Vera da, Cerkev ne

Pred dnevi me je neko nedeljo nagovoril znanec in po par splošnih vprašanjih – glede na to, da je bila nedelja – je pogovor hitro nanesel na vero, Cerkev in življenje duhovnikov. Po nekaj stavkih kritike z ”železnega repertoarja” na račun bogastva, gozdov, nespoštovanja celibata, t.i. Vatileaksov in politike, je hitro dodal znani stavek ”vera da, Cerkev ne”. Vprašal sem ga, kaj to pomeni in je razložil, da sam občasno gre v cerkev, vendar samo iz lastne želje in potrebe, ne prenese pa hierarhije, duhovnikov in njihovega pridiganja.

Čeprav je znanec svoje poglede na verske zadeve izražal precej robato, sem razumel, da je v sebi zelo veren in v srcu nepokvarjen. Koliko obiskovalcev nedeljske maše prestopi cerkveni prag zgolj iz želje po duhovnosti in koliko iz tradicije ali navade? Kako kristjani razumemo Cerkev in kako Boga?

Po pogovoru kjer sem ponovno slišal tisti ”vera da, Cerkev ne”, razmišljam o istovetnosti kristjanov in krščanstva v odnosu do sodobne družbe in o tem, kako verniki razumemo sami sebe. Antagonizem med vero in Cerkvijo, duhovnostjo in hierarhijo, predstavlja slogan sodobnega vernika, saj ta ni več tisti, ki vsako nedeljo obiskuje mašo, redno prejema zakramente in spoštuje tradicijo, ampak je tisti, ki verjame v nekaj nadnaravnega, morda celo v Boga, ima pa težave z institucijo, Cerkvijo. Postmoderna družba je v sebi globoko duhovna, kar nam nakazuje razcvet horoskopov, vedeževanj, bioenergetskih zdravilcev ali alternativnih metod na vseh področjih. V tem kontekstu kristjani ostajamo nemi obrobni opazovalci, ki sramežljivo molčimo, namesto da bi pogumno vstopili na vrtiljak družbenega dogajanja.

Na številne medijske provokacije ter izzive časa in sodobne družbe znamo odgovoriti le z apologetsko držo in ne razumemo, da so predrzne karikature ali neokusni umetniški performansi, le krik osamljenega človeštva, v iskanju lastne podobe. Provokacije so vprašanja kristjanom ”kdo si ti, ki živiš ob meni?”, zato ni potrebno gasiti požarov, ampak dovolj je, da v sebi vendarle vzplamtijo plameni Svetega Duha. Namesto, da bi se kristjani s ponosom, pogumom in zanosom lotevali aktualnih vprašanj ter se predstavili svetu, se skrivamo za pobožno podobo tradicionalne ljudske vernosti, ki je bolj kot ne produkt baročne dobe, s tem pa pozabimo na veličino Boga in naše vere. Ravno to vero, ki je v slovanskem svetu Vzhodne Evrope pod trdim komunizmom preživela z minimalnimi sredstvi in ohranila svoj pričevalski naboj, sedaj ogroža brezzobi tiger v obliki splošne apatije, naveličanosti, individualizma in brezosebne duhovnosti.

Moč krščanstva je v velikonočnem dogodku vstajenja Jezusa Kristusa, ki ni aktualen samo v marcu ali aprilu, ko barvamo pirhe in žegnamo šunko, ampak vsak dan v letu. Tukaj je rešitev za naš čas, ki hlepi po tolažbi in jo išče v začasnih omamah potrošnje; dandanes je bolj ali manj vse predmet potrošnje in trgovanja: celo odnosi, družina, vrednote ali vera. Rešitev ni torej v odsotnosti, ampak v prezenci, ki nam je ne bo dala ne politika in niti ”uradna Cerkev”, ampak je naloga vsakega posameznika.

Konkretne iztočnice za držo sodobnega vernika lahko izpeljemo vsak dan. ”Mrtve trenutke dneva”, kot so čakanje v vrsti, vožnja, gospodinjska opravila ali šport zapolnimo z mislijo na Boga, ki je zahvala ali prošnja, za trenutno ali prihodnje dogajanje. V družbi predstavimo svoje razloge, zakaj verujemo in da je to del osebne kulture, če že ne istovetnosti.

Izhod iz krize – krize vrednot, morale ali krščanstva na Slovenskem – je nakazana v evangeliju, le vzeti ga moramo skrajno resno. Tako zares, da bo življenje po njem zavezujoče kakor življenje po zakonu. Rešitev ni izbiranje med vero ali Cerkvijo, ampak življenje po evangeliju celotne Cerkve v moderni družbi. Tako bomo postali verodostojni pričevalci velikonočnega dogodka, ki je spremenil svetovno zgodovino. Zakaj ne bi spremenil tudi naše?

 

Objavljeno v julijski številki Našega vestnika v Trstu.

Če namesto dveh milijonov ostane samo še 800.000 duš

Milano 2012 ali kako daleč so še slovenski mediji od profesionalnosti

Pretekli konec tedna so vsi svetovni mediji namenili obsežen prostor papeževemu obisku na 7. svetovnem srečanju družin v Milanu. Italijanski časopisi, televizije in spletne strani so logično povečini namenili največ prostora, saj se je vse skupaj dogajalo doma. Zanimiva izjema v evropski medijski krajini pa so slovenski ki, bolj ali manj vsi po vrsti, so svetovnemu dogodku namenili skromno pozornost in zelo hladen odnos. Da Slovenci nismo ravno ”papežniki” se je pokazalo že večkrat, vendar objektivnost pri poročanju in točnost informacij ne bi smeli biti nekakšni opciji, ampak stalnica in obveza urednikov do bralcev.

Ob prebiranju samo slovenskega tiska ali spremljanju samo slovenskih medijev sem dobil občutek, da sta v Milanu potekala dva različna dogodka. Z nekaj primeri bom skušal osvetliti to – na prvi pogled zelo drzno – tezo. Število obiskovalcev je po poročanju slovenskih novinarjev bilo nekaj nad 800.000, mladih na stadionu San Siro pa ”več tisoč”. V resnici je bilo obiskovalcev na papeževi maši en milijon, vseh obiskovalcev v treh dneh dogajanja okrog dva milijona, mladih na stadionu pa je bilo 80.000.

Vir: http://www.iljournal.it

O čem je govoril papež? Kdor je poslušal slovenske medije vam bo odgovoril, da je papež spet strašil z nekakšnimi moralnimi dogmami, ponovil pomen duhovniškega celibata in da je ta povsem mimo za naš čas. Papež je v resnici izpostavil zelo pomemben vidik statusa ločenih oseb v Cerkvi in jim zagotovil, da niso ”izven” Cerkve kot nekakšni izobčenci, ampak njen sestavni del in člani. Okrog tega bi lahko veliko razpravljali, saj se mnenja močno krešejo tudi znotraj Cerkve same. Ostaja pa dejstvo, da je na tako visoko simboličnem srečanju papež spregovoril tudi o skupini ljudi, ki so jih življenjske okoliščine zaznamovale. Nedvomno je tudi med Slovenkami in Slovenci veliko vernih, ki bi jim te besede pomenile veliko; mnogo več od umetno ustvarjenih polemik, ki se nikoli ne končajo. Ločene je spodbudil, naj še naprej ostanejo člani krščanske skupnosti in z njo čim tesneje povezani.

Izbor fotografij v slovenskih medijih je prav tako žalosten kot članki. Skoraj nikjer ni bilo prikazanih slik množice – kar milijon ljudi nedvomno je – ampak smo lahko videli bolj ali manj le papeža, nekatere duhovnike in kardinale ter redovnice v šaljivih pozah. Pogosteje od množice so se pojavljale papeževe slike, kjer mu veter mrši lase ali dviguje talar. Take podobe, ki so na prvi pogled nedvomno zanimive in tudi zabavne, na dolgi rok smešijo podobo krščanstva in ne spregovorijo o bistvu nekega dogodka. Milijon ljudi zbranih na enem mestu pomeni, da ima ta star nemški profesor še kaj povedati svetu in ljudem ter da kljub resnim anomalijam, ki se kažejo v delovanju vatikanske kurije, pravi verniki iščejo pogumno besedo in zgled Petrovega naslednika.

Ob koncu bi lahko porabil še odstavek ali dva o komentarji spletnih uporabnikov, vendar mislim, da vsi že zelo dobro poznamo raven komuniciranja in spoštovanja prebivalcev novičkarskih portalov.

Podoba svetovne in domače Cerkve je v slovenskih medijih prej predmet posmeha kot pa deležna resne obravnave in za tako stanje – poleg politike, tranzicije, tajkunov ali ostarelih tovarišev – smo delno sokrivi tudi verniki sami. Preveč pogosto namreč nekritično ”posrkamo” vse, kar nam mediji servirajo kot resnico, brez da bi pri tem vsaj malo razmislili o pravem sporočilu, ki je v ozadju. Premalo se angažiramo v javni debati in molčimo, ko bi morali kaj obsoditi ali vsaj izraziti svoje nestrinjanje. To ni samo delo katoliških časopisov ali klera, ampak prav vsakega, ki se ima za verujočega. Pluralnost medijskega prostora bomo lahko dosegli le, če bomo spregovorili jasno in nedvoumno ter pokazali, da nismo nemi opazovalci, ovce – kot nam radi pravijo – ampak odgovorni državljani ki smo prisotni v tem prostoru in v tem času.

 

Besedilo je bilo objavljeno v prilogi Bodi človek mesečnika Novi glas.