Pomen prisotnosti menihov med Slovenci

Benediktinci, cistercijani in kartuzijani na Slovenskem

Za aprilsko številko zamejskega mesečnika Naš Vestnik sem se lotil pregleda redovništva na Slovenskem. Kmalu po pregledu prvega gradiva, sem ugotovil, da gre za zelo obsežno tematiko, ki je ni mogoče zaobjeti “kar tako, na hitro”. Zato sem vzel v poštev le začetke meništva pri nas in tri najpomembnejše in največje redove, ki so na pomemben način oblikovali naš narod. Benediktinci, cistercijani in kartuzijani so prinesli v naše kraje pomemben verski in pastoralni utrip, pa tudi gospodarski zagon, inovacije in evropski duh. Že hitro branje podatkov nam kaže, da je bil srednji vek za Slovence vse prej kot “mračna doba”, ampak čas “ustanovitve” in konsolidacije našega naroda.

Kartuzija Žiče

 

Moško redovništvo se pojavi na današnjem slovenskem ozemlju že v visokem srednjem veku, pred letom 1000, z občasnim prihodom in delom prvih benediktinskih menihov. Šele kasneje, okrog in po letu 1000 , pa imamo kontinuirano in vplivno prisotnost redovnikov med našimi predniki.

Ko govorimo o redovništvu (ali meništvu) v dobi srednjega veka na današnjem slovenskem ozemlju imamo predvsem v mislih tri velike in pomembne redove: benediktince, cistercijane in kartuzijane; kasneje so se jim pridružili še dominikanci, frančiškani, minoriti, klarise ter avguštinci. Slovensko ozemlje je bilo v srednjem veku veliko obsežnejše, saj je zajemalo pokrajine severno, zahodno in južno od današnje države Slovenije.

Zgodovinski prerez

Slovenski kulturni, etnični in jezikovni prostor so na pomemben način oblikovali redovniki in redovnice s svojim delom na več ravneh ter bogato samostansko življenje.

Srečanje naših slovenskih prednikov s krščanstvom se je zgodilo najprej preko benediktinskih menihov. Pokristjanjevanje Slovencev od 8. do 10. stoletja je bilo v celoti delo benediktincev, saj je bila njihova duhovnost odločilna pri oblikovanju verskega in narodnega življenja. Močnejšo sled redovništva in bolj razvejano samostansko življenje zaznamo v visokem srednjem veku. Začetke te pomembne dobe lahko postavimo v 11. stoletje, ko so začeli nastajati prvi samostani na ozemlju današnje Slovenije. Zaradi političnih in zgodovinskih razmer pa se niso ohranili kot trajna oblika. Za to bo potrebno počakati še stoletje, da lahko govorimo o trajni prisotnosti menihov pri nas.

Njihov pomen za naš narod in istovetnost je večplasten, kajti poleg misijonske in pastoralne dejavnosti so menihi spodbujali inovacije in gospodarski razvoj, kmetijstvo ter so bili glavni ali celo edini nosilci kulturnega in intelektualnega življenja. Med prvimi trajnimi samostanskimi ustanovami na naših tleh v 12. stoletju lahko štejemo dva benediktinska samostana (Klošter – Arnoldstein, 1106 in Gornji grad, 1140) ter cistercijanskega in kartuzijanskega. Tako poznamo še danes samostan v Stični ter ostanke samostanov v Žičah in Jurkloštru. Nekaj pomembnih in znanih samostanov je nastalo tudi v kasnejših obdobjih: cistercijanski v Kostanjevici na Krki (1234), kartuzijanski v Bistri (1260) in Pleterjah (1403).

V 13. stoletju se začne hitro širiti mreža novih redov, pojavijo se predvsem dominikanci, frančiškani, minoriti, klarise ter avguštinci. Če so bili v 8. stoletju na ozemlju tedanje Karantanije samo štirje samostani, jih je bilo v 12. stoletju že 10, v 15. stoletju pa 41.

Kulturni pomen

Samostani ki so nastajali od 12. stoletja dalje na slovenskih tleh so bili ustanove, ki so v marsičem prvič po koncu antike prinesle v slovenske dežele tedaj v Evropi običajno kulturno življenje in širile njegove vplive. To velja za romansko arhitekturo in vsem dobro znano prepisovanje rokopisov in knjig. Bogate knjižnice, opremljene z edinstvenimi rokopisi in drugimi deli, so bili centri znanosti za širšo regijo in s tem tudi vstopna točka za novo znanje. Pomembno je bilo tudi prepisovalno delo, ki se je odvijalo v t. i. skriptorijih in je omogočalo vnos novega znanja v naš prostor.

S samostanskimi šolami, namenjenimi predvsem vzgoji redovnih novincev, se je začela prva nekoliko širša organizirana oblika šolskega sistema. V glasbi prevladuje koral.

V gospodarskih zadevah pa so menihi posegli in oblikovali vsakdanje življenje prebivalstva ter omogočili razvoj in napredek. Širili so znanje o izdelavi različnih orodij, pridelavi živil ter o pripravi zdravil in drugih zeliščnih pripravkov. Kartuzijanski samostani v Žičah, Jurkloštru in kasneje v Pleterjah so bili duhovni in gospodarski centri, ki so vplivali na razvoj lokalnega gospodarstva. Tako je bila žička kartuzija opremljena tudi z mlinom, lekarno in steklarno. V njej pa so delovali tudi zdravnik-farmacevt, pek, kamnosek, vrtnar, lesni trgovec, opekarnar in vinotržec.

Samostani na Slovenskem pred jožefinskimi reformami - Vir: M. Benedik, Zgodovina Cerkve na Slovenskem

 

Raba slovenskega jezika

Poglavitna smer kulturnega življenja v samostanih na slovenskem ozemlju je bila verska in latinska, posledično tudi jezik je bil latinski. S tem smo bili kot etnični prostor na kulturni in družbeni ravni povezani z ostalo Evropo, ki je od Karla Velikega strmela k nekakšni obliki poenotenja in globalizacije. Od 13. stoletja dalje pa lahko že pri stiških cistercijanih zasledimo praktično rabo slovenskega jezika. Največ besedil izhaja iz dušnopastirskih potreb, povezanimi s češčenjem Device Marije (Marijine litanije ter molitev Zdrava Marija) ter splošne molitve o spovedi in kateheze. V 15. stoletju naj bi nastal tudi Stiški rokopis, ki vljučuje dva obrazca splošne spovedi (confessio generalis), začetek velikonočne pesmi Naš Gospud, nekaj besednih parov latinsko-slovenskih izrazov, priziv Svetega Duha in Marije ter molitev Salve Regina.

Pogosto prevladuje prepričanje, da je bil srednji vek temna doba zaostalosti in nazdanjaštva, toda že hiter pogled v delo in doprinos menihov na Slovenskem na pokaže, da je bilo ravno obratno. Res so se pojavljali spori za oblast, vojne in tudi številne bolezni, toda to je bil tudi čas uveljavitve slovenskega jezika na območju današnje Slovenije, začetek bogatih knjižnic, pojavili so se tudi zametki zdravstva in šolstva.

Slovenci dolgujemo redovnikom, še posebej pa benediktincem, cistercijanom in kartuzijanom, veliko, kajti so skoraj tisočletje prisotni med nami in kot tihe priče soustvarjajo in hranijo našo nacionalno identiteto. Pomen samostanov je zato večplasten, ki še zdaleč presega versko in pastoralno vlogo; to so centri kulture in znanja, ki nas delajo bolj evropske in nas umeščajo v dolgo tradicijo evropskega krščanskega zahoda.