Konec kratkega, a velikega pontifikata

Glavnina teh dogodkov (spolnih zlorab, op. p.) sega že desetletja nazaj. Vendarle bremenijo sedaj posebej Vaše papeževanje. Ali ste mislili na odstop?

Če je nevarnost velika, ne smeš pobegniti. Zato sedaj gotovo ni trenutek, da bi odstopil. Prav v takšnem trenutku mora človek vzdržati in prestati težek položaj. Tako mislim. Odstopiti moreš v mirnem trenutku, ali če dejansko ne zmoreš več. A v nevarnosti ne smeš pobegniti in reči, naj to stori kdo drug.

 

Ali je torej predstavljiv položaj, v katerem imate papežev odstop za primeren?

Da. Če papež pride do jasnega spoznanja, da fizično, psihično in duhovno naloge službe ne obvlada več, potem ima pravico in morda tudi dolžnost, da odstopi.

– Benedikt XVI., v knjigi Luč sveta

 

Ravno besede Josepha Ratzingerja, do 20.00 še papeža Benedikta XVI., novinarju Petru Seewaldu, so bile napoved tega, kar se je potem tudi uresničilo. Benedikt XVI. je šokiral svet in Cerkev ter napovedal odstop z mesta naslednika apostola Petra. Nocoj bomo priče zgodovinskemu dogodku, o katerem bomo še dolgo premišljevali in ga skušali interpretirati. Tekom svojega pontifikata je dal Ratzinger nekaj jasnih signalov, da je njegov odstop povsem realen scenarij. Poleg zgoraj navedenih besed v knjigi-intervju so to še trojni obisk klavzurnega samostana v Vatikanu, kjer bo odslej tudi živel ter najbolj močna simbolična gesta: obisk groba papeža Celestina V. v mestu L’Aquila. Ob tej priložnosti je na njegovo krsto položil svoj palij, ki ga je nosil na dan začetka papeževanja – znamenje pastirske službe (glej galerijo spodaj).

Končuje se pontifikat, ki je bil v časovni oceni kratek, saj ni trajal niti 8 let, v vsebinskem pa močen in dolg. Da je bil Benedikt XVI. konservativen papež je povsem zgrešena in zavajajoča etiketa medijev, ki ne da bi poznali razmere, so vztrajno zavajali javnost. Ta papež je odprl Pandorino skrinjico spolnih zlorab in spremenil pogled na ta grozna dejanja. Cerkev se je v času njegovega pontifikata začela ukvarjati z žrtvami in ne več samo s storilci. Kar se je dolga desetletja nabiralo in je tudi potem privedlo do “krize” v Cerkvi, je Benedikt XVI. dal pravico in dolžnost, da se o tem odprto pogorimo ter začnemo probleme reševati. So ga v to prisilile okoliščine? Gotovo so, toda njegovi ukrepi so šli precej dlje od formalnega odziva. Prepričan sem, da so najhujši udarci na tem področju prihajali ravno iz cerkvenih vrst in ne iz “sekularističnih liberalnih krogov”, kakor si kdo napačno interpretira.

Začel je pot transparentnega poslovanja Svetega sedeža in posledično finančnega očiščenja, ki gotovo marsikomu ni bil po godu. S tem je posegel v zaprt krog nepojasnjenih dogodkov, ki bremenijo javno podobo Cerkve že vsaj tri desetletja. Zavedal se je, da mesto Cerkve ni v krogih visoke finance, ampak med preprostimi ljudmi. Pokazal je, da kdor je v Cerkvi nosilec visoke službe ima tudi večjo odgovornost. Ukrepal je ob napakah škofov in po celem svetu sprožil val “odpovedi službi” (= odstopov), ki mu v zgodovini Cerkve ni primere. Kanon 401 paragraf 2 v Zakoniku cerkvenega prava ureja to občutljivo področje in narekuje škofom, da če kaj “oviro njihovo službo”, so “zelo naprošeni”, da papežu ponudijo svoj odstop. In teh je bilo kar nekaj, saj je povprečno vsakih 33,4 dni odstopil eden …

Čeprav so "poznavalci" pred vsakim njegovim potovanjem napovedali velik fiasko, so se njegovi obiski izkazali za izredno uspešne. Vir: vaticaninsider.it

Njegov pontifikat pa se bo zapisal v zgodovino Cerkve tudi po zelo svetlih točkah. Pospešil in okrepil je ekumenski ter medverski dialog, postregel nam je vrhunsko teologijo na razumljiv in preprost način, poudaril je pomen človekove svobode in vesti ter izpostavil, da v središču (krščanske) skupnosti je Kristus in ne človek. S svojim zgledom je spodbudil katoličane k rabi medijev ter pozval Cerkev naj se pogumno poda v digitalni svet.

Osebno sem prepričan, da bomo kot občestvo vernih in kot družba samo s časom razumeli pomen te odločitve. Morda bomo razumeli, da je bilo v tej potezi več teologije, kot v vseh govorih in enciklikah hkrati. Morda bomo razumeli, kako majhen je človek pred zavestjo o veličini Boga in kako zapleteno je razumeti to Cerkev, sveto in grešno hkrati. Upam, da bomo verniki na vseh ravneh in položajih iz te edinstvene zgodovinske poteze razbrali bistveno sporočilo: če želiš biti Kristusov učenec, moraš živeti po svoji vesti. Vse časti, službe, naloge in položaji so samo človeški dodatki, ki pred Stvarnikom nimajo mesta in ne veljave. Na koncu človek ostane pred Bogom sam s svojo vestjo. In tukaj se konča minljivo in začne večno.

Post: pot od glave do nog

Z današnjim dnem katoličani začenjamo postni čas, ki je poleg odrekanja na prehranskem področju, namenjen osebnemu spreobrnjenju; iskanju lepega in dobrega v sebi, da bi lahko videli dobro v drugih. Verni Slovenci dojemamo post precej zgrešeno, ker imamo predstavo, da je to čas trpinčenja, ko moramo biti rahlo kisli in se moramo odpovedati vsakemu veselju. Post ni 40-dnevno žalovanje in priprava na veliki petek, ampak je čas pričakovanja velike noči. Gre seveda za zelo resno pripravo, ki pa – po mojem osebnem prepričanju – mora biti usmerjena v iskanje pravega veselja. Največje veselje je na veliko noč, saj praznik nam sporoča, da je Kristus premagal zlo in zato smo zmagovalci tudi mi. V nadaljevanju vam ponujam svoje razmišljanje o začetku in koncu posta ter o simboliki, ki zaznamuje pepelnično sredo in veliki četrtek. Navdih za to mi je dal veliki italijanski škof Tonino Bello.

 

S pepelnično sredo vstopamo v postni čas, ki je štiridesetdnevna priprava na veliko noč. Iz tega štetja so izvzete nedelje, ker so same na sebi ”velika noč v malem”. Štiridesetdnevno potovanje do velike noči si predstavljamo – in nam je predstavljeno – na zelo različne načine. Najpogosteje se jo povežemo na odpoved hrani, ki je gotovo dobra zunanja gesta in znamenje tradicije, ampak to ni bistvo posta. Post je pot, duhovna pot človeka v samega vase, da bi bolj kot svoj jedilnik spremenil samega sebe. Če uporabim aktualizirano prispodobo – postno dogajanje kot so odpovedi, prebiranje in premišljevanje Božje besede, molitev ali dobra dela – si lahko predstavljamo kot avtomobilsko navigacijo, ki nas v labirintu zablod in nepotrebnih reči vodi do cilja. Taka pot traja vse življenje, vendar je obdobje pred veliko nočjo vsakoletni ”trening”.

Apostol Pavel v svojem pismu Efežanom nas opominja, ”treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v duhu svojega uma in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.” (Ef 4, 22-24). Post in preobrazba zadevata celotnega človeka, um in telo, dušo in srce.

Zanimiva in bogata simbolika tega dogajanja je nakazana v poteku cerkvenega leta in z njim povezanim bogoslužjem. Post začnemo s pepelnično sredo, ko na našo glavo pada rahel, komaj občuten, siv pepel. Besede ki jih pri tem slišimo pa so vse prej kot rahle: ”spreobrni se in veruj evangeliju!”. To ni prošnja, ni povabilo … to je zadnji poziv! To je klic, da opustimo odvečne in nepotrebne stvari, se odvrnemo od prepirov in sovraštva ter da sprejmemo življenje in na novo odkrijemo veselje v njem. Pepel ki pada na nas ni navaden pepel, kajti naj bi ga pridobili iz oljčnega lesa; drevesa, ki je simbol miru, vztrajnosti in življenja.

 

Na drugi strani – ob sklepu posta – pa je veliki četrtek in večerna maša Gospodove večerje. Tiste zadnje večerje, kjer Stvarnik, v znamenje ponižnosti in služenja, umije svojim učencem in prijateljem noge. Med umivanjem ni nobenih besed, samo nemo strmenje apostolov nad nerazumljivim dogajanjem okrog njih in Gospod, ki poklekne pred človekom. Še več. Jezus najbrž poljubi noge apostolov, kakor pečat, ki za vedno zapečati neko pogodbo. Tukaj je v igri mnogo več, saj Kristus sklene z ljudmi novo zvezo in da misli resno, pokaže z daritvijo na križu. Cerkev nam z bogoslužnim dogajanjem pomaga sprejeti to sporočilo, da bi ga pa razumeli, moramo po Pavlovo doživeti spreobrnjenje, ki zajema celega človeka: od glave do nog. To si zlahka zapomnimo, saj nas simboli sami na sebi pretresejo. Pepel in voda. V naravi sta tako minljivi snovi, vendar ko ju prenesemo v okolje sakralnega, v bogoslužni prostor, dobita edinstven sporočilni naboj.

Ali bomo sposobni ob koncu posta razumeti gesto umivanja nog? Ali lahko razumem pomen Jezusovega dejanja do svojih učencev? Ta radikalen pogled je v našem času še težje razumljiv, kot bi bil sicer, ker ponižnosti ni na lestvici vrednot sodobnega človeka.

Pot od glave do nog je vse prej kot enostavna in lahka, kajti priti moramo od lastne glave do nog bližnjega. Teh štirideset dni se moramo obračati od sebe k Drugemu, ki je Kristus, in k drugim, ki so moji bratje in sestre. Če nam letos ta prehod ne bo uspel, ne  obupajmo, saj nam bo gotovo drugo leto ali tisto potem … pot od moje glave do nog drugega traja celo življenje, saj gre za zorenje in rast.

Letošnji post je lahko drugačen in k spremembi petkovega jedilnika dodajmo tisto Pavlovo preobrazbo uma, da bomo nekega dne sposobni iti od lastne glave do nog bližnjega.

Pesem

Vir: http://denaro.it

Pojdem na ravno poljé,

na ravno poljé, kjer žito cvetè,

naj mi pod prsti bilke šume,

naj se mi zemlja odpre.

 

In bom poslušal, kako drhti,

in se bom skril med njene dlani,

da tam pri njej na sredi poljà

žalost ne bo me našla.

 

Tone Pavček

Z upanjem proti nasilju

Ta dogodek, me je danes spravil v zelo slabo voljo. Bolj kot samo slabo voljo, lahko rečem, da je v meni zbudil strah, ali se v Sloveniji ponavlja družbena klima izpred osmih desetletji, ki je pripeljala do tega, da je brat ubijal brata. Grafit ni samo “lumparija” nekih mladeničev, ampak gre za zelo težke besede proti vsem kristjanom (ne samo Katoliški Cerkvi, ampak tudi pravoslavnim, protestantom …), ki so nedvoumna grožnja.

Taka oblika retorike in javno toleriranje teh pojavov jim dajejo domovinsko pravico, ki je v nobenem primeru ne bi smeli dopuščati. V Sloveniji vlada prepričanje, da ker smo katoličani pripadniki večinske vere, ne potrebujemo nobene posebne zaščite ali družbene integracije, saj nam itak nič ne morejo, ker smo “močni”. Kdo pa smo katoličani? Ali to niso tudi (včasih pa predvsem) otroci, ženske in ostareli? Ali nismo katoličani povsem običajni državljani?

K temu razmišljanju ne želim dodajati nobenih političnih tonov ali česarkoli prejudicirati, ker še nič ne vemo. Dejstvo pa je, da moramo biti posamezniki, civilna družba in institucije senzibilni do vseh pojavov sovražnega govora ali nestrpnosti, sicer bomo drug drugemu preprosto “odveč”. Zavedam se, da je težko zagovarjati našega političnega tekmeca ali drugače misleče, toda določena dejanja ne smejo imeti prostora v družbi. Dialog je naporen, a sožitje in blaginja sta najbolj odvisna ravno od tega.

Danes je v Ljubljani nadškof Stres še javno podprl kandidaturo misijonarja Pedra Opeke za Nobelovo nagrado za mir. Začnimo s tem simboličnim dejanjem iskati spravo med nami. Podobno kot Opeka, ki je posegel v največjo bedo ljudi in jim dal novo upanje. Mnogi v Sloveniji živijo v bedi in poleg paketov iz Karitasa, potrebujejo samo malo upanja.