2013: prelomnica za Cerkev drugega tisočletja

Leto 2013 se bo zapisalo v zgodovino Katoliške Cerkve kot prelomno in revolucionarno. Po sedmih stoletjih smo doživeli odstop papeža ter izvolitev rimskega škofa, ki si je prvi v dvatisočletni zgodovini Cerkve izbral ime Frančišek. Tako neobičajno, izzivalno in vizionarsko … Koliko je novosti in kaj lahko še pričakujemo? Ali bo papež Frančišek uvedel demokracijo v Cerkev?

Papež Frančišek je človek, ki je v manj kot letu dni vladanja, na simbolni in praktični ravni, vnesel v delovanje rimske in svetovne Cerkve veliko novosti in drugačnosti. Najbolj opazne razlike smo lahko takoj opazili v slogu oblačenja, govorih in javnih nastopih. Za svoje bivališče si je namesto papeške palače izbral sedaj že dobro poznani Dom sv. Marte, kjer mašuje in obeduje skupaj z drugimi duhovniki in zaposlenimi.

O novostih tega pontifikata smo (hvala Bogu!) redno obveščeni tudi po zaslugi medijev, ki hitijo s poročanjem vsake njegove poteze, uvedene novosti ali anekdote. Mediji pa svoje naloge pogosto ne opravljajo zaradi informiranja, ampak zaradi manipuliranja. Tudi pri tem papežu lahko zasledimo ta pojav. V poročilih in novicah so izpostavljeni točno določeni in izbrani deli govora, ki bodo javnosti všečni, namesto tistih, ki imajo tudi globok verskih pomen. Papež, ki je prišel s konca sveta, je osvojil srca ljudi in medijsko pozornost.

Navdušenja nad Frančiškom ne morejo skrivati niti ateisti, agnostiki, pripadniki drugih Cerkva in verskih skupnosti. Preprosto se je prikupil in postal osebnost leta … morda celo desetletja. Za temi dejanji in ob kolektivnem entuziazmom, pa je potrebno premisliti in razmisliti, kdo je papež Frančišek in kaj je njegova naloga v Cerkvi. Papeževa priljubljenost nedvomno izhaja od prvega trenutka, ko se je ob izvolitvi prikazal na balkonu bazilike sv. Petra. S preprostim in ponižnim nastopom si je pridobil cel svet. Kako bi lahko pozabili tisti preprost ”Dragi bratje in sestre, dober večer!”. Drži modrost, da nikoli nimamo druge možnosti, da napravimo prvi vtis … In prvi vtis v svetu interneta in globalizacije šteje bolj, kot kadarkoli prej.

A rimski škof ni eden izmed predsednikov vlad, ki morajo skrbeti za svojo javnomnenjsko priljubljenost, da bodo ponovno izvoljeni. On mora delovati v drugačni luči. Začenši z evangelijem, ki ne dopušča zasledovanja priljubljenosti ali množičnega odobravanja, ampak le zasledovanje Resnice. Prepričan sem, da prej ali slej bo prišla odločitev, beseda ali stališče papeža Frančiška, ki bo za večino kontroverzna; označili ga bodo za nazadnjaškega, konzervativnega in nasprotnika modernosti. Kako bomo takrat reagirali katoličani? Bomo znali izstopiti iz ”zbora” in se pridružiti ne tako priljubljenemu, a vsekakor pravičnemu in poštenemu ukrepu?

Papeža Frančiška opevajo in hvalijo, toda zaradi nepoznavanja argumenta pozabimo ali spregledamo, da marsikaj so storili njegovi predhodniki. Primer? Papež Pavel VI. je septembra 1963 zapisal, da rimska kurija ni samo birokracija, ampak prava skupnost vere, usmiljenja, molitve in dejanj (Nagovor rimski kuriji, papež Pavel VI., 1963). Reforma vatikanskih uradov ima svoje korenine v ekleziologiji II. vatikanskega cerkvenega zbora. Tudi zbor papeževih osebnih svetovalcev, ki ga sestavlja osem kardinalov, t. i. C8, ni posebna novost. Koncept tega organizma izvira iz zbornosti, kolegialnosti, škofov po svetu in rimskega škofa, kjer je slednji le prvi med enakimi. Cerkvi se ni potrebno prilagajati demokratični ureditvi družbe, kajti v njej naj bi vladal drugačen model upravljanja in vodenja.

Vedno večjo vlogo laikov je Cerkev v zadnjih petdesetih letih redno promovirala. Prisotni so na pomembnih vodilnih mestih, še bolj pa velja omeniti njihovo vlogo na manj opaznih, a zato bolj ključnih položajih. Laiki nastopajo v vlogi svetovalcev in ekspertov predstojnikom cerkvenih organizmov ter s svojo kompetentnostjo prispevajo k razvoju Cerkve. Blaženi Janez Pavel II. je spodbudil laike, da bi bolj zavzeto in aktivno sooblikovali življenje Cerkve. Mesto laikov v Cerkvi – posebej pod tem papežem – se bo še krepilo, saj je več krat napovedal, da je treba Cerkev de-klerikarizirati. Drugo vprašanje pa je, ali bodo laiki na odgovornih mestih kos situaciji. Se bodo izkazali kot pošteni, delovni in zaupanja vredni ljudje, ali bodo ”maščevali” svojo preteklo zapostavljenost.

Priložnosti je torej dovolj in prvi, ki smo poklicani, da jih uresničimo, smo ravno katoličani. Vstopili bomo v novo leto, ki bo lahko tudi po naši zaslugi na pomenljiv način zaznamovalo prihodnost življenja Cerkve. Čas je, da se povežemo, sodelujemo in pod vodstvom Svetega Duha gradimo skupnost.