»Kdo je ta, ki celo grehe odpušča?«

»Kdo je ta, ki celo grehe odpušča?«

(Lk 7, 49)

Vir: http://fc01.deviantart.net

Evangeljski odlomek ki ga prebiramo pri maši na 11. nedeljo med letom je vzet iz pripovedi, ko Jezus obišče farizeja Simona. Najbrž ga slednji ni povabil iz gostoljubnosti, ampak da bi preveril, kdo je ta Jezus in si tako lažje ustvaril lastno mnenje. Simon ga opazuje, sledi njegovemu obnašanju in čaka na njegovo napako, da bi lahko videl, če ta človek je res mesija (to je maziljeni) ali ne. In Jezus ga ne pusti čakati prav dolgo; takoj naredi ”napako”: pusti, da se mu približa grešnica. Še več. Ona se ga dotika, z lastnimi solzami mu umije noge in z dišečim oljem ga mazili. Evangelist zapiše farizejeve misli: ”Ko bi bil on prerok, bi vedel, kdo in kakšna je ženska, ki se ga dotika: da je grešnica.” (Lk 7, 39).

Oster moralizem tega farizeja sproži nekaj reakcij, ki jih evangelist natančno popiše. Kristus mu ne odgovori z opravičevanjem ali razlaganjem, zakaj je pustil ženi, da se mu približa, ampak pove priliko o dveh dolžnikih. S tem prenese simboliko na drugo raven, kajti se odmakne od standardnih kategorij ”dobro” in ”zlo” in predstavi dve novi: dolg in ljubezen. Danes zelo dobro razumemo pojem dolga, kajti krediti, razne oblike financiranja in zadolženosti so vsakdanja tema v medijih pa tudi stalnica v našem življenju. Kristus razloži nastalo situacijo z ekonomskim pojmom ”kredita” in odpuščanjem, ki izvira iz ljubezni. Samo z ljubeznijo lahko razumemo težo greha in breme, ki ga grešnik nosi. Nihče od nas pa ne premore toliko ljubezni, da bi lahko odpuščal v lastnem imenu, saj po Adamu in Evi smo vsi grešniki … Odrešenik pa ima to moč in oblast, da odpusti številne grehe. Grešnica je mnogo ljubila, zato ji je bilo tudi mnogo odpuščeno.

Ta ki celo odpušča grehe vidi v srce in ga osvobaja za polno in srečno življenje. Gospod išče v nas solze kesanja, da jih z ljubeznijo obriše in nam da zagotovilo, da smo svobodni.

Družina v dobi informacij

Mediji naj bodo v službi humanizacije družbe in ne kapitala

 

Medijsko in oglaševalsko okolje je prepleteno z različnimi interesnimi skupinami in povezavami, ki ga zaznamujejo. Prvi med temi je gotovo kapital in lastništvo posameznega medija. Kdor daje denar, vpliva na usmeritev uredniške politike. Kakšen in kolikšen vpliv imamo posamezni bralci? Kakšna pa je vloga družine?

 

Sodobna družina se mora torej naučiti sobivati in deliti svoj življenjski prostor z informacijami, ki vstopajo – včasih celo vdirajo – v njeno naravno življenjsko okolje - Vir: http://static.tumblr.com

V medijski krajini je bralec/poslušalec oz. na splošno odjemalec informacij eden od subjektov informacijskega dogajanja, zato pogosto naletimo na razprave odnosa medijev do njihovega občinstva. Kaj pa če je bi vzeli pojem družine kot enoten subjekt? Kaj se dogaja s sodobnimi družinami v informacijski dobi?

Mediji in še posebej splet so nedvomno velika priložnost, ki pa v sebi skrivajo tudi nekaj pasti. Prva priložnost je na področju medgeneracijskega dialoga, saj se osebe v zrelih letih – običajno stari starši – učijo osnov računalništva in interneta ravno s pomočjo mladih. Mediji v tem primeru imajo vlogo mostu med dvema generacijama; vmes je generacija staršev, ki se bolj ali manj samostojno in uspešno prebija v svet socialnih omrežij. Stari starši ob tem učnem procesu niso le pasivni sprejemniki novega znanja, ampak imajo priložnost, da mladim posredujejo kulturo odnosov v žlahtnem pomenu besede. Tisto kulturo, ki je njim tako samoumevna, mladim pa ravno zaradi digitalnega življenja tako tuja.

Posebno občutljiva na informacijske dražljaje je družina, ki zaradi spremenjenega življenjskega ritma postaja nestabilen življenjski prostor. Domovi se tako spreminjajo iz varnih pristanov medosebnih odnosov v informacijska vozlišča, saj poleg radia, nenehno prižganega tv sprejemnika, računalnikov, tabličnih računalnikov in časopisov v njih brnijo še telefoni. Sodobna družina se mora torej naučiti sobivati in deliti svoj življenjski prostor z informacijami, ki vstopajo – včasih celo vdirajo – v njeno naravno življenjsko okolje. Tukaj se prične potreba po nadzoru količine in kakovosti informacij, saj te ne smejo nadvladati ljudem. Njihova vsebina naj bo informativna, pa tudi konstruktivna in formativna. To je predvsem pomembno za otroke in mladino, ki preživljajo vedno več časa v digitalnem svetu.

Splet, in še bolj socialna omrežja, so tisto okolje, ki zaznamujejo odraščanje ter kjer mladi prevzemajo vedenjske vzorce, novo govorico, življenjski slog. Če bomo dali internetu pravo vlogo, lahko postane koristno sredstvo za kulturno formacijo odraščajočih. Sporočila miru, sloge, dialoga, solidarnosti in vrednot so še vedno aktualna, le ponuditi jih moramo na mikaven način. Mladi potrebujejo jasno besedo o dobrem in prav tako jasno svarilo pred nevarnostmi.

Na mladih je pomemben poudarek, ker so prihodnost naše družbe in če bo nova generacija deležna pozornega spremljanja, lahko upamo, da bomo jutri živeli bolje kot danes. Dodana vrednost tehnologije ni samo hitrost posredovanja informaciji, ampak je priložnost, da dobre zglede razširi med širok krog uporabnikov. Med različnimi subjekti in profili uporabnikov ki jih internet nagovarja mora biti tudi družina, saj ta je zaradi svoje zgradbe in družbene vloge nenadomestljiva. To je šola odnosov, temeljna družbena celica in najpomembnejše formacijsko okolje. Vpliv medijev na družine je pomemben ne samo iz vidika potrošnje in komercialnih namenov,  ampak tudi zaradi izoblikovanja javnega mnenja.

Vzgoja in izobraževanje družbe gresta preko filtra vrednot, ta pa je podvržen spremenljivosti javnega mnenja in poplavi besed. Družinsko okolje je zato kraj, kjer bi na pravilen način vrednotili informacije ter presojali ”navodila” oblikovalcev javnega mnenja, saj še vedno velja rek, da ni vse zlato kar se sveti …

 

Objavljeno v prilogi Bodi človek tednika Novi glas.