»Največja hudičeva zvijača je v prepričevanju, da ga ni«

»Največja hudičeva zvijača je v prepričevanju, da ga ni«
C. Baudelaire


 

Vir: Wikipedia.it

Želja po obvladovanju prihodnosti in čim večjim nadzorom nad lastnim življenjem nas vodi, da sprejemamo najrazličnejše ponudbe oglaševalcev, medijev in oblikovalcev javnega mnenja. Kupujemo izdelke, kupujemo tudi ideje in prepričanje … Pozabimo pa, da ni vse zlato kar se sveti ali povedano drugače, da moramo biti bolj previdni pri tem, čemu verjamemo in kdo nam to ponuja. Je res vse, kar je prikazano kot dobro, zares dobro? Smo zadosti kritični pri presojanju resnice? Nam pride kdaj na misel, da za navideznim dobrim, se lahko skriva zlo?

Po odstopu nadškofa Stresa in Turnška, je novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Andrej Glavan ob več priložnostih spregovoril o zleh silah in hudobnem duhu, ki je v ozadju dogajanja v življenju Cerkve na Slovenskem zadnjih let. Njegove besede so izzvale čudno obliko javnega posmeha, v smislu, da vendarle hudobnega duha ni in kdor to ”vidi”, ima resne psihične motnje … Tezi – brez jasnega in argumentiranega nasprotovanja – so dali domovinsko pravico tudi nekateri katoliški krogi; najbrž zaradi nepoznavanja in neveščosti na tem področju.

Kristjani verujemo, da poleg dobrega duha obstaja tudi hudobni duh. Sile teme, hudič, zmaj greha, satan ali kakorkoli želimo to poimenovati, je sestavni del naše vere, vendar pogosto smo o tem premalo poučeni in zato mislimo, da tega ali na zlo preprosto pozabimo. Eden od razlogom je prehudo strašenje s prižnice v preteklosti, ki je mnogim katoličanom zbudilo odpor in nelagodje. Drugi, ki tej obliki ”amnezije zla”, pa je družbeno ozračje, saj teži k relativizaciji vsega, posebej zla. V tem kontekstu ne moremo govoriti o ”slabem”, ampak gre za zlo v svoji temeljni obliki.

Zlo in pojavljanje hudobnega duha je prvi vrsti skrivnost, saj ne moremo govoriti o konkretni osebi ali nekem subjektu, ampak gre za pojavljanje pokvarjenosti, destruktivnosti in kaosa v svetu, kjer naj bi sicer vladala dobrota in ljubezen. V sodobni družbi se pojavlja težnja, da so satan, demoni in pekel samo prispodobe, ki jih mora vera odraslega človeka preseči, in demonologija, ki se ji je krščanska vera skorajda odrekla, je vzrok vrzeli, ki jo nezadržno polni bohotenje ezoterične, new age in potrošniške literature, ki je v nasprotju s krščanskim razodetjem (prim. L. Humar, Skrivnost zla – demonologija in vpliv hudega duha na svet, Ognjišče, 2006).

O hudobnem duhu in demonih je govora že v Svetem pismu. Adama in Evo hudič skuša ter jima obljublja, da s sadežem z drevesa spoznanja bosta postala kakor Bog (prim. 1 Mz 3,5). Hudič jima je predstavil sadež tako, da je v očeh prvega človeka postal mikaven v vseh pogledih: ”Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje” (prim. 1 Mz 3,6). A če pripoved o prvem grehu jemljemo bolj kot poučno zgodbo iz antike, ne moremo spregledati Jezusovega delovanja v boju proti satanu. Od štiridesetih dni v puščavi pa vse do zadnjih ur zemeljskega življenja, Jezus večkrat spregovori o hudobnem duhu, ga izganja in apostole uči ga premagovati. Pisci novozaveznih besedil opisujejo hudobnega duha kot osebno bitje in se s tem vključujejo v mentaliteto in predstave svojega časa (prim. M. Turnšek, Angeli in hudobni duhovi, Družina, 2003).

Morda smo danes hote ali nehote pozabili, da hudobni duh je in deluje. Njegovi napadi niso bili nikoli frontalni, saj bi se v tistem trenutku zavedali, da obstaja in ga lahko odrinili. Zlo napada zahrbtno, prikrito in z zvijačo. Podobno kakor pri Adamu in Evi, med seboj in človekom ustvari klimo zaupanja, da nas vključi v načrt, ki je navidezno dober, pošten in plemenit. V trenutku, ko nehamo zaupati v Boga in sprejmemo hudobni načrt, satan doseže svojo zmago.

To zavedanje in izogibanje napeljevanje k zlu je za človeka na splošno vedno povabilo k zaupanju, k upanju in veselju zaradi hudičeve dokončne neuspelosti, a hkrati opomin k naporu in poosebljanju Kristusove zmage preko (težje) poti njegovega križa.

Zanikanje ali zmanjševanje pomena zla je nevarnost, ki lahko pripelje človeka naravnost v okolje satanovega delovanja. Zato je v veri in življenju zrelega kristjana prisotno razločevanje med dobrim in zlim, ki izhaja iz odnosa z Bogom. Kadar se ta odnos deformira ali pokvari, postane zlo tista kruta resničnost, ki človeku vzame svobodo in ga želi prepričati, da je ”kakor Bog”. V resnici pa je zlo ”pokvarjenost samega sebe, lastna absurdnost, razgrajenost, destruktivnost in kaotičnost” (Turnšek), medtem ko pa je Bog ljubezen, dobrota sama na sebi, svoboda in življenje.

Pred kristjane se morda danes bolj v preteklosti postavljajo pomembni izzivi, ki jih moramo rešiti s poglobljeno osebno vero, zaupanjem v Božje delovanje, razločevanjem med sporočili in prizadevanjem za dobro. Začetek, kot vedno, je pri posamezniku in njegovi odločitvi. Z malimi koraki, lahko dosežemo pomembne cilje.

 

Prispevek je objavljen v septembrski številki tržaškega mesečnika Naš vestnik.

Počitnice in počitek

Poleti je neizogibno razmišljati o počitnicah in dopustih, saj poleg šolskega premora nas turistično dogajanje privabi in potegne v poseben svet. Pred počitnicami običajno planiramo dopust ali niz dobrih namenov in del, ki jih bomo v bolj ali manj dolgem času opravili. Pravi ”slovenski dopust” naj bi potekal med beljenjem stanovanja, gradbenimi deli ali poljskimi opravili … Cinizem na stran, poleti namenimo nekaj več časa zase, za svoje bližnje in za tiste opravke, za katere nam je med letom zmanjkalo časa.

Nemogoče je napisati članek o čemer koli in pri tem ne omeniti krize, saj to je postal ”must” sodobnega novinarstva in splošnega družbenega diskurza. Res je, kriza je prizadela številne družine, delavce in mlade, ki se spogledujejo z negotovo prihodnostjo in težavnim iskanjem dela. Ni pa moč spregledati mondenih lokalov, ki jih ne polnijo tuji turisti, ampak večinoma domačini, ki želijo malo sprostitve. Pri tem bode v oči dejstvo, da sladoledar ki prodaja poceni sladoled skoraj nima dela, butični lokali z dragimi napitki in sladoledom pa imajo vrste do ceste … Ne moremo spregledati voznega parka na naših cestah, ki ga sestavljajo prestižne nemške limuzine in SUV-i. In niti fotografij na družabnih omrežjih s srečnih počitnic v eksotičnih destinacijah … Ne gre za moraliziranje ali kazanje s prstom, saj si vsi želimo čimprejšnji izhod iz krize, toda omenjam neke indikatorje družbenega stanja, ki jih ne moremo spregledati. Tudi to je podoba tega poletja in teh počitnic.

Druga podoba poletnih dni je počitek. Dopust naj bi namenili za počitek in sprostitev. To je čas, ko se delovni ritem upočasni ali ustavi in začne obdobje mirovanja. Res je, da ne hodimo v službo ali v šolo, vendar pogosto pozabimo, da počitnice same na sebi še niso počitek. Počitek pomeni predvsem mentalna sprostitev in ”odklop” od vsakdanjega ritma in skrbi, zato nam brskanje po spletnih portalih ali novicah med dopustom bolj škodi, kakor koristi. Enako velja za preverjanje službene e-pošte ali dosegljivost na telefonu, saj smo s tem miselno še vedno v službi, še vedno napeti in pričakujemo, kaj se bo zgodilo. Med počitnicami si torej vzemimo čas za počitek, čas brez skrbi in negativnih novic. Med počitnicam in dopustom si dopustimo počivati.

Tretja in zadnja podoba poletja 2013 je pravzaprav mozaik podob, ki nam jih rišejo ravno mediji in sem jim tako težko upremo. Izpostavil bom tiste, povezane s konkretnimi obrazi. Bolezen in 95. rojstni dan prvega temnopoltega južnoafriškega predsednika Nelsona Mandele, nestrpno pričakovanje rojstva t. i. Royal baby-ja ali britanskega prestolonaslednika, smrt znanstvenice Margherite Hack in potovanje papeža Frančiška na svetovni dan mladih v Rio de Janeiro. Sporočil ob teh dogodkih je več, a skupni imenovalec pri vseh predstavljamo mi, odjemalci informacij, ki se ”hranimo” z življenjem in zgledom zgoraj omenjenih. In upam, da se, ker vsak na svojem področju in na svoj način prinašajo noto pozitivnosti v naš vsakdan.

Borba za človekove pravice in za pravico je naporna in dolgotrajna, tako kot raziskovalno in znanstveno delo, a se v vsakem primeru obrestuje. Prihajajo novi obrazi, ki bodo na svoj način zaznamovali zgodovino in številni mladi obrazi na drugem koncu sveta zrejo v Njegovo obličje. Pod okriljem ustanove, ki ji kritike niso prihranjene in v spremstvu vitalnega pastirja z imenom asiškega ubožca, mladi prihajajo v stik drug z drugim in s Kristusom, ki se ne naveliča nam odpuščati in nas ljubiti.

V teh poletnih dneh si vzemimo čas zase, za ljudi ki jih nismo že dolgo videli in za sprostitev. Poiščimo stik z naravo, ki je v vseh letnih časih in vsakem vremenu čudovita. Poiščimo čas za duhovnost v življenju, da bo vrnitev v sivi vsakdan manj siva in odnosi bolj polni življenja.

Objavljeno v prilogi Bodi človek.

Do skrajnih meja …

Svetovni dan mladih in papež Frančišek

Z več mladih romarjev kot udeležencev znamenitega karnevala, je Svetovni dan mladih v Rio de Janeiro mejnik v pontifikatu papeža Frančiška. Njegovo prvo mednarodno potovanje je privabilo mlade z vseh celin in pozornost svetovne javnosti. Vsak njegov korak, beseda in gesta so zbudili občudovanje ali presenečenje do te mere, da ga je k sklepni maši na znameniti plaži Copacabana prišlo poslušati preko 3 milijone mladih. To je papež, ki, kakor je sam dejal zase, ”prihaja s konca sveta” in celotno Cerkev tudi do skrajnih meja vodi.

Foto: http://www.agi.it

… sveta
Potovanje v Brazilijo je bilo potovanje do skrajnih zemljepisnih meja. Dežela oddaljena od družbe zahodnega tipa, Cerkev daleč od rimskega centralizma in gospodarstvo v vzponu predstavljajo južnoameriško resničnost, ki veliko obeta za prihodnost. Evropski miselni modeli pogosto nastajajo in obstajajo samo za staro celino, brez upoštevanje drugih delov sveta. Papeževo potovanje in tedensko bivanje v Riu je za trenutek postavilo to mesto in celino v središče pozornosti. Še več, zdelo se je, da je tista plaža središče sveta. Brazilija je država, kjer je krščanstvo najmočnejša vera in kjer evangelizacijsko delo izpred petih stoletji sedaj daje bogate duhovne sadove. Papeževo potovanje je to delo potrdilo in ljudi spodbudilo, naj tudi v prihodnosti iščejo Kristusa.

… bivanjskih stisk
Dogajanju je papež Frančišek dal močen osebni pečat, saj je povečini že pripravljenemu programu Benedikta XVI. dodal še nekaj čisto svojih točk. Obisk revne favele, bolnišnice in srečanje z mladimi so znamenja, da je Cerkev šla do skrajnih bivanjskih meja. Papež ni samo nagovoril ljudi v stiski, ampak jih je obiskal; bil je tam. Z njimi se je srečal, jim stisnil roko, se pogovarjal … če bi lahko, – kakor je sam dejal – bi z njimi popil kavo ali sok. Bil je del njih in za trenutek, so postali papeževa družba. Frančiškov nasmejani obraz je pokazal, da se v tej situaciji odlično znajede in dobro počuti, zato je v svet poslal močno sporočilo. Revščina ni samo ”administrativni” problem bogatega in razvajenega zahoda, ampak je konkretna življenjska situacija. Njegove korake so spremljale tudi kamere in fotografi z vsega sveta, zato je z obiskom barakarske četrti brazilske metropole opozoril nas v udobnih naslanjačih, da krščanstvo je namenjeno vsem. Tako kot pravica do dostojnega življenja, hrane, izobrazbe in spoštovanja človekovih pravic.

… preprostosti
Potovanje v Brazilijo je bilo začinjeno z nekaj zanimivimi dogodki, ki si jih bomo še nekaj časa dobro zapomnili. Prvič v zgodovini smo videli papeža, da si sam nese aktovko na letalo. Tisto črno aktovko, ki je na povratnem letu v Italijo z dobro mero hudomušnosti in inteligence spremenil v simbol humorja (v njej ni ključa atomske bombe) in normalnosti (normalno je, da ko potuješ, neseš s seboj prtljago). Po pristanku v Riu pa poskrbel za pravi resničnosti show; in šok. Pot od letališča do vladne palače ni potekala v konvencionalnem belem in steklenem papamobilu ali črni blindirani limuzini, ampak v povsem občiajnem avtu. Množica ga je obkolila, da avto ni mogel nadaljevati poti. Dejanja, ki kažejo, da je prvi mož Cerkve sposoben skrajne preprostosti in bližine. Srečal se je z otroci, ostarelimi, domorodci in nakazal, kako preprosto je biti preprost

… sporočilnosti in upanja
Papež je v svojih nagovorih spodbudil mlade k upanju v boljšo prihodnost in k veri v Kristusa. ”Kam nas Jezus pošilja? Ni meja in omejitev, pošilja nas k vsakomur. Evangelij je namenjen vsem in ne le nekaterim. Ni le za tiste, za katere se zdi, da so nam bližje, da so bolj dojemljivi, da bolje sprejemajo. Za vse je.” tako je v sklepni pridigi izpostavil univerzalnost evangeljskega sporočila in moč vere. Mlade – pa tudi vse kristjane je spodbudil, da ”Prinašanje evangelija je prinašanje Božje moči, da ruje in podira zlo in nasilje, da uničuje in ruši ograde sebičnosti, nestrpnosti in sovraštva, kot tudi da zida nov svet. Jezus Kristus računa na vas!”.

Papeževe zadnje maše se je udeležilo preko tri milijone ljudi - Vir: http://www.toscanaoggi.it

Potovanje papeža Frančiška na Svetovni dan mladih v Brazilijo je bilo v teh in številnih drugih pogledih potovanje do skrajnih meja. Podal se je tja, kamor se še ni nihče pred njim. Izbral je inovativno govorico, preproste in sporočilne geste, ki so pokazale, da vera v Kristusa predstavlja prednost in upanje. Sedaj je na nas, da občudovanje do papeža prenesemo v svoje življenje in navdušenje uresničimo v vsakdanjih dejanjih. Krščanstvo temelji na konkretnih in vidnih dejanjih. Vse ostalo je le teorija.

 

Objavljeno v avgustovski številki Našega vestnika.