Halloween? Ne, hvala, sem kristjan!

Nocoj je vse dovoljeno…

 

Halloween ali noč čarovnic je v zadnjih letih prevzel vodilno vlogo pri obeležitvi noči na 31. oktober oz. predvečera praznika vse svetih. Tega vprašanja se lotevam že sredi oktobra z namenom, da bi se predhodno zavedali sporočila ki ga prinaša in ne bi izpadli s klasičnim cerkvenim ”protestiranjem” proti vsemu, kar je ”moderno”.

Vir: http://media.salon.com
Halloween je magija, ki se dotika satanizma - Vir: http://media.salon.com

Marsikomu se zdi ta jesenski pust le dodatna priložnost za zabavo, organizirano varstvo otrok ter malo druženja s sodelavci in prijatelji. V resnici v sebi skriva zelo kompleksno sporočilo, ki zajema prvine s področja črne magije in satanizma. Zakaj torej ne praznovati halloweena kot noči čarovnic, ampak kot noči vseh svetih?

Izraz izvira iz angleških besed ”hallows”, ki pomeni sveti ter ”All hallows eve”, vseh svetih noč. Izvor je starokeltski, navezuje pa se na krščansko praznovanje noči pred praznikom vseh svetih. V kulturnem okolju anglo-saksonskega sveta je to način praznovanja luči, ki jo prinašajo naši rajni in svetniki.

Težava nastane, ko se iz praznovanja odstrani verski, krščanski element in vse skupaj spremeni v noč čarovnic, čaščenju duhov in nekim mističnim povezavam z onostranstvom. Gre za popačenje izvornega sporočila, ki ga v naših krajih praznujemo z molitvijo na pokopališčih, obiskom svetih maš in namesto sveče v buči z ”luminom” v olju na sredi mize.

Halloween v sodobni komercialni različici je ezoterično novo leto, ekonomska oblika kolonizacije lokalnih tradiciji in navad z namenom vsiljevanja nove kulture smrti. To ni več noč molitve in miselne povezanosti z dragimi rajnimi, ampak je le še noč šaljivih igric in ”bučnih zabav”, ki v sebi prinaša geslo ”nocoj je vse dovoljeno”. Za medklic: to je tudi geslo sodobne kulture zahodne kapitalistične družbe, ki nas je v zadnjih 30 letih privedla do sedanje ekonomske krize. Izvor tega je bila trditev, da trga ne sme nihče regulirati ali omejevati, saj ljudje sami vedo, kaj jim najbolj paše. Zato je vse dovoljeno. Tukaj pa je odmik od vere v svetnike že precej očiten …

Miselnost noči čarovnic in buč nas je prepričati k selitvi razuma v magijo, vere pa v zaupanje neki višji usodi. V tem se skriva neprijetne resnica – ki se človeku vsiljuje na prijazen in zabaven način – da je komercialna oblika noči čarovnic le skupek ritualov in pravega čarovništva. Halloween je magija, ki se dotika satanizma; želi nadomestiti krščansko sporočilo praznika vseh svetih in vernih rajnih, ne samo kot zunanjost z zabavami in prireditvami, ampak tudi v samem jedru sporočila. Tako ne verujemo več v posmrtno življenje duše, na obstoj pravih nebes in bivanja v odnosu z Bogom, ampak duša postane ”čarovniški duh”, ki tava po Zemlji; nekakšno strašilo, ki zbuja nelagodje, strah in odpor. Ali se moramo res bati svojih dragih prednikov, prijateljev, staršev in znancev, ki so že odšli v večnost?

Vzgoja otrok k praznovanju tega dne predstavlja resno nevarnost postopnega izrinjanja praznika vseh svetnikov. Obstaja nevarnost, da ta postane le še podeželska folklora ”manj izobraženega” ruralnega prebivalstva, medtem ko bi se čarovniški praznik vsilil kot dogodek višje izobraženih ljudi. Absurd je očiten.

Ste vedeli, da nekateri ”tradicionalni” plesi na halloweenskih zabavah so povzeti s satanističnih črnih maš? Prav tako številni modni dodatki in drugi komercialni artikli, ki se ta dan prodajajo, so satanistični amuleti. Ne dopustimo, da nas preplavi potrošniški duh z ozadjem v satanizmu, kajti imamo vero, ki zajema in vsebuje izredno bogato simboliko, predvsem pa nosi v sebi sporočilo življenja in upanja. Konec našega zemeljskega življenja ni strašenje in magija, ampak je nadaljevanje bivanja v občestvu svetnikov, v neposredni Božji bližini. Kristjani smrti ne moremo interpretirati kot čarovniški dogodek, čarovnijo ali iluzijo, ampak jo lahko razumemo le v povezavi s Kristusovim križem, trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. Naše življenje izhaja iz Kristusove obljube, da bomo deležni tudi življenja po smrti. Zadnji dan v mesecu oktobru ne potrebujemo šaljivih igric, ki zbujajo strah ali grotesknih buč, ampak presenečenja življenja in veselja, povezani z brati in sestrami.

Objavljeno v oktobrski številki mesečnika Naš vestnik v Trstu.

Vzgoja za upanje

Številna področja človekovega razvoja, ki se jih dotikata tako razvojna psihologija kot tudi vzgoja, skušajo omogočiti predvsem mladim celosten razvoj osebnosti, čustev in raznih oblik inteligence. Na duhovnem področju poskušajo spodbuditi občutljivost do presežnega in vedno več poudarka dajemo na občutke in čustva. Skoraj vedno – še vedno – pa pozabimo na zelo pomembno vzgojo za upanje, ki v času melanholije, apatije in družbene mlačnosti bi marsikomu prihranila obiske pri psihiatru, depresivne dneve, poseganje po kemičnih ali nekemičnih omamah in negativen pogled na življenje.

Vir: http://www.balcanicaucaso.org

Sodobni pogled družbe brez upanja

Najprej je potrebno opisati, kaj je upanje. Lahko si pomagamo z nekaj prispodobami iz narave, ki na slikovit način približajo abstrakten pojem. Upanje je kakor reka, ki se usmerja vedno k novim ciljem ali je kakor sonce, ki vedno sije, le občasno ga zasenčijo oblaki. Za družbo zahodnega tipa, kjer igrata močno vlogo prisotnost denarja (kapitalizem) in neizmerna želja po svobodi brez kontrole (liberalizem), je upanje s časom postala le prazna besedica brez vrednosti in z nekim staroverskim pridihom.  Zadnja desetletja smo bili prepričani, da vse lahko kupimo, da je denarja neomejeno ogromno in samo s svojimi močmi pridemo do boljše prihodnosti.

Finančna in gospodarska kriza pa je pokazala, da je bilo tako mišljenje zgrešeno in sedaj iščemo oprijemljive točke v življenju, kako bi kot posamezniki in kot družba prilezli do boljše prihodnosti. To je pogled naše družbe, ki ima skoraj vse potrebne materialne dobrine, manjka pa ji nekaj več kot to.

Zato ni čudno, če na večernem sprehodu po parku naletite na številne skupine od vodke opitih in od trave zakajenih mladih, če beremo statistiko, da se stopnja prve alkoholiziranosti znižuje proti 11. ali 10. letu starosti in če se že v najstniških letih dekleta skrivajo pod debelimi plastmi ličil, fantje pa pod hormonskimi in proteinskimi ojačevalcih mišične mase. Ni čudno, je pa žalostno in zaskrbljujoče. Je to prihodnost naše družbe?

To je morda najbolj akuten pokazatelj, da živimo v obdobju, ko je družba izvotljena vseh vrednot in upajočega pogleda v prihodnost. Športniki, glasbeniki in filmske zvezde so ostali zadnji vzorniki sedanji odraščajoči generaciji, ki ji pogosto prinašajo pozitivna sporočila in so res lahko spodbuda, a pogosto so le vir slabih navad. Zakaj pa ne bi iskali primerov dobrih navad med starejšo generacijo, da se kljub težavam da uspeti, preživeti in na polno živeti. Tak primer so lahko naši stari starši, ki so preživeli pomanjkanja hrane, vojno, še bolj negotove razmere in so kljub vsemu upali, da bo za njihove potomce pripravljena boljša prihodnost.

 

Razlog upanja

Govoriti o upanju samo na splošno, da ga primanjkuje ipd. seveda ne zadošča, zato je potrebno poiskati vsebino, razlog, upanja. Upati pomeni iskati razlog in vsebino v prihodnosti, za katero si je že v sedanjosti vredno prizadevati. Zato lahko identificiramo upanje kot točko, ki se nahaja na pol poti med absolutno gotovostjo in nezmožnostjo. Trdnejši ko je razlog našega upanja in bolj ko smo osebno prepričani o njegovi veljavnosti, bliže smo gotovosti (T. Špidlik, Osnove krščanske duhovnosti).

Psalmi opisujejo upanje kot skalo, zato kristjanovo upanje izhaja iz prepričanja, da Bog se ne zmoti nikoli in četudi je sonce trenutno za oblaki, bo morda jutri ali pojutrišnjem spet posijalo.

 

Kako upati?

Že samo iskanje upanja pomeni, da si za nekaj prizadevamo, da si v prihodnosti nekaj želimo. In ko imamo v sebi željo in prihodnost, smo že prestopili nevidni prag upanja.

Odraščajoči mladini je potrebno najprej povedati, da je vredno sanjati o svoji prihodnosti, četudi se lahko sanje zdijo nemogoče. Vsak od njih – in od nas – je pomemben in s svojimi edinstvenimi talenti lahko izboljša družbo. Le upati si mora. Na odraslih je, da mladim dajo prostor, sredstva in zaupanje, da prevzamejo del družbene odgovornosti, saj tako se bodo počutili pomembne in koristne, čutili bodo dolžnost ter občutek, da nekdo računa na njih.

Mediji imajo ključno vlogo formiranja in oblikovanja družbenega razmišljanja. Če več kot tri četrtine časa namenijo političnim zdraham, ki so namenjene same sebi in partikularnim interesom, bodo ljudje dobili občutek, da je ”vse brez veze”. Ravno tega strupenega stavka se moramo izogibati. To je virus brezupa, ki zastruplja pogled na prihodnost in v samem startu uniči vsak poskus izboljšanja v družbi.

Ne nazadnje na nas kristjanih stoji velika naloga, saj smo po ustroju svojega verovanja zavezani upanju. Učenca na poti v Emavs (prim. ) sta doživela nemogoče, tisto, kar si nista niti upala upati. Kristusovo oznanilo in celo svetopisemsko besedilo nam ponujajo številna mesta, zakaj je kljub vsemu še vredno upati: kazen za izvirni greh ni bilo pokončanje vsega, ampak izgon in življenje naprej, neplodna žena je rodila otroka, ljudstvo je iz suženjstva prešlo v svobodo, smrt nima več končne besede, ampak nad vsem zmaguje življenje.

Naša naloga je, neodvisno od tega ali smo verni ali ne, da postavimo upanje v središče vsakdanjega življenja. To bi prineslo več dobre volje in poguma za naprej. Morda bomo nehote ”okužili” še koga …

Objavljeno v prilogi Bodi človek mesečnika Novi glas.