roke” in o svojem telesu odločala suvereno. Privolitev k sodelovanju v Božjem načrtu lahko predstavlja znamenje pokorščine patriarhalnemu bogu, lahko pa to dejanje razumemo kot dejanje emancipacije in avtonomije: žena postane tudi mati. Zaradi materinstva se ne odpove svoji ženskosti in iz skromnih evangeljskih zapisov razberemo tudi, da je z Jezusom sodelovala kot ”svetovalka” ter bila prisotna – kakor druge žene – pri najodločilnejših trenutkih Jezusovega življenja, smrti in vstajenja.

Marijin lik je nedvomno še neodkriti in premalo ovrednoten v luči sodobne integracije duhovnosti in spolnosti. Do slednje je težko zavzeti kritično distanco, ker živimo v dobi močnega erotizma. Marija združuje v sebi pokornost Božjemu načrtu in zanimivo ”evangeljsko emancipacijo”, ki bi jo danes z veseljem sprejeli tudi najbolj zagreti zagovorniki ženske avtonomije.

Morda s težavo sprejmemo bolj sodoben pogled na Marijo, ker smo zaznamovani s pogledom ”ljudske” podobe ter premalo poznamo in razumemo tisto evangeljsko (prim. M. Turnšek, Marija v skrivnosti Kristusa in Cerkve, v: Priročnik dogmatične teologije). Kot ženska in mati je dinamična figura tudi za sodobnega človeka, ki v poplavi erotiziranih reklamnih sporočil išče odgovor na lastno identiteto. Predstavlja odgovorno osebo, ki je z mislijo na dolgoročno prihodnost zastavila svoje življenje in zaradi posebnega mesta znotraj zgodovine odrešenja lahko vidimo, da razodeva delovanje Boga v odnosu do ženske (prim. Turnšek).

Odnos Bog – Marija je pravzaprav tisti vzorec odnosa, ki naj bi obstajal med vsakim vernikom in Bogom, saj nismo predmeti, lutke v rokah božanstva, ampak osebe, ki zaradi svoje enkratnosti imamo pri Stvarniku posebno mesto.

 

Romanja in prikazovanja

Marijina prikazovanja poznamo že od prve krščanske dobe, kljub temu je na tem področju Cerkev vse do danes ostala zelo previdna. Marija je kot mati je vedno prisotna med ljudmi in jim posreduje življenje, zato ne more biti ujeta v enak prostor in čas, vendar mora biti njena prisotnost resnična. V tem smislu so njena prikazovanja srečanja z njeno poduhovljeno osebnostjo (prim. Turnšek), ki lahko vzpostavi oseben odnos z ljudmi. Prikazovanja in romanja so tudi povod in pomembno izhodišče za teološke raziskave in študije, pri tem pa je treba vse to ”brati” v luči odrešenja, torej v povezavi s Kristusom. Marija je v odrešenju povsem podrejena Kristusu in njegovemu odrešenjskemu delovanju.

Pri razlagi in razumevanju prikazovanj – sem lahko vključimo tudi romanja – moramo vedno upoštevati zdrav razum, da ne zapademo fanatizmu ali popačeni duhovnosti, ki nima nič skupnega s krščanstvom. Marijino življenje je bilo čudežno in izredno, saj je vanj posegel sam Bog, vendar zaradi tega se ni spremenilo, ampak je ostalo vsakdanje in preprosto. Ravno to lahko vzamemo kot ”merilo” in pripomoček za pravilno čaščenje Marije: ne pustimo se zapeljati zunanjemu videzu (prim. T. Špidlik, Osnove krščanske duhovnosti).

 

Zgled sodobnemu človeku

Marijina evangeljska drža nam prinaša zgled tudi za današnji čas, saj v njenem preprostem življenju odkrijemo podobo osebe za skupnost, ki se ni odrekla svoji ženskosti, niti svoji avtonomiji. Čeprav ta figura trči ob zelo ljudske in čustveno zaznamovane podobe, je še kako potrebna sodobnemu človeku, ki v krščanstvu išče konkreten odgovor na življenjska vprašanja.

V Mariji je združenih veliko elementov nauka Cerkve, duhovnega življenja, psihologije in antropologije, ki bi zahtevali veliko bolj poglobljeno razmišljanje. Pravoslavni brati jo imenujejo tudi Bogorodica, saj je rodila Boga in svet. Njeno življenje je postalo češčenje samega Boga, zato se v njej stapljata človeško in božje, minljivo in večno. Vse to pa izhaja in je usmerjeno v Kristusovo odrešenje.

 

Objavljeno v majski številki mesečnika Naš vestnik v Trstu.

Začnimo z medsebojnim spoštovanjem

Požgimo križe in vse, ki se ne strinjajo z nami

Slovenci smo s ponovnim požigom strunjanskega križa pokazali, kako znamo spoštovati drug drugega, kako cenimo svojo kulturno (in versko) dediščino. Pokazali smo tudi, kakšen je naš odgovor na dan Evrope – ki naj bi simboliziral zmago demokracije in človekovih pravic nad enoumjem in zatiranjem – s tem skrajno primitivnim in žaljivim vandalskim dejanjem. O zgodovini in pomenu tega simbola za Istro in Istrane ne bom izgubljal veliko besed, kajti kdor živi v teh krajih dobro ve, kaj pomeni Strunjan v vsej svoji celoti. To ni samo eden od krajev, to niso samo oljčni nasadi in poletno morje … To je simbol, ki je za naše prednike pomenil kraj (za)upanja, da so težave premagljive.

Vir: http://kraji.eu

Tudi tisti križ nad klifom mnogim mornarjem in ribičem pomeni upanje, da če bo narava podivjala jih bo morda rešilo nekaj nadnaravnega. Strunjan je tudi kraj, kjer so fašisti 1921. leta streljali na otroke in če že ne zaradi drugega, bi moral predstavljati kraj spomina in razmisleka.

Zažig križa, ki je bil nedavno obnovljen in blagoslovljen, pove veliko tudi o medijih, ki so bili na kraj vabljeni in so vse zvesto dokumentirali. Spontano se mi poraja vprašanje, kakšna je njihova (profesionalna) etika, da prisostvujejo takemu dogodku, medtem ko ”prizadevno” opozarjajo na nemoralne in nepravične dogodke v družbi. Ne pričakujem nobene avtorefleksije ali opravičila, ker smo pač v neki čudni družbeni konstelaciji, kjer je enim dovoljeno več kot drugim. In tem ki je več dovoljeno, lahko tudi (ob)sodijo ostale.

V tem zapisu stvari niso razporejene čisto po nekem misleno-logičnem ključu, ker sem to napisal vse v eni sapi, globoko prizadet in jezen, da se je kaj takega zgodilo. Če kdo morda ne ve, je ravno letos 500. obletnica od prvega Marijinega prikazanja in za tiste ki verujemo, je to leto nekaj posebnega. Zame osebno je. Kdor je bil pri tem dejanju zraven, ga je lahko sram. Mene pa je sram, da se to dogaja v državi, ki se občasno prodaja za demokratično, urejeno, napredno, zahodno usmerjeno in celo turistom prijazno. Kaj če bi bili najprej ”prijazni” drug do drugega?

To Astrid, maybe someday we will be togheter*

Ko sem pred časom obiskal Berlin, sem v spominskem parku na ostanku berlinskega zidu opazil napis To Astrid, maybe someday we will be togheter (Za Astrid, morda bova nekega dne skupaj). Sprva se mi je zdelo le izvirno sporočilo zaljubljenca, ki ga je ta visok betonski zid ločil od njegovega dekleta ali žene, ki je ostala na ”nepopisani” strani zidu. Potem pa bolj kot komu je sporočilo namenjeno, sem začel premišljevati, kaj sporoča. Bistvo sporočila je beseda ”skupaj”. Upanje, da bosta zaljubljenca spet skupaj je izraz velike ljubezni, ki je dobila mesto na tako simboličnem kraju, da bolj ne bi mogla. Na zidu, ki je na dramatičen in krut način ločil Evropo in svet, se pojavi napis z željo, da bi spet lahko bili skupaj …

Je združena Evropa res samo mit?

Danes najbrž ni prav preveč moderno pisati članke z evforičnimi pridevniki o Evropi kot o velikem skupnem domu, saj so v ospredju finančna kriza in njene nevarnosti, reševanje te ali one prezadolžene članice ter krčenja njenih gospodarstev. Ali so naši predniki sanjali in gradili združeno Evropo samo zato, da bi odžrli zaslužek menjalnicam valut na stari celini? Ali zato, da bi lahko potovali brez potnega lista? Rad verjamem, da se kljub vsem dogodkom na finančnih trgih, ki so se zgodili v zadnjih štirih letih, zavedamo, kaj pomeni skoraj šest desetletji miru in skupnega sodelovanja.

Na berlinski zid lahko gledamo kot na nekaj oddaljenega, ki se nas prav nič ne tiče, saj je od nas oddaljen vsaj 1000 kilometrov, vendar kot simbol združuje in povzema vse tisto, kar je v 20. stoletju negativno zaznamovalo našo celino. Delitve, vojne, moč ideologij, smrt, razvrednotenje človeškega življenja in strah so povzeti v betonskih delih zidu. Tudi zraven nas se je zgodil podoben zid … občutili smo neizprosnost delitve tako v Gorici in Trstu, kot tudi v Istri.

Velika vizionarska ideja, ki jo danes poznamo kot Evropska unija, se je začela kot dogovor o skupnem električnem trgu med tedanjim francoskim zunanjim ministrom Robertom Schumanom in kölnskim županom Konradom Adenauerjem. Bila so pozna 40. leta prejšnjega stoletja in to drzno povezovanje je danes prineslo združeno Evropo. Sodelovanje je na stari celini rodilo novo podobo in način življenja. Ta kontinent je posoda, kjer morajo in lahko najdejo svoj življenjski prostor vsi Evropejci. Z očetom te ideje lahko soglašamo ko trdi, da ”narodom povrnemo samozaupanje, da jih ne pustimo okameneti spričo nevarnosti, da združimo vire naše zahodne civilizacije in tako – ne z vznemirjanjem, temveč v skladu s konstruktivnim načrtom – oblikujemo zapore proti uničevalnim izbruhom” (R. Schuman, Za Evropo).

Združena Evropa je do sedaj najbolj učinkovit odgovor na mirno in demokratično sožitje med narodi, ki so jih v preteklosti delile ideologije, vojne in morije. Ta projekt ni samo začasna rešitev ali čakanje na nekaj drugega, ampak je dolgoročna rešitev za skupen napredek na vseh področjih. Kot trdi Schuman, Evropa je človeštvu omogočila poln razcvet, zato je tudi ona tista, ki mora pokazati novo pot pluralizma, spoštovanja in sobivanja.

Nahajamo se v občutljivih časih, ko se lahko zdi, da je združena Evropa le mit ali pravljica za naivne. Svoboda ni pravljica in kdor si prizadeva za mir ni naiven, zato smo vsi prebivalci tega kontinenta dolžni braniti demokracijo in si aktivno prizadevati za svobodno življenje.

Rad si predstavljam, da je bilo tistega novembrskega večera 1989. leta Astrid in njenemu zaljubljencu toplo pri srcu. In tako smo tista Astrid ali pisec sporočila lahko vsi, ki si želimo biti skupaj.

 

Objavljeno v majski prilogi Bodi človek tednika Novi glas v Gorici.