Si že zavohal svežino prebujajočega se življenja?

Zakaj v času Facebooka potrebujemo malo posta in sprehod v naravi (postno-tehnološko razmišljanje)

Od česa je odvisno vaše veselje? Ste se pripravljeni odklopiti za nekaj dni od vsega kar vidite na zaslonu, da bi bolje vohali in čutili življenje, ki je vse okrog vas?

V tem razmišljanju se bom osredotočil na pomen posta, kot obdobju privilegiranega časa za krepitev odnosa z Bogom in o zunanjih dejavnikih, predvsem v informacijsko-medijskem smislu, ki na to lahko vplivajo. Ne smemo pozabiti na naravo, na naše čute in čustva, kajti po njih – in ne preko zaslona – nas Bog nagovarja.

Postni čas je v katoliškem smislu priložnost za osebno spreobrnjenje, da namenimo več časa molitvi in osebnemu stiku z Bogom, pa tudi čas odpovedi, obdobje priprave na veliko noč in poglabljanju odnosov. Največji krščanski praznik je zgoščena točka veselja nad življenjem, zato tudi post naj bi nas usmeril in pripravil naše notranje razpoloženje na to doživljanje. Naloga je vse prej kot lahka, kajti za to ne najdemo dovolj časa in se nam zdi, kot da dnevi, tedni … življenje beži mimo nas. Kaj lahko storimo?

Morda so krivi mediji ali hiter tempo vsakdanjega življenja, ko moramo v enem dnevu storiti več, kot so pred nekaj desetletji opravili v celem mesecu, toda vedno težje preidemo od površinskosti v globino stvari. Zakaj? Eden od dejavnikov je močna tehnologizacija družbe in posledično tudi odnosov ter našega načina razmišljanja, ker je vse dosegljivo na ”klik” ali na dotik. Še deset let od tega smo morali informacije finančno in časovno ”kupiti”. Finančno v obliki časopisa, preko plačljivih člankov na spletu ali privatnih televizijskih kanalov, časovno pa tako, da smo si za določeno novico preprosto morali vzeti nekaj minut ali nekaj deset minut časa.

Kdo pa bo danes namenil deset minut svojega dragocenega časa za novice? Nihče, ker to pomeni veliko zamudo in tisti čas naj bi porabili za nekaj bolj koristnega. Za kaj pa? Kaj sploh počnemo s časom, ki mislimo, da ga prihranimo? Danes je povsem naravno, da informacije prihajajo k nam, ne da bi jih iskali ali zanje neposredno plačali. Svet socialnih oz. družabnih omrežji se je tako razširil in pronical v naše vsakdanje življenje, da nas informacije lovijo, zasledujejo in (de)formirajo.

Naši prijatelji na najbolj razširjenem socialnem omrežju Facebook – in seveda tudi mi sami – smo novinarji in predstavniki za stike z javnostjo obenem. Fotografiramo in pišemo o dogodkih, ki so se zgodili blizu nas ali komentiramo svetovne dogodke, s tem pa oblikujemo mnenje naše prijateljske javnosti. Se opredelimo do skoraj vsega, kar se dogaja in tako smo novinarji v malem. Prav tako tudi delimo in priporočamo povezave do člankov drugih medijev ali objav na spletu ter smo v službi njihovega oddelka za stike z javnostjo. Informacija nima več meja, oblikuje naše odnose, čas, čustva, razpoloženje, vrednote, razmišljanje in še kaj.

Kljub močni prepletenosti in vplivnosti, ki sem jo nakazal zgoraj, pa je to samo ena od plati tehnologizacije družbe. V tem dogajanju pa se moramo zavedati, da svet okrog nas, naši odnosi in čustva potrebujejo nekaj drugega, kot samo stalno obveščenost. Potrebujemo tudi močne odnose z bližnjimi, mir in spokojnost, zavest o radosti bivanja zaradi lepih in pomenljivih trenutkov v življenju … Bolj kot vizualnih stimulacij, ki jih preberemo ali vidimo na zaslonu, potrebujemo živ stik s človekom: da slišimo njegov glas na uho in ne preko kovinskega zvočnika, da čutimo njegovo toplino, da vohamo njegov vonj. Zelo prvinsko, a brez tega tvegamo, da izgubimo svetost odnosov, na kateri je (bila) zgrajena naša družba in na kateri temeljijo zdrave družine ter pristna prijateljstva.

Za pristne občutke in čustva ni potrebno plačati, pač pa si moramo vzeti čas in potrpežljivost, ker narava ima svoj ritem. Tehnologija naj bo le pripomoček, da podaljšamo in okrepimo medosebne stike, vse ostalo pa naj poteka ”v živo”, ne preko zaslona in brezžične povezave.

Na tej točki se vračam na začetek razmišljanja. Post, velika noč in odnos z Bogom. Post je priložnost, da se odmaknemo od motečih posrednikov med nami in našim Stvarnikom ter ga poiščemo v naravi ki nas obdaja, v našem bližnjemu in nenazadnje v nas samih. V naravi bomo v teh čudovitih pomladnih dneh zavohali svežino prebujajočega se življenja, bližnjih bomo slišali njihov glas in v nas samih bomo lahko videli, kako smo čudovito ustvarjeni. Dovolj razlogov, da vzamemo post zares, a ne z resnobnostjo, temveč z radostjo in veseljem.

Oče kot prijatelj in vzgojitelj

Razmišljanje o sv. Jožefu ob prazniku očetov

Zadnja leta se vedno bolj uveljavlja praznovanje dneva očeta, ki ga obeležujemo na katoliški praznik sv. Jožefa, Jezusovega rednika. In kot se rado dogaja v teh okoliščinah, versko komponento ”pozabimo” in ostanemo samo pri darili, zabavah in potrošniški plati zgodbe. Kaj pomeni danes biti oče? Ali govorimo samo o bankomatu, ki finančno oskrbuje družino, ali tudi o nekomu, ki predstavlja oporo, zaščitnika, vzornika in avtoriteto? V tem zapisu bom poskusil razmišljati o vlogi očetov, moških v sodobni družbi in njihovem pomenu za posameznika.

Za medklic – meseca marca se poleg očetov (19. marca) spominjamo tudi mater z meterinskim dnem (25. marec), pa tudi vseh žena (8. marec) in ponekod vseh moških s t. i. dnevom moških (9. marec). Že hiter pogled na koledar nam pove, da vsi zgoraj našteti prazniki izhajajo in so utemeljeni v katoliški tradiciji. Težnja po komercializaciji vsega, tudi čustev in družinskih članov, pa nas je privedla do tega, da verski del zavrnemo in ostanemo pri darilih.

O moških se danes malo piše in razmišlja, saj javna debata, znanost in razne antropologije gredo predvsem v smeri enakosti med spoloma, s poudarkom na ovrednotenju in povečanju prisotnosti ženske v vseh področjih javnega življenja. Feministično gibanje je z emancipacijo žensk in pridobljenimi temeljnimi pravicami po celem svetu, okrepilo svoj položaj ter začelo razvijati novo dimenzijo, ki se kaže v t. i. post-modernem feminizmu. Moški so najbrž zaradi tega izgubljali zavest o lastni identiteti in zapadali (oz. še vedno zapadajo) v eno od skrajnosti lastne identitete: avtoritarni patriarh ali pomehkuženi moški. Vprašanju te identitete veliko pozornosti posveča nemški menih in teolog Anselm Grün, ki zagovarja stališče, da moški mora biti bojevnik s sposobnostjo empatije in ljubezni.

Kakor že omenjeno, naša družba danes bolj kadarkoli prej potrebuje očete, po katerih bi se v prvi vrsti mladi moški lahko zgledovali, ki bi jih podprli in izzivali, da bi razvili lastno energijo in identiteto. Eden izmed pomenljivih likov očeta je nedvomno sv. Jožef, Jezusov rednik. Evangeliji njegove vloge ne izpostavljajo več kot s kakšno omembo, a kljub temu predstavlja lik očeta, varuha in soproga. Sv. Jožef ni imel nobene posebne družbene funkcije ali vidne vloge, zato lahko trdimo, da je bil laik v pravem in najbolj plemenitem smislu besede. Bil je umeščen v delovno vsakdanjost brez izstopanj in hkrati je bil, takoj za Marijo, prva priča Kristusovega učlovečenja.

Najpogosteje sv. Jožefa upodabljajo in predstavljajo kot mizarja, le redko pa je ”še kaj več”. Onkraj delovne plati in ravno v njej, lahko vidimo očetovsko vlogo. Jezusov varuh je znal voditi svoje podjetje, svoj poklic in je znal biti tudi očetovski lik odraščajočemu otroku. To razmišljanje lahko razširimo tudi na današnje razmere, saj mnogim moškim ne uspe združiti očetovske in poslovne vloge v uspešno kombinacijo; imamo lahko uspešne poslovneže in delavne ljudi, ki so oddaljeni od svojih otrok. Veliko moških je prepričanih, da mora službene vzorce obnašanja živeti tudi doma, a to se pogosto izkaže za napako. Medtem ko delovno okolje zahteva hitrost in bojevitost, družinsko okolje potrebuje mir, čas za odnose in igro.

Postati moški pomeni tudi biti oče, ne glede na to, ali je tudi biološki ali le duhovni oz. krušni oče drugim. V tej vlogi lahko zaznamo nekaj nevarnosti, ki so bile prisotne v preteklosti in so še danes aktualne. Ena izmed teh je prevelika avtoritarna in patriarhalna drža moškega, ki otrokom vse določa, saj se počuti nezmotljivega. A to pogosto izhaja iz odsotnosti izkustva lastnega očeta, zato je tako pomembno, da se na novo ovrednoti očetovstvo, ki ni avtoritarnost, ampak opora v vzgoji, lik varnosti in gotovosti, predstavlja odgovornost in velikodušnost. Naštete lastnosti lahko zlahka najdemo, kljub skromnim svetopisemskim poročilom, ravno pri sv. Jožefu.

Današnja kronična odsotnost očetov je velik handicap za celotno družbo, ne samo za družino. S tem se destabilizira klasična struktura družbenih vrednot in ustvarjamo okolje, ko nobena ustanova ali avtoriteta nista več potrebni, še manj pa zaželjeni. Nas moti vlada? Naj odstopi, ker si želimo nečesa novega … Ali lahko otroku rečemo, da nekaj ne sme? Lahko, a veljamo za nazadnjaške in konzervativne. Danes morajo biti starši, vzgojitelji in učitelji otroku samo še prijatelji. Prijazno, a tudi zelo nevarno, kajti otrok v svojem odraščanju potrebuje nekoga, ki mu bo povedal, kaj se sme in česa ne. Poleg nežnosti in igre potrebuje tudi pravo mero treznosti, varnosti in odgovornosti.

Praznik sv. Jožefa je torej lahko odlična priložnost, da počastimo biološke, krušne, duhovne … očete in se obenem spomnimo, da sta za zdrav razvoj posameznika in družbe potrebna materinska nežnost in ljubezen ter očetovska varnost in energija.