Sprejemanje razlik in pregrade do novosti

Ali zgodba, kako sem začel jesti suši

Zaradi riža se lahko z nekom skregaš in zaradi riža se lahko pobotaš. Ironično, vendar resnično. In težava ni v rižu – logično – ampak, v dojemanju razlik. Tako je lahko kuhan riž ali kakršna koli rižota predmet spora, ker riž lahko kuhamo ali dušimo in tukaj se začne razlikovanje okusov. Potem pa na (t)isti dan nesrečne rižote prideš na zabavo, kjer strežejo odličen domač suši japan-handmade … in te razoroži, ker ni več pomembno, ali je rižota, ali riž kot priloga ali kuhan ali dušen … ampak sta najbolj pomembni dobra družba in zavest, da so prijatelji, ki delijo podobno usodo kot ti, lahko dragoceni kot biseri. In od tega dogodka/zavesti živiš še nekaj dni.

Vir: http://utahcitylinks.com

Dojemanje in sprejemanje razlik ni tehnika, ampak je umetnost, ki zahteva modrost, natančnost in potrpežljivost, pa tudi tisto navidezno in nemogočo odpoved lastnemu egu. Ali lahko sprejmem navade svojih sodelavcev, prijateljev, sorodnikov … če se vse vrti okrog mene? Ali znam samo jaz skuhati (najboljši) riž? Sprejeti drugega, ne glede na to, kako misli ali v kaj je prepričan, je rezultat dolge poti in pokazatelj osebne zrelosti.

Nikoli si nisem predstavljal, da bom kdaj poskusil suši … nekaj karkoli surovega ovito v neko čudno zeleno algo … Bog ve, ali je sploh užitno! In potem greš k prijateljem na večerjo, ki je bila mišljenja kot suši-party, toda samo zate pripravijo še klasičen domač narezek s pršutom. Ker vedo, da ne boš jedel sušija. Previdno poskusim in – to je to! Narezek je bil za druge, suši pa zame.

Zakaj in kako sploh poskusiti? Ni težava v algi ali v surovi tuni, ampak v pomanjkanju potrpežljivosti in prevelikem egu. Pot do novosti si otežimo sami, ker smo prepričani, da imamo samo mi prav, vse vemo in to najboljše. Kaj pa če ni tako? Ali znamo prisluhniti drugemu?

Odločitev

Pride čas v življenju, ko se moraš odločit in potegnit črto pod starim. In moraš vstopit v novo. To je ritem razvoja, ne napredka, ki predstavlja posameznikovo evolucijo in rast. Novo je sinonim za neznano. Je fascinantno, saj te mika in prevzema, a te tudi straši in odvrača. Izbrati novo pot pomeni zapustiti stare navade in pogosto odsloviti določene ljudi. Slovo ni nujno formalno, s stiskom roke … včasih se samo razideš ali stiki postanejo vedno bolj ohlapni, redki …

Včasih iščeš potrditev okolice, kakor da bi hotel vprašati za neko “moralno dovoljenje”. Dovoljenje za kaj? Za svoje življenje?! Ali ni vsaka odločitev sestavni del temeljnih življenjskih mejnikov, ki te zaznamuje kot posameznika in naredi bolj “človeka”!? Odločitev – vsaka – je preizkus zrelosti in sposobnosti prilagajanja novim razmeram in ljudem. Če odločitev sprejmeš na hitro in “z levo roko”, jo boš skoraj zagotovo obžaloval. Če pa pred odločitvijo trpiš, iščeš, se sprašuješ, moliš, sprašuješ po nasvetih, ne moreš spati … najbrž te bo nagradila in bo tvojemu življenju dodala neko vrednost in plemenitost. Figurativno povedano, ta odločitev te bo peljala daleč. Ne pozabit, da vsaka oddaljenost potrebuje tudi določene bližine. In tudi za te, se moraš znat odločiti.

Odločitev mora biti vedno tvoja, sad popolne svobode in sprejeta za dolgoročne cilje.

Do odločitev te res lahko pripeljejo okoliščine, drugi ljudje ali dogodki, a sprejemaš jih v svojem srcu. Tam, nekje globoko v tebi, je tista cankarjanska “zaklenjena kamrica”, kjer se sprejemajo težke in pomembne odločitve. Odločitve, ki te morda zaznamujejo za nekaj let ali za celo življenje. Ni pomembno za kaj se odločiš. Pomembno je le, da se odločaš zaradi sebe in ne zato, da bo okolica srečna.

Težava in krutost vsake odločitve pa ni v njenih posledicah ali odzivu okolice, ampak v lastnem zavedanju, da še preden jo izustiš, jo poveš samemu sebi, si jo v sebi že sprejel. In ko se tega zaveš, odkriješ krutost življenja.

Evropski novi humanizem za prenos vere in kulture na nove generacije

Od francoske revolucije v 18. stoletju pa vse do danes, je močno izpostavljeno rivalstvo med vero in kulturo, med verovanjem in znanostjo. Zagovorniki tega ločevanja postavljajo v ospredje trditev, da je vera nekaj ”pravljičnega”, otročjega, neresnega in nedokazljivega, medtem ko prikazujejo znanost kot nekaj izključno resnega in pomembnega. Če bi se ustavili samo pri tem, bi bilo razmišljanje zelo površinsko, zato bomo poskusili iti globlje in odgovoriti na vprašanje, kaj lahko izboljša to nezaupanje med vero in kulturo? Kako lahko damo celotni družbi malo več upanja in poguma, da bo postavila človeka v ospredje? Kaj je generacijski prenos in kako si lahko pomagamo z medgeneracijskim sodelovanjem.

Vir: http://4.bp.blogspot.com

Nov odnos med vero in kulturo, bi moral preiti iz stanja antagonizma, rivalstva, v plodovito sodelovanje za humanizacijo družbe. Iz medijev lahko opazimo, da ta postaja vedno manj človeška in vedno bolj tehnokratska, hladna, brezoblična, netolerantna do vsega, nasilna in na momente celo histerična. Čas krize in obdobje po njej, naj ne bo usmerjen samo v popravilo ekonomije in izgradnjo večjega kapitalizma, ampak naj bo zaznamovan s t. i. novim humanizmom. Ta izhaja iz povezovanja vere in kulture na vseh področjih človekovega življenja in je usmerjen v iskanje ljubezni do modrosti.

Prava modrost vsekakor ni le goli znanstveni pozitivizem, ampak celovito spoznavanje znanosti, ki v svojem jedru ohranja filozofijo – ljubezen do modrosti – in je usmerjena v dobro človeka. Prvi pogoj za to je zavezanost resnici, ki je jamstvo, da je raziskovalno delo pristno, čisto in pošteno; v nasprotnem primeru postane znanost le še dekla razuzdanega kapitala, ki siromaši človeka in njegovo esenco.

Na zgoraj omenjeni relaciji vera – kultura prepogosto pozabimo na tretjo dimenzijo, ki so v tem primeru mladi. Zakaj? Hladne znanstvene razprave so povsem nesmiselno in neplodno početje, če ostanejo zaprte v krožkih ostarelih doktorjev, ki jih tvorijo samo močno postarani člani. Tukaj se ponovno pokaže na pomembno vlogo medgeneracijskega sodelovanja med zrelimi in izkušenimi z mladimi in vedoželjnimi osebami. Potreben je generacijski prenos, ki se lahko zgodi samo z aktivno vključitvijo mladih tako v centre odločanja, ustvarjanja, raziskovanja, kot tudi v vse pore sodobne družbe. To pomeni ubrati drugačno dimenzijo kulture in pomeni na novo ovrednoti starost, kot obdobje cenjene izkušenosti.

Generacijski prehod in prenos na mlade sta ključna tako za obstoj evropske kulture, kot tudi za prenos krščanskega izročila in krščanske kulturne tradicije na naslednje generacije. Vse okrog nas lahko opazimo, da je nova generacija postala ”neverna” in ne ve, kaj naj bi si z vero svoji staršev in prednikov sploh pomagala. Zakaj se vedno manj ljudi, da opusti krščansko tradicijo svoje družine? Zakaj se mladi svobodno odločajo, da postavijo vero na stranski tir, medtem ko so jo naši nonoti imeli tesno v središču svojega vsakdana?

Ker smo umrljiva bitja – kljub močni želji, da bi bili večno lepi in mladi – brez uspešnega prenosa in prehoda tvegamo, da se bomo borili le še za golo preživetje in bo življenje spolzelo mimo nas; izgubili bomo celotno generacijo in posledično se nam lahko zgodi, da bo evropska katoliška skupnost postala le zgodovinski spomin na minule čase. Zato potrebujemo novi humanizem, ki pomeni prisotnost mladih (katoličanov) v evropski družbi, ki bodo preko odnosa med vero in kulturo iskali modrost v službi človeka in ne kapitala.

In zakaj je ”evropsko krščanstvo” tako pomembno? Ali ni Cerkev dobro zastopana in zelo živa tudi v Afriki, Aziji in Južni Ameriki? Da, je, toda ravno klasično evropsko krščanstvo oz. krščanstvo obarvano z evropskostjo je potrebno, da se posredovanje evangelija ne popači in spremeni v sektaštvo ali nek voodoo obred. Branje in razlaga Svetega pisma v luči cerkvenega učiteljstva je lahko ”filter” pred ekstremizmi in sektami.

Drži, da moderno ”družbeno tkivo” ni naklonjeno veri, bolje povedano, krščanstvu in vsemu, kar diši po njem, o kljub temu ostaja močno religiozno. Dovolj je pogledati na razcvet new-age praks: horoskopi, zdravilstva in vedeževanja, neoprijemljiva in dobičkonosna mistika … Toda ali nismo tudi kristjani del tega ”tkiva”? Kaj se je zgodilo oz. se dogaja z nami, da sodelujemo pri ustavljanju prenosa vernosti na mlajše generacije (vertikalno) in med znanci (horizontalno)?

Razmišljanje bo objavljeno v februarski številki mesečnika Naš vestnik.