Spomin in zahvala

Praznik vseh svetih in dan spomina na pokojne me vedno znova potegneta v premišljevanje o življenju onkraj življenja. Tistemu bivanju, ki zagotovo obstaja, vendar ga naša znanost še ni razvozlala in dokazala; in iskreno povedano, upam tudi, da ga ne bo nikoli, saj bi v tistem trenutku človek prevzel vlogo Boga.

 

V teh dneh stopajo v ospredje grobovi, ki so naši spomeniki dragim rajnim in zadnje zemeljsko bivališče telesa. Onkraj groba pa je mnogo več kot samo kamen ali kup zemlje, ki pogosto lahko predstavlja pregrado bolečine in loči živ spomin s pokojnim. Pravi spomin je v nas in ta ne potrebuje spomenikov, sveč, rož …

Ali ste kdaj pomislili, da bi namesto žalosti in smrti, 1. novembra dali prostor hvaležnosti? Hvaležnost za eksistenco – ne glede na to ali je bila dolga ali kratka – drage osebe; da smo jo lahko spoznali, za vse dobro in lepo, ki smo skupaj preživeli in bili deležni. Zahvala je način spominjanja s pozitivnimi čustvi, kjer se žalost razgubi v poplavi dobrega. Zahvala je vezivo vsakega odnosa in vsake človeške skupnosti.

Vprašanje smrti je najprej vprašanje bivanja. Ali se bivanje sploh lahko kdaj konča? Če verujemo v obstoj živega Boga, ki je večen in je gospodar življenja in smrti, potem lahko verujemo v bivanje onkraj smrti. Čeprav se telo ”ustavi”, njegovo bistvo gre naprej in skupaj z Božjim Duhom v isti sapi, kakor dih, biva in je prisotno. Življenje se ne konča z grobom, ampak se nadaljuje v drugem času, v drugačnih okoliščinah v drugi obliki. Smrt je torej samo drugačna dimenzija bivanja, ki ni več vezana na telo in to stvarnost. Biti hvaležen za življenje (lastno in drugih), pomeni spoštovati bivanje kot obstoj. Vzor tega je odnos človek-Bog, saj človek je lahko izpolnjen in dopolnjen le v sobivanju v Bogom kot tistim, ki nas usposablja za vsakršen odnos.

Hvaležnost je odlična terapija za sodobnega človeka ki – izropan vsakega spomina in posiljen s potrošnjo ter obsut s skrbjo na katastrofalno prihodnost – potrebuje nekaj svetilk upanja. Ravno upanje daje življenju smisel, saj pozitivno razmišljanje o prihodnosti pomeni, da ”jutri” lahko predstavlja dobro priložnost.

Od tukaj dalje je potreben drugačen pogled, ki ga bomo težko zasledili v reklamnih letakih veleblagovnic, saj ni tako poceni in v ”akciji”, kakor je to sedaj moderno. Drugačen pogled pa gre nekako tako: nič mi ne pripada, vse je zastonjski dar, ki bogati moje bivanje. To daje življenju smisel, to nas odpira odpira za občutek hvaležnosti do vsakega, ki ga srečamo, četudi nam ni vedno simpatičen ali po volji. Od tukaj se začne duhovna svoboda, ki nas lahko pripelje do duševne svobode. O tej pa bi lahko govorili strokovnjaki za duševne bolezni v luči napovedi, da bo v roku nekaj desetletji najpogostejša bolezen v Evropi ravno depresija.

Telo in duša nista ločena pojma, ampak prepletena in v samem bistvu povezana. Vsak od njiju označuje človeka kot celoto, zato sta temelj našega bivanja. Ko telo ”ugasne”, duša živi naprej, torej samo jedro človekove osebnosti nadaljuje bivanjsko pot. Kakor telo označuje človeka v vidnem, fizičnem svetu, tako ga duša zaznamuje v nevidnem, presežnem ali metafizičnem.

Ljudje smo bitja odnosa, kar nakazuje tudi težnja sodobne družbe, ki skuša to razumet preko komercializacije čustev: velike in dramatične družinske zgodbe hitro obkrožijo svet, močna izpostavljenost čustev na vseh področjih, iskanje odgovorov na domnevne mistične pojave. Odnos ni predmet trgovine, zato ga lahko gradimo le preko srčnosti, hvaležnosti in spomina. Tudi s tistimi, ki so odšli pred nami v večnost, odnos ohranjamo s hvaležnostjo in spominom. Oni živijo naprej.

 

Oktobrska številka Našega vestnika

V oktobrski številki Našega vestnika preberite urednikov uvodnik, kjer razmišlja o družbi in o raznih življenjskih sopotnikih: ljudeh s katerimi se srečamo in z njimi ”hodimo”. Tokrat nadaljujemo in sklenemo objavljanje besedila, ki v strnjeni obliki povzema to, kar je cerkveno občestvo tržaške škofije v zadnjih 50 letih ugotovilo in sprejelo na temo narodnostnega sožitja in manjšinskih pravic. V članku z naslovom Nedoslednost uboštva je predstavljena zanimiva samorefleksija redovnika o pomenu uboštva in njegov pogled na ekonomske razmere v družbi. Morda se bo komu besedilo zdelo kontroverzno, a odstira pogled na tisto točko, ki postavlja mejnik med resnično evangeljsko svobodo in med podjarmljenostjo materialu. V rubriki o verskih skupnosti v Trstu vam predstavljamo islamsko skupnost, lahko si preberete razmišljanje o pravkar začetem letu vere ter v sklopu o zapovedih smo prišli do osme: ne pričaj po krivem. Objavljamo tudi dragocen biser krščanske literature iz 3. stoletja ter kratka poročila o dogodkih, ki so zaznamovali našo skupnosti. Vse to in ostale članke lahko preberete v tiskani izdaji, na spletni strani ali preko QR kode na pametnih telefonih. Prijetno branje!

 

Slovenija kot druga Švica?

Spodnjo misel je zapisal moj prijatelj Vinicio Vallon, ki se je v svojih poznih 70. letih preselil iz rodnega Trsta v Slovenijo in sedaj pri 81. – v odlični formi! – gleda na našo državo s kritičnim in realnim pogledom. Morda se bo kdo zamislil.

Sem Italijan, vendar živim v Sloveniji. Zakaj Slovenija, ki je ob trenutku osamosvajanja imela potencial – po delavnosti, kulturi, gostoljubju, poštenosti svojih ljudi, osrednji geografski legi med različnimi kulturami in ekonomskimi pozicijami, gospodarskimi bogastvi – postati druga Švica (v tržaških trgovinah, ko so vstopali Slovenci, so govorili: prišli so Švicarji) potem ko je razprodala svoje bisere (Laško, Fructal itd.), med škandali, krajami, goljufijami itd. postaja balkanska Bana republika? Morda je čas, da gospodje politiki doživijo kuro ”Brigate Rosse”???


Leto vere: priložnost za dialog

Z današnjim dnem v Katoliški Cerkvi vstopamo v t.i. leto vere, ki ga je papež Benedikt XVI. razglasil za celotno Cerkev in bo trajalo do 24. novembra 2013. S tem posebnim letom bomo v Cerkvi obeležili 50. obletnico začetka drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965), ki je na poseben način zaznamoval življenje katoliške skupnosti. Med poudarki koncila je bilo tudi miselno odprtje Cerkve svetu in sodobni družbi, da bi brez spreminjanja nauka, na nov način spregovorila družbi. Prišlo je do novega vrednotenja krščanstva v odnosu z drugimi verstvi in neverujočimi. V letu vere, poleg premišljevanja o veroizpovedi (Credo) in vsebin katoliškega nauka ”med nami”, povabimo k debati tudi druge. To je namreč odlična priložnost, da verniki stopimo v stik z neverujočimi, pripadniki drugih verskih skupnosti, ateisti ali agnostiki ter jim prisluhnemo, kako oni vidijo našo vero, Cerkev in nas same. Čas je za ponovno samorefleksijo.

V letu vere imamo priložnost, da se srečamo, spoznamo in nadaljujemo pot skupaj. Vir: http://farm7.staticflickr.com

Stopiti v dialog s pripadniki drugih verskih skupnosti, agnostiki in ateisti pomeni aktivno iskanje odgovorov na konkretne izzive časa in skupnega sobivanja. Prepričan sem, da bi poleg razlik odkrili tudi veliko vzporednic in skupnih točk.

Tri velika monoteistična verstva – islam, krščanstvo in judovstvo – imamo med seboj skupno to, da se obračamo na enega boga, naš nauk izvira iz božjega razodetja ljudem in se predaja naprej s pomočjo zapisanih besedil, zato pogosto tudi slišimo, da smo ”verstva knjige”. Judje, kristjani ter muslimani smo dediči in soustvarjalci velike kulture, ki je temelj naše civilizacije in sodobne družbe. Ravno zato smo verniki prvi poklicani, da s svojim zgledom v dobi krize družbi vrnemo vrednote in jo usmerimo od golega materialnega pogleda tudi k duhovnim vsebinam.

Pred kratkim smo videli, kako je provokativen film o preroku Mohamedu prizadel verska čustva muslimanskih vernikov po vsem svetu. Odprla se je široka medijska debata, kje je meja med svobodo izražanja in kje se začnejo verska čustva. Dilema je nepotrebna, saj se svoboda (govora) konča tam, kjer se začne spoštovanje do drugega. Žalitev verskih čustev nikakor ne more biti upravičeno s svobodo izražanja, ampak je lahko le odraz nespoštovanja drugače mislečih, kar pogosto izhaja iz nepoznavanja in nerazumevanja pomena vere v življenju ljudi.

Zastavonoša takega spoštovanja in dialoga je bil nekdanji milanski nadškof kardinal Martini, ki je s svojo širino in odprto dialoško držo pokazal, kaj pomeni vzeti zares evangelij in živeti po veri. Kdor razume pomen vere in pripadnost skupnosti, razume tudi drugače misleče.

Dialog Katoliške Cerkve s sodobno družbo postaja vedno bolj aktualen, ker kljub globalizaciji in digitalni medsebojni bližini, ki nam jo omogoča sodobna tehnologija, smo drug od drugega vedno bolj oddaljeni. Leto vere lahko predstavlja odlično izhodiščno točko, da pridemo do odprtega družbenega dialoga o veri pa tudi o drugih aktualnih zadevah. Dialog vključuje govoriti in poslušati, zato ne samo, da imamo priložnost predstaviti svetu svojo vero in razloge upanja, ampak smo tudi dolžni prisluhniti družbi – ki jo sestavljajo druga verstva, agnostiki in ateisti – kaj si o nas misli, kako nas vidi, kaj od nas pričakuje in kako lahko skupaj gradimo boljši svet.

Različnost ne sme biti povod za sovraštvo, ampak vedno priložnost za medsebojno spoznavanje in bogatenje z izkušnjami. Če bo Cerkev vključila v svojo agendo aktiven družbeni dialog, bo od tega imela korist celotna družba. Naj bo torej leto vere razširjeno na vse ljudi, ki si prizadevajo za dobro, pravičnost, mir in spoštovanje. Pred kratkim sem na nekem spletnem forumu zasledil naslednji komentar, ki se me je dotaknil in v svoji preprostosti nagovoril: ”In končno, kaj nismo vsi ljudje, ne glede na versko pripadnost,  samo iskalci svojega koščka sreče v življenju?”.

 

Objavljeno v oktobrski številki Našega vestnika.

Kriza v denarnicah: priložnost za nov začetek

Varčevalni ukrepi ki zadnje mesece pretresajo in vznemirjajo prebivalce stare celine so zelo boleč način reševanja prezadolženih držav, ki s svojo bilančno sliko ogrožajo skupno valuto in morda celo mir v Evropi. Vsak na novo sprejet ukrep dodatno prizadene tiste, ki so bili že prej na socialnem repu družbe, mnogo manj pa tiste, ki se tako ali tako že dobesedno utapljajo v luksuzu. Kako razumeti boleče reze v javnih storitvah in posledično višanje stroškov? Ali postajamo revna družba?

Pred časom sem prisluhnil grškemu intelektualcu, ki je s solznimi očmi pripovedoval o dramatičnih socialnih razmerah, ki ta trenutek vladajo v Grčiji. Zaradi varčevanja je mnogo ljudi ostalo brez službe, premoženja, strehe nad glavo in socialne varnosti, ostali pa so jim dolgovi in zelo negotova prihodnost. Številni mladi v tej situaciji izgubijo še poslednji up o boljši prihodnosti in tamkajšnji mediji vsak dan poročajo o tragičnih samomorih. Grčija je postala sinonim za nesrečno zgodbo evropske širitve in skupne valute ter v sebi nosi dvojno sporočilo. Prvo je gotovo namenjeno ”zahodni” družbi, kako nevarni so slabi krediti, ki so jih velike nemške in francoske banke parkirale ravno v Grčijo. Drugo pa grškim – in vsem drugim  evropskim – volivcem, saj ni vseeno kdo in kako upravlja državo, ki ima velike potenciale in številne neizkoriščene možnosti. In to sporočilo lahko apliciramo tudi doma.

Od kod je ta kriza? Kaj jo je generiralo? Najpogosteje slišimo odgovor, da ”se je zgodila”. Kriza ni nastala sama od sebe, ampak do nje je privedel niz dogodkov, ki so končno ekskalirali v jeseni 2008. Jasno je, da ni mogoče najti osebe, ki so objektivno odgovorne in jih kaznovati, vendar tudi se ne moremo zadovoljiti z odgovorom, ki je v resnici izgovor, ”kriv je sistem”. Prepričan sem, da v tem sistemu je segment ali panoga, ki je bolj kriv od drugih in zato bi bilo prav, da je vključen v varčevalne zakone in sorazmerno s kapitalsko sposobnostjo nosi posledice ter prispeva k solidarnejši ureditvi in trajnostnemu razvoju.

Vsem je že postalo počasi jasno, da svet ne bo več tak, kot je bil in poleg spremembe v retoriki, moramo kot družba priti do spremembe v dojemanju etike in premoženja. Etike kot najvišjega vodila, ki je hkrati merilo za zakone in posledično za pravičnost. Nato pa sprememba v dojemanju premoženja. Biti premožen ni zlo, niti kaznivo dejanje, vprašanje pa je, kako smo do tega premoženja prišli. Izgovor, da je bilo vse pridobljeno legalno, obenem pa horda odvetnikov v črnih aktovkah čaka, kako bo to izjavo ubranilo, vsekakor kaže na to, da nekaj ni tako. Premoženje pridobljeno s finančnimi špekulacijami, ki so jih predhodno države uredile z zakoni, je jasno, da ni legalno. Zato smo spet na začetku: etika, ki izvira iz kolektivne zavesti in posameznikove vesti, da je nekaj narobe, mora biti zadnji in najvišji nadzor v življenju družbe.

Priti do take stopnje gotovo ni enostavno, družbena ureditev je usmerjena v kopičenje kapitala, ne vrednot, zato se tukaj začne izziv. Zakaj pa ne bi kopičili znanja, namesto delnic? Prvi premik je sprememba fokusa in lestvice pomembnih reči v življenju. Na prvo mesto, namesto prestiža in bogastva, lahko postavimo znanje, inovativnost, srčnost in delavnost. Od tukaj pa do poštenosti in etike ni več daleč. Znanje je nova kategorija družbenega razvoja, ki vključuje v sebi pravično razdeljeno bogastvo, socialno solidarnost in gospodarsko aktivnost. Vse to lahko najdemo tudi v Svetem pismu, še bolj pa v blagrih, ki jih Jezus izreče v govoru na gori in jih – ne po naključju – najdemo v evangeliju po Mateju, nekdanjemu davčnemu uradniku.

Če sem pošten, kot mlad človek ki zasledujem perspektive v svoji prihodnosti, sem se v zadnjih letih že pošteno nasitil retorike o krizi, varčevanju, nenehnih nevarnostih recesije, bližajočih se ekonomskih katastrof ipd. Kako pa se ne bi, ko pa realno pogledamo, živimo v najbogatejšem delu sveta, kjer je vseh dobrin dovolj, le pravično jih moramo razporediti. In to ni samo naloga župnijske Karitas, ampak vsakega od nas. Tako Slovenija kot tudi Italija (in celotna EU) sta zelo bogati državi, članici elitnega kluba OECD, po indeksu človeškega razvoja pa se uvrščamo med najbolj razvite države sveta. Materialni pogoji so več kot zadovoljeni, zato je čas, da našo družbo nadgradimo ravno z znanjem in vrednotami, da bomo lahko družbeno bogastvo uživali kot dobrino na vseh področjih. Bomo uspeli po tej krizi razumeti, da pravega bogastva nimamo v denarnici, ampak v glavi in v srcu?

 

Objavljeno v prilogi Bodi človek goriškega tednika Novi glas.