Hči od stalnega diakona hodi na pijačo s komunisti

»Tudi komunisti lahko delajo dobra dela« in »če jaz pridem v cerkev se le ta podre« so izjave s katerimi se spopadam zadnje čase. Prva je izjava prijatelja iz katoliških krogov, druga pa pripada znancu, ki se mi je uvodoma predstavil kot komunist. Obe izjavi sta le zrcalo predsodkov, ki jih imata ena in druga stran. Slednja izjava je nesmiselna, ker je naša krajevna cerkev postavljena na dobrih temeljih. Povem pa tudi, da komunisti ne hodijo okrog z lopato in razbijajo škatle ter so pripravljeni pomagati. Seveda odvisno od vsakega posameznika, tako kot v Cerkvi. Za te predsodke pa je krivo predvsem neznanje. Lep primer je miselnost, ki prevladuje v Sloveniji: »Če voliš za leve si komunist in ne maraš tistih, ki hodijo k maši.« Sama se rada pogovorim s prijatelji komunisti in nikoli nisem občutila sovraštva.

 

Papež Pavel VI. je sprejel Tita v Vatikan - Vse je odvisno od tega, ali se bomo osredotočili na stvari, ki nas delijo, ali pa na skupne vrednote in tako skupaj gradili družbo. Vir: http://www.titoville.com

Izhajam iz katoliške družine in sem od malega vzgajana v veri. S prijatelji se večkrat nasmejimo, ko se moje dogodivščine začnejo z »Je bilo enih par duhovnikov« ali pa »Je rekel škof, da.« Včasih me zbadajo na ta račun, ampak njihovo hudomušnost sprejmem in se z njimi nasmejim. Konec koncev, to res ni najbolj običajna stvar. In kaj drugo bi se spodobilo za hči od katehistinje in stalnega diakona, kot da nadaljuje svoj študij na teologiji ali na katoliškem inštitutu. Jaz pa sem se odločila za Fakulteto za družbene vede (FDV), oziroma, kot pogosto slišim od bratov vernikov, FSPN. To običajno pride z izrazito zaničljivim prizvokom ali izdihi obupa »Pa iz tako verne družine« in »Joj, kaj ti bodo tam naredili.« In po enem letu tam sem še vedno živa. Na začetku ni bilo najlažje. Ko je sošolec prvi teden razložil, kako bi pobil prvo pedofile, potem pa še duhovnike, sem ostala zaprepadena. Takrat sem ostala tiho in razmišljala o svetlobnih letih razlike med to doktrino in ideologijo s katero sem odraščala. Nisem vedela kako se s tem spopasti. Mislila sem, da sem prišla na povsem nov planet. Moj strah se je nadaljeval ob predmetih, ki so zahtevali (pred)znanje zgodovine.

Sama sem hodila na škofijsko gimnazijo in ob ponavljanju zgodovine na FDV se mi je včasih zdelo da sta se v preteklosti vrteli dve zemlji. Od male šole naprej hodim k verouku in srednjo šolo sem nadaljevala na škofijski gimnaziji, pa nisem imela dovolj znanja, da se spopadem s tem. Ob pomoči prijatelja, staršev in župnika, sem se v enem letu naučila več ‘uporabnih’ stvari o naši veri, kot v 12 letih katoliške vzgoje. Sčasoma sem se opogumila in sedaj na glas povem, da je naš župnik moj dobri prijatelj, da je moj tata stalni diakon in da vsako nedeljo grem k maši. Sedaj brez problema stopam v dialog s sodobnimi pionirčki.

Mislim, da je pomembna pomanjkljivost katoliške vzgoje ravno to, da nas ne nauči sobivati z zunanjim svetom. Tako se že od malega držimo zase in odraščamo v katoliških institucijah. To ne bi bila težava, če bi mladi vedeli, kako nadaljevati življenje zunaj njih. Tehnologija se spreminja in družba se spreminja z njo. Ljudem je postreženo vse več informacij in zlasti na slovenskem se govori o krizi Cerkve in redno na dan prihajajo morebiti resnične zgodbe, ki črnijo podobo Cerkve. Ljudje vsrkavajo vsebine in želijo vedeti več, hkrati pa stvari ne razumejo in posledično nasedajo medijem. In mislim, da je to velika napaka katoliške vzgoje, saj ljudi moramo naučiti kritično razmišljati in biti pogumne. To pa lahko dosežemo tedaj, ko bodo imeli dovolj znanja. Takrat bomo lahko šli v svet in se ‘spopadli’ z ljudmi. Ko pa prisluhnemo še ‘drugi strani’ bomo ugotovili, da spopad ni potreben. In mogoče je propadanje vzporednih institucij zgolj trdna roka Očeta, ki svoje otroke prisili, da odidejo iz varnega zavetja matere Cerkve in se naučijo živeti z drugimi.

Osebno se na pijačah z »levimi« kolegi veliko naučim in pogovori z njimi me obogatijo. Spoznavam, da ideologiji nista izključujoči in lahko mirno sobivata. Pomemben element obeh je socialna pravičnost, ki ima v Cerkvi dolgo zgodovino in ne nazadnje obeležujemo leto socialne pravičnosti. Je pa res, da lahko potegnemo vzporednico tudi pri nedoslednem izvajanju nauka in mnogih napakah, ki jih je storil človek na eni in na drugi strani. Vse je odvisno od tega, ali se bomo osredotočili na stvari, ki nas delijo, ali pa na skupne vrednote in tako skupaj gradili družbo.

Marija Busija

 

Objavljeno v prilogi Bodi človek tednika Novi glas.

Napoved: Hči od stalnega diakona hodi na pijačo s komunisti

Jutri boste lahko na MMT prebrali zanimivo in sveže razmišljanje mlade študentke Marije Busija o druženju med katoličani in “komunisti” ter o številnih stereotipih ki vladajo na tem področju. Naslov – provokativen in privlačen – Hči od stalnega diakona hodi na pijačo s komunisti napoveduje zanimivo branje na več nivojih. Iz prve roke boste lahko prebrali o vzgoji v katoliškem okolju, težavah mladih katoličanov in kritičnem pogledu na slovensko družbo. Predvsem je zanimivo, kako mlada študentka postavi tezo za iskanje skupnega dobrega, za katerega si moramo prizadevati vsi, ne glede na versko ali politično pripadnost.

Vabljeni k branju in komentiranju!

Socialni teden 2012: Včerajšnje izkušnje za lažji jutri (1)

Temo letošnjega Socialnega tedna (ST) zelo pozdravljam in sem vesel, da se na nacionalni ravni odpira vprašanje sobivanja generacij. Morda je to še bolj pomembno kot sodelovanje s sosednjimi državami ali neko “med-civilizacijsko” srečevanje, ker ko govorimo o sobivanju generacij, govorimo o družinskem, intimnem, življenju. V sklopu ST vam želim predstaviti dve osebni zgodbi.

 

 

Vir: http://www.nasvestnik.eu/

 

Danes bom opisal prvo – novejšo – in se začenja jeseni leta 2006, ko me je g. Dušan Jakomin – slovenski duhovnik, publicist, pastoralni delavec in etnolog na tržaškem – povabil k sodelovanju pri pripravi prispevka za Naš vestnik. Sledilo je drugo povabilo: “pripravi še en prispevek za naslednjo številko Vestnika”. Nato tretje povabilo … od tedaj redno sodelujeva tako pri časopisu, vmes tudi pri oddaji Vera in naš čas za deželni radio RAI Trst A, kakor pri drugih projektih. V teh letih se je razvilo pravo prijateljstvo, ki zaradi izrednega bogastva izkušenj in znanja g. Jakomina, zame predstavlja pravo obliko duhovnega mentorstva na ustvarjalnem in miselnem področju.

Gospod Jakomin ni običajen duhovnik, kakor nam ga predstavljajo mediji ali podoba vlada v naši predstavi, saj kdor ga je spoznal in se srečal z njim, ga prevzameta njegova vitalnost in razgledanost. Morda je to razlog, da sva bila (in upam, da bova še naprej) vedno dobrodošla na kavi v klubu komunistov v Škednju (sedež odbora Rifondazione comunista) ali da njegov glas predstavlja avtoriteto med zamejskimi Slovenci tako na levi kot na desni strani. Gospod Jakomin ni “gospod”, ampak je preprosto Dušan, prijatelj, ki razmišlja kakor 25-letnik, le da je bil rojen leta ’25. Njegov EMŠO kaže 87 let.

Delo pri mesečniku Naš vestnik poteka zelo razgibano: po izidu številke se že pripravlja nova. Po telefonu se pogovoriva o splošnih tematskih sklopih številke, usmeriva delo v neko sporočilo in cilj ter na to – ko časopis že izide – prebirava članka drug drugega v novi številki. Ko se srečava razpravljava o družbi, politiki, Cerkvi, mladih, družinah, gospodarstvo, zadnjih novicah … in tako se rodi še kakšna ideja za nov članek. Vestnika ne bi bilo brez fotografa, lektorice in postavljavca impaginacije v tiskarni, ki izvrstno opravljajo svoje delo. Sodelovanje z Dušanom nisem nikoli videl kot delo “s starejšim gospodom”, ampak vedno kot miselni izziv, kako slediti (in tudi posnemati) operativnost izkušenega in razgledanega človeka.

V teh letih sodelovanja sem se preko njegovih nasvetov, opozoril, izkušenj in idej naučil veliko novosti, ki mi jih nobena šola ali knjiga ne bi mogli posredovati. To je zame nenehna šola spoznavanja preteklosti, ki je kljub časovni oddaljenosti, tako strahovito podobna sedanjosti. Hkrati so Dušanovi pogledi tudi zanimiva interpretacija aktualnega dogajanja. Težave in družba s katerimi se je Dušan srečeval pred vojno, med njo in po njej so v mnogih segmentih podobne našim, zato so tudi izkušnje, ki jih je pridobil, odlična bližnjica iskanju rešitev sedanjim izzivom. Zakaj bi se moral vse na novo učiti, biti tisti osel, ki gre dva krat na led, ko pa mi lahko nekdo prihrani čas, energijo, bolečine in napore, ker je že vse to dal skozi?

Tako sodelovanje med generacijami ni le vprašanje “Kdo daje, kdo prejema?”, kakor nas izziva poslanica ST, ampak je vprašanje našega preživetja, našega napredka. Ali nismo kot družba dolžni spoštovati naše “stare”, kot guruje modrosti in izkušenj, ker so preživeli čas, ki je bil veliko težji od sedanjega? Ali nismo kot mlada generacija povzpetnikov, kjer razen gospodarske rasti, ekonomskih kazalcev, trga dela in reform, ne šteje nič, dolžni prisluhniti našim živim enciklopedijam, ki nam z veseljem pomagajo, da le ne bi tudi mi ponavljali njihovih napak?

Pri sodelovanju z Dušanom, onkraj družabnih in delovnih srečanj, sem odkril svet poslušanja. Prisluhniti modremu in izkušenemu človeku pomeni utihniti in poiskati v njegovih besedah čas, ki ga je živel. To dejanje – na simbolni ravni – nas prenese v drugačno dimenzijo, ker se iztrgamo iz sedanjosti in norenja v prihodnost ter se ozremo v tisto preteklost nekoga, ki bo nekega dne morda tudi naša. Zakaj torej ne (s)prejeti “včerajšnjih” izkušenj drugega, da bo (upajmo) naš jutri lažji?

Socialni teden 2012 – Kdo daje, kdo prejema?

Brošura Socialnega tedna 2012.

V ponedeljek, 17. septembra 2012, se z uvodno okroglo mizo začenja četrti Socialni teden v Sloveniji. Pripravlja ga Socialna akademija skupaj z 41 partnerji. V tednu od 17. do 22. septembra se bo po vsej Sloveniji zvrstilo 37 dogodkov: predavanj, diskusij, okroglih miz, oddaj in podobnih. Vsak od njih bo neposredno ali posredno povezan z letošnjim naslovom prireditve: Kdo daje, kdo prejema.

 

Vir: spletna stran SŠK
Vir: spletna stran SŠK

 

Uvodna okrogla miza letošnjega Socialnega tedna bo nosila naslov Ali Slovenijo vodijo odgovorni ljudje? O odgovornosti vodilnih, o tem, kakšno perspektivno v Sloveniji vidijo mladi ter tudi o tem, kako vzgajamo prihodnje generacije odgovornih voditeljev, bodo spregovorili antropolog, socialni delavec in psihoterapevt dr. Jože Ramovš, Rok Praprotnik iz Komisije za preprečevanje korupcije ter duhovnik in kolumnist mag. Branko Cestnik.

Med bolj znanimi bodo poleg gostov uvodne okrogle mize še profesorji dr. Anselm Grün, dr. Stane Granda in dr. Stanko Gerjolj, prvi ljubljanski župan v samostojni Sloveniji Jože Strgar, poslanka Alenka Jeraj in poslanec mag. Matej Tonin, igralec Gregor Čušin, ministrica Ljudmila Novak ter bivši minister Dejan Židan.

35 dogodkov po Sloveniji bo pestrih tako po vsebini kot tudi po pristopih. Udeleženci bodo imeli priložnost spregovoriti z znanimi in uglednimi, pa tudi z manj znanimi gosti. Beseda bo tekla o medgeneracijskih odnosih v družinah, političnih strankah, Cerkvi in podjetjih, pa tudi o trajnostnem razvoju, samopreskrbi Slovenije, vlogi mladih, prostovoljstvu, zaupanju, vzgoji in zgodovini.

Socialni teden se bo sklenil v Celju z zaključnim seminarjem, ki bo potekal v petek in soboto, 21. in 22. septembra. Pod naslovom Vsi dajemo, vsi prejemamo, bodo sodelujoči – predvsem dejavnejši členi civilne družbe in organizatorji lokalnih dogodkov na Socialnem tednu razpravljali o tem, kako vključevati predstavnike različnih generacij v prostovoljske organizacije in družbene procese. »Nekatere organizacije imajo težave s pridobivanjem mlajših članov, spet druge, bolj mladostne, pa z uveljavitvijo v svetu odraslih,« pravijo organizatorji, »po drugi strani pa je prav civilna družba najbolj naraven prostor medgeneracijskega sodelovanja in sobivanja. Zato velja njene potenciale veliko bolje izkoristiti. In tega se bomo v živahnih diskusijah ter z načrtovanjem skupnih projektov lotevali na zaključnem seminarju.«

Podrobnejši seznam dogodkov

Več in formacij na http://www.socialniteden.si.

Kontaktna oseba: Matej Cepin, matej@socialna-akademija.si, GSM: 051/442–003


Dodatne informacije

Z naslovom Kdo daje, kdo prejema? so želeli organizatorji na poseben, nekoliko provokativen način obeležiti Evropsko leto aktivnega staranja in medgeneracijskega sodelovanja. Takole so med drugim zapisali v poslanici: »V medgeneracijskih odnosih se pogosto počutimo izkoriščani. Imamo občutek, da veliko več dajemo, kot prejemamo. In zanimivo: pogosto imajo isti občutek tudi predstavniki drugih generacij v odnosu do naše.« V obstoječih politikah, povezanih z medgeneracijskim sodelovanjem, pogrešajo predvsem več osredotočenosti na mlado in srednjo generacijo ter zavzemanja za uravnotežene medgeneracijske odnose dajanja in prejemanja. »Dejavno sodelovanje med generacijami je pogosto zahtevno,« pravijo v poslanici, »a je zato tudi končni rezultat kakovostnejši

Kako organizatorji vidijo pomen Socialnega tedna za slovensko družbo? – Socialni teden ni le 37 dogodkov, ki bi jih priredila neka velika, profesionalna organizacija. V njem sodeluje kar 42 različnih skupin, gibanj in organizacij, katerih predstavniki na pripravljalnih srečanjih skupaj določijo temo in zapišejo poslanico. Proces vključuje veliko dialoga in ustvarjalnosti, pri čemer pa seveda ne manjka niti konfliktov. Na državni ravni je Socialni teden lahko zgled plodnega in zavezujočega dialoga različnih, ki na koncu vendarle prinaša rešitve. Prav tako pa projekt pomeni krepitev civilne družbe na lokalni ravni. Dogodke pripravljajo povsem običajni državljani. Ob tem se krepijo njihove medsebojne vezi, organizatorji pridobivajo znanja in veščine, stopajo v stik z znanimi gosti in artikulirajo svoja mnenja. Bolj kot dogodki sami, je pri Socialnem tednu pomemben proces razvoja posameznih skupin in organizacij ter tudi proces osebnostnega razvoja vsakega posameznika, ki v njem sodeluje. Teh (sodelavcev in obiskovalcev) pa tudi letos na vseh dogodkih pričakujejo čez 1.000.

Socialna akademija je nevladna organizacija, ki je bila leta 2004 ustanovljena z namenom, da bi preko izobraževanja, raziskovanja in kulture krepila državljane Slovenije v njihovih prizadevanjih za boljši jutri.

Deluje na temelju vrednot človekovega dostojanstva, solidarnosti, subsidiarnosti, pravičnosti in skupnega dobrega. Prostore ima v Ljubljani na Ulici Janeza Pavla II. 13, dejavnosti pa potekajo po vsej Sloveniji in tudi širše.

Glavni projekti organizacije so poleg Socialnega tedna še:

Pri programih Socialne akademije sodelujejo številni prostovoljci vseh generacij. Več informacij: http://www.socialna-akademija.si.


Organizatorji dogodkov in partnerji pri letošnjem Socialnem tednu:

  • Center starejših – hiša generacij Laško,
  • Časnik.si,
  • Dijaški dom Antona Martina Slomška,
  • Drugi svet,
  • Društvo Dom, Črnomelj,
  • Društvo katoliških pedagogov Slovenije,
  • Društvo mladinski ceh,
  • Društvo SMC Maribor,
  • Društvo socialnih dejavnosti Kolpingova družina Stari trg,
  • Društvo Svobodne ženske,
  • Inštitut dr. Janeza Evangelista Kreka,
  • Kolpingova družina Cerklje ob Krki,
  • Kolpingovo združenje Slovenije,
  • Kulturno društvo Obok,
  • Medgeneracijsko društvo za kakovostno starost Laško,
  • MIC – mladinsko informacijski center,
  • Misijonska skupina Kraljica miru,
  • Občina Kobarid,
  • Podružnična osnovna šola Kamno,
  • Radio Ognjišče,
  • S teboj sem,
  • Skupina mamic Domačice,
  • Slomškova družba,
  • Središče Rotunda, primorski družbeni center,
  • Založba Družina,
  • Zavod Simetris Morje,
  • Združenje slovenskih delavcev,
  • ArtKontakt.

Sodelujoče župnije: Bohinjska Bistrica, Črnomelj, Dolnji Logatec, Ihan, Ljubljana – Ježica, Ljubljana – Koseze, Ljubljana – Sveti Peter, Maribor – sv. Janez Bosko, Sveti Križ nad Trstom, Šenčur, Teharje, Zgornja Besnica, Žiri.

 

Vir: Spletna stran SŠK

 

Danes je praznik povezovanja, miru, demokracije, svobode

Danes je državni praznik priključitve Primorske matični domovini. Ko sem nocoj brskal po internetu, sem opazil novice povezane s praznikom in proslavo v Kopru. Ob tem sem težko ostal brez komentarja …

Vir: http://www.izpovedizapravljivke.com

Res je, brez Primorske ne bi bilo Slovenije, vendar Primorska bi bila tudi brez rdeče zvezde. Ali malo drugače, čeprav se komu lahko zdi naravnost škandalozno, vendar za priključitev Primorske k Sloveniji niso zaslužni (le) tovariši, ampak vse Primorke in vsi Primorci, ki so skozi desetletja trdega fašizma in poitaljančevanja vztrajali, gojoli, varovali in predajali slovensko besedo.

Težko razumem, zakaj se Primorsko enači z rdečo zvezdo, današnji prazni priključitve pa z nekim komunistično-partizanskim odporom. Tukaj je zgodovina napisana zelo enolično, pomanjkljivo in površno. Velik in pomemben prispevek k temu, da je danes naša regija del Slovenije, so prispevali številni preprosti ljudje, kmetje, gospodinje, delavci, obrtniki, intelektualci in drugi, ki so sanjali in dihali Slovenijo, ko te še sploh ni bilo. Pa številni Čedermaci, Terčelji, tržaški Ukmarji, kortežanski Esihi … ki so na skrivaj, zavzeto in zvesto opismenjevali naše ljudi tudi v slovenščini. Kajti če bi fašistično poitaljančevanje uspelo, ’45. leta najbrž ne bi imeli več kaj priključiti Sloveniji, ker bi vsi rekli: “to je Italija”.

O tej zgodovini se v medijih govori zelo malo, ohranjajo pa jo še žive priče, ki so na lastni koži pretrpele karabinierske “questure” in table “Qui si parla soltanto italiano!”.

Današnji praznik torej ni praznik ene politične opcije, niti praznik politikantov, delitev ali tiste retorike “mi – vi”. Kdor še ni odpustil bratu preteklih grehov, bo lahko praznoval današnji dan le z ustnicami, ne pa s srcem! To je praznik vseh nas Slovencev in na to bi morali biti zelo ponosni. Predvsem zato, ker smo kot narod premagali tiste, ki so nas hoteli izbrisati, ne z mečem, ampak z jezikom, kulturo, pesmijo in tradicijo. S tako plemenitim uporom pa se lahko ponašajo le redki v Evropi. In po svetu. Primorska je od vedno bila “na prepihu”, zato so tukaj sobivali najrazličnejši ljudje, ki so s svojim delom obogatili kulturo in tradicijo. To je državni praznik, zato naj bodo v ospredju simboli naše države, ki je hkrati po svojem simbol demokracije. Danes je praznik povezovanja, miru, demokracije, svobode. Prenesimo to v naše odnose, v naš vsakdan, da ne bo zmanjkalo pozitivnih vrednot.

 

”… verujem v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev”

Znašli smo se v čudnem in zapletenem času. Vsaj kar zadeva vero. Prepričan sem, da zgornje besede z  naslova – vzete iz veroizpovedi, ki jo ob nedeljah in praznikih molimo po cerkvah pri maši – prepogosto izgovarjamo lahkomiselno, brez da bi jih pravilno razumeli. Ali pa zaradi zadnjih pretresov in škandalov morda kdo jih sploh ne izgovarja, ker ne more več verovati v to čudno Cerkev, polno afer, kriminala in nepojasnjenih zgodb. V kaj naj torej verujem?

 

Vir: splet

Verujem, da je Cerkev grešna in sveta, ker jo sestavljamo ljudje, vendar zaradi njenega ustanovitelja Jezusa Kristusa je tudi sveta. Je skupnost nas grešnikov, ki vsak na svoj način, bolj ali manj posrečeno, iščemo odgovore na temeljna življenjska vprašanja, pa tudi na tista, ki presegajo življenje. Da, tisto nepojasnjeno in še nikoli dovolj raziskano fazo bivanja, ki sledi po tem svetu. Stanje, ki vznemirja človeka od pradavnine v vseh družbenih in socialnih kontekstih ali kulturah, na vseh zemljepisnih širinah. Prepričan sem, da po življenju lahko sledi samo življenje in to ne v nekakšnih mitoloških ”oblačnih nebesih”, z rahlo meglico, ampak življenje v skupnosti prijateljev, sorodnikov in dobrih ljudi; podobnih grešnikov, kakor sem jaz sam.

Verujem, da je Cerkev ena, čeprav razvejana in zaradi naših človeških predstav, predsodkov, interesov ali preračunljivosti pogosto tudi razdrobljena. V Božjih očeh smo vsi njegovi otroci, ranjeni in prizadeti zaradi medsebojnih sporov, v eno skupnost pa nas združuje Oče sprave in miru. Zato pri maši ne molimo, da verujemo v osebe, ki sestavljajo Cerkev, niti ne izpovedujemo vere v cerkvene urade ali komisije… Verujem v to, da Cerkev je evangeljska in moralna avtoriteta samo, če smo ljudje med sabo povezani. In kdaj, če ne v sedanjem času preizkušnje, smo kristjani poklicani, da delujemo služno in povezovalno?

Verujem v apostolsko Cerkev, ki jo je Kristus zaupal tistemu preprostemu ribiču Petru, čeprav ga je zatajil in pobegnil v trenutkih največje osame. Verujem, da ravno to potrjuje, kako Gospod ne gleda samo na naše sposobnosti, življenjske dosežke, uspehe, nazive ali bogastvo, ampak predvsem na ljubezen. Samo človek ki živi iz prepričanja v Kristusovo vstajenje od mrtvih lahko ohrani vero tudi v času preizkušnje. Sedaj je nastopil ta čas, zato je potrebno, da iz bolj ali manj dolgega dopusta odpokličemo tudi svojo osebno vero, ki iz tradicionalne, samoumevne in podedovane verske prakse se mora spremeniti v ”upanje z razlogom”. Kot skupnost verujočih in kot družba prehajamo v dobo, ki bo od nas zahtevala zelo konkretne odgovore in argumente, kajti le tako bomo samostojni v svojem mišljenju. Ali pa nas sploh ne bo. Če ne bomo začeli razmišljati kot velikonočni kristjani, bomo le še člani neke organizacije, ne pa pripadniki ene Cerkve. Naša vera ni utemeljena na velikem petku in smrti, ampak v vstajenju od mrtvih, življenju, ki je močnejše od vsake zlobe ali zla.

Verujem v Cerkev, ki jo je ustanovil Kristus zato, da bi bila v času preizkušenj tolažba ljudem. Skupnost ”prijateljev”, da ne bi ostali sami, kakor je on ostal na križu. In ni naključje, da je Petru zaupal ”svoja jagnjeta” (prim. Jn 21, 16) ravno po vstajenju od mrtvih, ta pa še danes sestavljajo Njegovo Cerkev.

Vera ni poceni, low-cost, izdelek za enkratno uporabo, ki ga zamenjamo tako hitro, kakor se menja vreme. Vera je mnogo več kot to. Za rast in življenje potrebuje svojevrsten humus, tako v družbi kot pri posamezniku, da lahko uspe. V sebi moramo biti preprosti in ponižni, da lahko damo upanju potreben kisik. Tam kjer je veliko mene, egoizma in samohvale, ni prostora za vero. Niti za Boga.

 

Objavljeno v septembrski številki mesečnika Naš vestnik.

Septembrska številka Našega vestnika

Izšla je septembrska številka Našega vestnika. V tokratnem uvodniku je urednik spregovoril o samoti in o oblikah osamljenosti, ki jim lahko rečemo “samote”, saj to žalostno stanje ima več oblik. Pa vendar samota je lahko tudi produktivna in potrebna, ko se na primer umaknemo, da lahko v miru ustvarjamo. In še spodbuda “Brez samote, in dodamo še, tišine, kako bi spoznali samega sebe, stopili v svoj svet, da ga preverimo in nato obogatimo? Človek mora najti pogum, da se od časa do časa umakne od vsakdanjosti, od vsakdanjega tekanja, od tolikih motečih stvari.”

Naj bo torej samota namenjena tudi izgradnji naše skupnosti, kakor jo predstavljamo v tokratni številki: krajevni prazniki, družinska praznovanja, tabori in proslave. V novi številki smo se dotaknili vprašanja zapiranja železarne v Škednju, drugih vročih tem povezanih s sedanjo gospodarsko in ekonomsko krizo ter, kot se za konec poletnih počitnic spodobi, oblik in načinov počitnikovanja in romanj. Objavljamo razmišljanje o aktualnem dogajanju v Cerkvi, predstavljamo protestantsko skupnost Adventistov 7. dne v Trstu, razmišljanje o 7. Božji zapovedi ter v nizu “Tržaška sinoda” nadaljujemo z zapisi o tem, kaj je cerkveno občestvo tržaške škofije v zadnjih 50 letih ugotovilo in sprejelo na temo narodnostnega sožitja in manjšinskih pravic. Nismo pozabili na Drago 2012 pa niti na tiste drobne misli, ki jih lahko še tako utrujeni bralec mimogrede prebere “za dušo”.

Namigov je veliko, zato vam lahko le zaželimo prijetno branje, bodisi na računalniškem zaslonu, tiskani obliki ali preko QR kode na pametnih mobilnih napravah.