Novi papež naj bo kakor Abraham, Mojzes in Pavel

V zadnjem mesecu smo bili priče zgodovinskim dogodkom, ki bodo marsikatero stvar postavili na drugačne temelje, mogoče jo bomo začeli gledati še v drugačni luči. Doživeli smo odstop papeža, konklave in izvolitev novega naslednika apostola Petra. Vse to dogajanje je spremljala neverjetna množica novinarjev in medijskih hiš. Samo v Vatikanu je bilo uradno akreditiranih preko 5.000 novinarjev, ki so spremljali, prenašali in komentirali vsak dogodek v Rimu. Prava atrakcija je bila že sama namestitev dimnika na strehi Sikstinske kapele, saj so tri dni poročali o tem. Konklave je minil tako, da je cel svet (tako sodoben in digitaliziran) strmel v navaden dimnik, čakajoč na bel dim …

 

Vir: http://cdn.tempi.it

Po konklavu, kjer so kardinali izvolili novega papeža, pa se odpirajo številna vprašanja in ugibanja, kakšen bo 266. rimski škof. Mediji se ob volitvah in izvolitvi na prvem mestu sprašujejo, koliko bo v tem pontifikatu novosti in kaj bo v Cerkvi ukinjeno. Vedno znova pa pozabijo, da papež ni samovoljni vladar ali direktor podjetja, ampak je prvi med škofi, ki mora skrbeti, da nauk ostane čim bolj pristen in navezan na evangelij. Ali bi bila katoliška vera še prepoznavna, če bi se ravnala po “navodilih” medijskih hiš? Res je, živimo v modernem času, toda ne smemo pozabiti, da človek vedno išče odgovore na globlja, bivanjska, vprašanja.

In kakšen naj bo novi papež? Čas je preresen, da bi si lahko privoščili politika v belem talarju ali (samo) spretnega diplomata. Sedaj potrebujemo korenit lik … kakor tiste, ki nam jih ponuja Sveto pismo. Novi papež naj bo moder kakor Abraham, mož postave kakor Mojzes in človek Besede kakor Pavel.

Danes potrebujemo modrega očaka Abrahama, ki bo oče mnogih narodov in ver. On je naslonil svoje bivanje na vero in Bog je to nagradil. Postal je mnogo več kot samo oče, postal je očak. V sodobnem času potrebujemo nekoga, ki bo znal z očetovsko ljubeznijo sprejemati ljudi različnih kultur in narodov ter jih opogumljati na njihovi poti. Tukaj najdemo ekumenizem, medverski dialog, pa tudi stik z ateizmom in raznimi iskalci. Evangelij je Jezusova beseda, namenjena vsem ljudem vseh časov, kultur in narodov, zato smo kot Cerkev – skupnost – dolžni ohranjati sporočilo in iskati najboljši način, kako ga prenašati naprej.

V svetu kjer je krivica dobila vidnejše mesto od pravice, potrebujemo Mojzesa, človeka Postave. Delati dobro ni samo spoštovati zakone, ki so pogosto zvijačni in namenjeni ozki peščici privilegiranih, ampak pomeni iskati tisto, kar je prav, čeprav gre lahko v našo škodo. Če želimo popraviti družbeno ozračje in povrniti ljudem nekaj upanja, da bo jutri bolje kot je danes, potem moramo iskati pravico. Tudi v Cerkvi je potrebna Mojzesova roka, da pobriše prah iz kamnitih plošč Postave. Šele ko bomo zapovedi iz kamna prenesli v naše srce, bo prišlo do spremembe.

Novi papež naj bo kakor apostol Pavel. Poln ognja za vero in za Kristusa, ki ga je gnal po svetu in med ljudmi. Pisal jim je, jih obiskoval, svaril, opogumljal in dobro poznal življenje posameznih skupnosti. Bil je brat, apostol in prerok: kontroverzen, vizionarski in pogumen v svojem ravnanju. Papež je oče (= pater, papa), ki za prihodnost svojih otrok trepeta in obenem jih ob težkih trenutkih opogumlja. To je človek preprostega srca, saj več kot to ni potrebno.

Morda vse to zveni samo kot še eden od bolj ali manj posrečenih spiskov želja, ki so jih mediji v teh tednih (pre)polni, kakšen naj bo novi papež. A iskal sem tam, kjer ni oblasti, moči in bogastva. Skoraj vsi iščejo nekega duhovnega menedžerja, ki naj bi bil nas končno peljal iz ”srednjega veka”. A pošteno povedano, kot vernik si ne želim ne menedžerja, bankirja in niti direktorja. Ne želim si finega diplomata ali učenega znanstvenika, ker vseh teh je več kot dovolj. Želim si samo Abrahamovo vero, Mojzesovo modrost in Pavlovo gorečnost v osebi sodobnega Petra. Zato si želim, da bi bil neroden v obnašanju, okoren v veri in nespreten v besedah, saj takrat bo njegovo srce bìlo za Gospoda. In ko ne bo vedel kaj storiti ali kaj reči, bo dovolj, da ponovi: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« (Jn 21,17).

 

Prispevek sem pripravil za marčevsko številko mesečnika Naš vestnik.

Ste že poskušali babici razložiti, kakšna je razlika med internetom, ‘fejzbukom’ in telefonom?

V nadaljevanju objavljam zanimivo razmišljanje Marije Busija o vprašanju aktivnega staranja in njegovega potenciala za družbo. Njeno razmišljanje je vpeto v družbeni in socialni okvir politik EU, ki na tem področju odkrivajo nove priložnosti za tretje življenjsko obdobje. Besedilo je avtorica napisala za prilogo Bodi človek.

 

Danes govorimo o socialni krizi v Sloveniji. Mladi se pritožujemo da nimamo zaposlitve, starejši govorijo o tem, da ne bodo nikoli šli v pokoj in najstarejši … no, najstarejši pogosto niso slišani. Če za trenutek pustimo naše vrle politike, da se ukvarjajo s tem kako poskrbeti za mlade in starejše, se mi zdi da najstarejšim lahko pomagamo tudi mi in to takoj. In hkrati bomo nevede še zase poskrbeli. Izpostavila bom problem aktivnega staranja in njegovega potenciala za našo družbo.

Aktivno staranje pomeni, da tudi starejši prispevajo svoj delež družbi in živijo zdravo ter kakovostno življenje. Izkoristiti moramo izkušnje in znanja, ki jih imamo v poznejših letih. V ta namen je Evropska unija (EU) leto 2012 razglasila za evropsko leto aktivnega staranja. Zastavila si je tri cilje. Prvi se dotika zaposlovanja in sicer starejšim želi omogočiti, da so lahko dlje časa zaposleni. Drugi cilj se navezuje na družbeno udejstvovanje EU, t.j. spodbuja starejše, da pomagajo družbi s svojimi izkušnjami in prek prostovoljnega dela. Tretji cilj pa je omogočiti starejšim, da tudi na stara leta ostanejo samostojni.

Pomembna dejavnika pri evropski socialni politiki sta družbena integracija in solidarnost. Družbena integracija je zelo pomembna, saj predstavlja središče socialne države. S tem ko imajo vsi možnost vključevanja v družbo in aktivnega sodelovanja, je omogočeno ravno to, kar je bistvo socialne države, da poskrbimo tudi za najšibkejše. Družbena vloga sodi tako aktivnemu kot neaktivnemu prebivalstvu in v tem je prihodnost socialne politike. Staranje prebivalstva se odraža na vseh področjih človeškega delovanja. Tako se z njim sooča tudi EU na vseh področjih. V primarnih pravnih aktih je aktivno staranje omenjeno posredno, prek osnovnih načel, kot je npr. nediskriminacija. Osrednjega pomena pa je že ozaveščanje in poznavanje te tematike. Za uspešno aktivno staranje je potrebno razumevanje velikih demografskih sprememb, s katerimi se sooča sodobna družba. EU spodbuja države članice in regije, da poskušajo ozaveščati ljudi o demografskih spremembah, hkrati pa, da skupaj iščejo rešitve, ki bi starejše prebivalstvo aktivno vključile v družbo. Lahko tudi kot prostovoljce pri projektih, kjer lahko delijo svoje izkušnje, ali pa enostavno tako, da se jim omogoči samostojno življenje, prilagojeno njihovim potrebam.

Posredno ali neposredno se EU bori proti diskriminaciji na podlagi starosti, med tem ko se bori proti diskriminaciji invalidov, saj se pri starejših tveganje za nepokretnost poveča. EU podpira socialne inovacije, ki postajajo vse bolj pomemben vir novih in ustvarjalnih rešitev za socialne in družbene izzive. Sem sodi tudi iskanje novih načinov za spodbujanje aktivnega staranja. Tovrstno podporo zagotavlja prek financiranja novih pobud in projektov.

V družbi so vse pomembnejše informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT). Mladi si življenja brez njih ne moremo predstavljati, imajo pa vse večjo vlogo tudi pri aktivnem staranju. Prek njih lahko hitro pridemo do informacij, blaga in storitev, družbene interakcije ter demokratičnih in civilnih procesov. EU si prizadeva za spodbujanje uporabe IKT, ki bi mnogim omogočile aktivno in zdravo staranje. Pri tem pa je bistveno to, da prvo IKT približaš starejšim oziroma jim omogočiš dostop do njih. Evropski programi financiranja tako spodbujajo različne akcijske načrte. V Sloveniji poteka več projektov na temo aktivnega staranja, med katerimi je najbolj odmeven projekt Simbioza, ki pa še zdaleč ni edini.

Sama vsak dan uporabljam računalnik za kratkočasenje z internetom, socialna omrežja, pisanje seminarskih nalog, gledanje filmov, kupovanje izdelkov itd. Imam tudi pametni telefon, da lahko dostopam do interneta tudi na faksu in v trgovini, da pogledam, kdaj pride prvi avtobus. Mislim, da nisem edina ki diham s temi stvarmi. Pa kljub temu imam težave, ko ne znam usposobiti tiskalnika ali ko na računalniku gori ‘čudna lučka’. Takrat besno kličem brata ali prijatelja in ko stvar uredijo sem spet zadovoljna s sodobno tehnologijo. Lahko si samo predstavljam, kako je starejšim ljudem, ki vse lučke na računalniku vidijo prvič, saj z njimi niso odraščali ali pa jih spoznali dovolj zgodaj, da bi se brez težav na njih navadili. Ne bom pozabila, ko si je starejši prijatelj oddahnil, da poleg mobitela ne potrebuje s seboj nositi telefonski imenik, saj je to ‘skrito’ v tej napravi. In danes z veseljem pokliče svoje nečake na drugi konec Slovenije.

EU, pa tudi Slovenija, nam ponujata veliko možnosti za sodelovanje pri aktivnem staranju. Sami se lahko odločimo ali bomo sodelovali ali ne. Kot prostovoljci in prek inovativnih projektov, se lahko udejstvujemo v družbi in s tem pomagamo tudi starejšim. V zameno pa lahko oni delijo svoje znanje in izkušnje z nami. Mislim, da je potrebno začeti pri sebi. Mogoče tudi tako, da babici razložiš, kakšna je razlika med internetom, ‘fejzbukom’ in telefonom. In, da nonotu poveš, kako naj si na mobitelu spremeni jezik nazaj v slovenščino, med tem ko si ga je po pomoti nastavil v madžarščino. Ali pa, da starejši sosedi pomagaš prečkat cesto in njenega moža pol ure poslušaš, saj bi rad delil svoje izkušnje iz povojnih let.

Verjetno nisem edina, ki ima izkušnje s starejšim profesorjem, ki je prvič uporabil power point. Verjetno bi njegov občutek zmagoslavja lahko primerjali z mojim, če bi takrat znala usposobiti tiskalnik brez kabla. Ko je babica prek moje elektronske pošte poslala sestri sporočilo je bila zelo vesela. In ko smo dedku povedali, da obstajajo mobiteli tudi z večjimi tipkami si je enega takoj priskrbel.

Mislim, da je okoli nas veliko starejših, ki potrebujejo pomoč. Pomoč, za katero ne potrebuješ posebnih znanj. Včasih je dovolj tudi da zgolj poslušaš. Vprašanje je, ali jih želimo videti in ali jih želimo slišati. Morda pa prve lahko srečamo na obisku v domu za ostarele ta vikend in jim s tem polepšamo cel mesec. Niti predstavljati si ne moremo, kako lahko pol ure naše pozornosti človeku polepša dan. Sama sem kot prostovoljka dve leti hodila v dom za ostarele. In vsakič sem se vračala nazaj dobre volje, saj sem se tam res veliko naučila in hkrati nekomu polepšala dan.

 

Marija Busija