Duhovniki in laiki: na isti poti v iskanju vstalega Gospoda

Začnimo to pot kot škof in ljudstvo, ljudstvo in škof.

(papež Frančišek, 13. marec 2013)


Papež Frančišek je v svojem dobrem letu pontifikata več krat izpostavil potrebo, da bi laiki dobili večjo, vidnejšo in vplivnejšo vlogo v strukturah Cerkve. Mediji so te misli pozdravili in pospremili z navdušenjem, češ, da so to revolucinarne besede in prihaja nova doba. V resnici ta doba traja že nekaj desetletij in laiki imajo že sedaj v Cerkvi zelo močno vlogo in na določenih položajih – če bi gledali iz praktičnega vidika – morda celo več moči kot kakšen škof ali kardinal. Papež je tudi posvaril pred tem, da ne bi laike ”klerikalizirali”, kar pomeni, da bi jih potisnili tako globoko v cerkvene strukture, da bi postali neke vrste duhovniki brez talarja.

Meseca junija tradicionalno postavimo v ospredje lik duhovnika, saj mašniška posvečenja, nove maše in premestitve so neizogibna tema naših župnijskih skupnosti. Pri tem pa spregledamo dogodek, ki bi moral sicer biti na prvem mestu: praznik binkošti ali prihoda Svetega Duha. Zakaj je tako pomemben?

Binkošti so praznik dotika Svetega Duha Jezusovih apostolov, Marije in ostalih, ki so bili tedaj v dvorani. So praznik Cerkve, kar posledično pomeni skupnosti brez izjem in izločevanja. Kakor nam Duh prinaša različne darove, tako so v Cerkvi različne službe in karizme, pa tudi zadolžitve in naloge. Laik ni nikoli nasprotje od duhovnika ali obratno, pač pa član skupnosti, ki ima svoje poslanstvo in naloge. Te lahko uresniči samo v moči svojih darov, povezanosti s Kristusom in v bližini z Očetom. Duhovniki in laiki smo soodgovorni za delo in razmere v župniji, v škofiji … v Cerkvi na sploh. Če so naše cerkve in če je naša Cerkev še vedno preveč ”klerikalna”, je morda krivo tudi to, da so se laiki oddaljevali od aktivnega življenja v skupnosti.

Vloga laika v Cerkvi se je v zadnjih desetletjih močno spremenila. Drugi vatikanski koncil sredi 20. stoletja prejšnjega tisočletja je odprl mnogo vrat, med temi tudi laikom. Bolje rečeno, koncil je na novo definiral odnose med laiki in duhovniki ter v cerkveni skupnosti. To pomeni za obe službi odgovorno, zrelo in pošteno prevzemati soodgovornost za razmere ter po svojih močeh in pristojnostih pomagati. Biti laik ni kazen ali podrejenost ali neizogibno stanje, ampak dar in sredstvo.

Mesec junij bi torej moral biti mesec hvaležnosti Bogu za dar duhovništva, za daritev svete maše po naših cerkvah in za tisto eklezialnost, skupnost, ki jo lahko živimo in smo jo poklicani graditi. Darovi Svetega Duha naj bodo pripomočki laikom in duhovnikom, da bi lahko pokazali družbi, kaj pomeni soodgovorno služenje in sodelovanje.

Danes so mnogi duhovniki osamljeni, saj živijo način življenja, ki ga družba ne razume ali celo zaničuje. Verniki pogosto se temu tiho pridružijo, ker ne znajo ali niso sposobni pristopiti k svojemu župniku in ga preprosto vprašati, kaj potrebuje, kako mu lahko pomagamo … Navajeni smo, da je ta vloga rezervirana za ”ta močnega”, torej župnika. In tukaj bi se morala uresničiti prenova, ki jo je začrtal koncil in jo papež Frančišek spodbuja. Ne potrebujemo dodatnih komisij ali odborov, da bodo preučevale stvari, ampak preproste geste, ki izvirajo iz srca in ogrejejo srce.

Kaj lahko naredimo laiki za našega duhovnika, župnika, škofa? Vsekakor smo poklicani, da zanj molimo, poleg tega pa da ga spremljamo in ko opazimo, da je kaj narobe, priskočimo na pomoč. Ponuditi pomoč ne pomeni ustreči, ampak prepoznati potrebo in stisko ter pravilno ukrepati. To je lahko spoštljiv opomin, materialna pomoč, naše znanje ali sposobnost v korist skupnosti, koristen nasvet. Vprašanja, težave in bogastvo duhovniške službe so vprašanja, težave in bogastvo laikov. Skupaj stopamo po isti poti, da bi, kakor učenca na poti v Emavs, srečali vstalega Kristusa in bili deležni darov Svetega Duha.

Kdo smo mi, da bomo zapirali vrata?

Če bi jutri sem dospela odprava marsovcev in bi kateri izmed njih prišel do nas … Marsovec, kajne? Zeleni, s tistim dolgim nosom in velikimi ušesi, kakor jih slikajo otroci. In bi dejal: ”Želim prejeti krst!”. Kaj bi se zgodilo?

(papež Frančišek)

 

Morda noben papež si še ni drznil zastaviti vprašanja, kako je s podeljevanjem zakramentov marsovcem, nekateri pred njim pa so zagotovo razmišljali, kako bi jih podelili ločenim, ponovno poročenim, tistim, ki živijo partnersko zvezo brez poroke … Od tod zadnja ”provokacija” sedanjega papeža, ki se javno sprašuje nekaj zelo ekscesnega, da bi pritegnil pozornost na občutljivo in še vedno odprto temo podeljevanja zakramentov tistim, ki s svojim življenjskim slogom niso v ”liniji” z doktrino.

Takih je vedno več in ”drugačne” družine – tukaj mislim celotno paleto življenjskih skupnosti, ki so se uveljavile zaradi raznih družbeno-socialnih okoliščin – predstavljajo stvarnost, ki je ni mogoče preprosto opredeliti kot grešno ali nenaravno. Ali se zavedamo, da za temi primeri so konkretni ljudje, s konkretnimi zgodbami in življenjskimi okoliščinami, ki si skoraj zagotovo niso izbrali sami? Morda so bili pahnjeni vanje, morda so se znašli v takšnih situacijah zaradi naivnosti, prenagle odločitve … Tisti, ki jim pravimo koruzniki, partnerske življenjske zveze brez poroke, so še vedno ljudje in še vedno jih Gospod ljubi, saj jih je on tudi ustvaril.

Te dni v Italiji mineva 40 let od uvedbe zakonske možnosti ločitve, to obdobje pa je ravno pravšnje za oceno stanja družinskega življenja. Tako v Italiji, kot tudi v Sloveniji in drugod po Evropi. Družba se je močno spremenila, odpravila je določene omejitve in zadržke, odprla pa je vrata nekaterim novostim. Ali je dobro ali je slabo je seveda lahko ocena vsakga posameznika, njegovega prepričanja, lestvice vrednot in pogledov, dejstvo pa je, da je preprosto ”drugače”. Če pogledamo družbo okrog sebe, hitro vidimo, da jo zaznamujejo, poleg naraščajočega števila priseljencev, tudi vedno višje število tistih, ki se zavestno odločijo ne sklepati zakonske zveze, ločenih, samohranilk in samohranilcev, različnih oblik partnerskih zvez in drugo.

Naša družba se je spremenila. Povojno obdobje v Evropi je prineslo hiter vsestranski napredek, ki je bolj ali manj neposredno spremenil tudi način življenja in družbo samo. Nanjo ne moremo več gledati z očmi prejšnje generacije in niti je ne moremo strpati v miselne in vedenjske vzorce, ki so veljali pred tridesetimi leti. Na to nas hoče opozoriti tudi papež in najbrž nam sporoča, da smo katoličani dolžni se prilagoditi – vedno v okviru nauka – da bi lahko bližnje sprejemali, ne pa obsojali ali zavračali. Ne nazadnje, papeževo vprašanje, ki sem si izposodil za naslov tega razmišljanja, ”Kdo smo mi, da bomo zapirali vrata?”, je provokacija vsem nam, da bi začeli gledati malenkost drugače.

Danes je postalo skupno življenje mladih pred poroko splošno sprejeto dejstvo, ki objektivno gledano, ne povzroča ne škandala niti čudenja. Čudno je, če se kdo odloči za poroko… še bolj čudno, če se mlad par odloči za poroko. Kar je bilo nekoč normalno, je danes čudno in obratno. To ni opravičilo, da spustimo in požegnamo vse novotarije in ekstreme, pač pa točka za razmislek, kaj lahko sprejmemo, kaj moramo obsodit in zavrnit in kaj na novo ovrednotit.

Morda je kriva močna ekonomska miselnost, da je finančna preskrbljenost pomembnejša od vseh ostalih vrednot in smo zato zamenjali vrednoto za vrednost. Ravno v finančni dimenziji pa lahko najdemo del odgovora, zakaj se mladi ne poročajo več. V času naših nonotov je bila poroka neke vrste socialno zavarovanje, da boš za prihodnost preskrbljen, da boš družbeno sprejet. Poroka je prinesla poleg družbene veljave tudi socialno varnost, urejeno domovanje ter osnovno materialno preskrbljenost. Danes to pride tudi brez poroke. In, roko na srce, mnogi so se tedaj poročali verjetno samo zaradi materialnih ugodnosti ali zaradi oblik družbenega pritiska in manj iz ljubezni.

Če gremo korak naprej, k cerkveni poroki, ki je zakrament, ki si ga podelita ženin in nevesta, lahko hitro ugotovimo, da je v veliki večini primerov sklenjen pomanjkljivo, če ne celo neveljavno. Če parafraziram 81-letnega uglednega nemškega kardinala Walterja Kasperja, cerkvena poroka ni nek romantičen dodatek z župnikom in orgelsko koračnico, ampak je zaveza v moči lastnega krsta, da gre za dejanje vere, sklenjenim pred Bogom – za večno. Koliko ne-koruznikov se zaveda tega dejanja in tega pomena? Upam, da vsaj polovica, sicer je delež neveljavnih porok strahovito visok!

Papež Frančišek je pred dobrim letom odprl razpravo o vlogi in pomenu družine ter povabil katoliška občestva in vse pristojne ustanove, da posvetijo več pozornosti tej tematiki. Povabljeni smo, da se v prvi vrsti zavemo, kako pomembno vlogo ima družina v naši družbi ter za našo prihodnost in obenem, da premišljujemo tudi o vseh tistih, ki jim ni nikoli uspelo ali jim je spodletelo ustvariti družino oziroma živijo ”drugače”, kakor je bilo doslej v praksi.

Tukaj je v prvi vrsti pozornost namenjena tistim, ki se niso odločili za poroko in jim pogovorno pravimo koruzniki, pa tudi tistim, ki jim je prvi zakon propadel in so sedaj obsojeni na nekakšno večno izobčenje. Izhodišče za kakršnokoli razpravo o novem dojemanju družin, partnerskih zvez in ponovnih porok je vprašanje milosti in odpuščanja. Na to je opozoril tudi že omenjeni kardinal Kasper, ki je na februarskem posvetu s kardinali in svetim očetom na temo družine in koruznikov predstavil te življenjske situacije mnogih katoličanov kot zapečatene in izključujoče. ”Nekateri mislijo, da je Cerkev namenjena čistim, ampak pozabljamo, da Cerkev je Cerkev grešnikov. Vsi smo grešniki in sem vesel, da je tako, sicer ji ne bi pripadal”, je dejal Kasper ter opomnil, da pri Bogu imamo vedno nekakšno drugo možnost ali zasilni izhod.

Prvi korak moramo storiti preprosti verniki vsakdana, da gledamo na svoje bližnje kot na ljudi sebi enake. Nihče od nas nima pravice zapirati vrat, obsojati ali se izrekati o napakah drugih, ker smo tudi sami grešni. Kaj pa če bomo sami nekoč ostali pred zaprtimi vrati?

 

Besedilo je bilo objavljeno v prilogi goriškega tednika Novi glas Bodi človek.

Lačni otroci in … (2)

Zapis Lačni otroci in … je sprožil kar nekaj komentarjev, “odmeval” pa je tudi po nekaterih drugih portalih in platformah. Ko sem ga zapisal in ponovno prebral, sem si rekel: “morda pa se motim, sem preveč oster in krivičen. Morda pišem o stvari, o kateri nimam pojma…”, zato sem besedilo pred objavo poslal v branje kompetentni osebi z dolgoletnimi izkušnjami s terena. Njeno mnenje objavljam v nadaljevanju.

 

Aljoša, pozdravljen! Ko sem prebrala sem rekla ‘končno’ se je dobil še nekdo, ki je pripravljen govoriti na to temo. Jaz sem naveličana na sestankih, ki jih imamo z državnimi institucijami poslušati predstavnico ZPM o ‘lačnih otrocih’… nihče pa se ji ne upa nasprotovati iz dveh vidikov: gospa govori tako prepričljivo in srčno, da si misliš, kaj pa če je res, pa tudi, da ne bi rekli ‘vidiš’ že udarja po konkurenci.

Zame ni v dobrodelnosti nihče konkurenca, kajti lahko rečem, da smo leta 1990 in vsa naslednja leta bili širitelji dobrega, ki se je resnično širilo, sedaj pa imamo, ponekod je že preskočilo.

Zanimivo, prav včeraj sva imeli z državno sekretarko na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve kar dolgo debato o ‘lačnih otrocih’, zgodilo pa se je prvič, da sva to temo odprli in si brez rokavic povedali mnenje. Morda jo je spodbudila moja pripomba: “malo poznam kako gre to v Italiji, otroci hodijo v šolo z malico v vrečki, ki jim jo pripravijo doma in nihče ne kriči, da so v Italiji otroci lačni. Pa še kupi odpadne hrane se ne nabirajo po šolskih kuhinjah”.

V tvojem komentarju mi je všeč obojestranski pogled, ki tako očitno govori o lakoti moralnih vrednot. Na eni strani polni razuzdanosti in na drugi pa lakota. Lakota česa? Hvala Bogu, da nekaterim otrokom to početje ni dano.

Osebno menim, da pri nas ne bi smelo biti lačnih otrok, politična manipulacija v imenu ne vem koga je grozna.

So posebni primeri, ko zaradi drugih vzrokov (nesporazumi, duševne bolezni, neodgovorno starševstvo) ostajajo otroci brez toplega obroka doma. V šoli pa – ali je res potrebno, da so vsi otroci na kosilu v šoli? Mnogo je primerov, ko starši ne plačujejo položnic za kosilo iz ‘medijskega prepričevanja’, da mora to plačat država. A res? Če je mama doma, brezposelna, pa morda tudi oče, a je res potrebno, da hodijo otroci v vrtec, da kosijo v šoli? Pa tudi: a 13, 14, 15 -letnica ali -letnik si res ne more skuhati kosila sam? Vprašanj je veliko… znesek za malice, kosila v šoli je minimalen, otroški dodatek pa je namenjen prav otroku, ne pa cigaretam in gajbam piva za starše.

Moje mnenje o tvojem zapisu je, da ga objaviš […]. Medijsko poveličevanje revščine je ‘moda’ … ljudem, ki so izgubili službo je potrebno pomagat, da lažje preživijo, to je dodatek ne pa reševanje lakote… Hvala Bogu v Sloveniji smo lačni solidarnosti in poštene kritičnosti.

 

besede sodelavke Karitas

Lačni otroci in …

Vir: Žurnal24
Vir: Žurnal24

Zadnje čase se vedno bolj pogosto pojavlja v javnosti dejstvo lačnih otrok. Nekateri mediji objavljajo njihove osebne zgodbe in organizirano zbirajo sredstva, da bi otroci v slovenskih šolah imeli malico, vsaj topel obrok. Precej dobrodelnih organizacij počne isto, le da nimajo take medijske podpore, zato ostanejo pač anonimne darovalke. Da so v Sloveniji otroci lačni, sem zgrožen. Priznam, da včasih težko verjamem, da bi lahko bilo res … kar podvomim, ali je to sploh možno; včasih si mislim, da gre samo za neko politično potezo proti vsakokratni vladi. Res je, slovenski otroci so lačni. Mnoge poštene in delovne družine nimajo za osnovna živila. Toda …

… na drugi strani mnogi razmetavajo s hrano, jo mečejo stran in zapravljajo denar za nepotrebne ali celo škodljive stvari brez pomislit, da bi lahko s tistim komu ponudili topel obrok. Na eni strani imamo lačne otroke hrane, na drugi pa lačne otroke vrednot. Zato je nastal ta zapis. V njem je podan subjektiven pogled na objektivna dejstva in zgodbe.


… vrstniki s čiki v kafiču

V skoraj vseh slovenskih mestih ob srednjih šolah lahko opazite priložnostne bifeje in ”pekarne”, ki ponujajo srednješolcem malice. Običajno so tej lokali polni tik pred začetkom pouka, med odmorom za malico in ob koncu pouka. V njih opazim zelo urejene srednješolce (beri full naličene gospodične z mini torbicami), oblečene in postrižene po zadnji modi, skoraj vsi s cigaretom v eni roki, v drugi pa z zelo dragim GSMom. Štiri srednješolke za eno mizico, na njej štiri kave, svež pomarančni sok in vsaka ima svoj GSM za vsaj 500 eur. Plastična mizica je hitro vredna skoraj 2000 eur.

Bi kdo izmed rednih mladih gostov lokala odstopil tedensko porabo v kafiču za lačnega sošolca?


… neobdelana zemlja

Pred časom mi je neki župnik pripovedoval zgodbo, ki meji z absurdnim. Župnijski karitas je zmanjkalo sredstev za plačilo položnic in nabavo hrane za socialno nabolj ogrožene družine v župniji. Stiska je velika, zato se je župnik za načetku pomladi odločil, da na lastne stroške da zorati župnijsko njivo, pripravi gredice ter nakupi semena in sadike plodovk za vse tiste farane, ki so morda lačni in bi si želeli povsem brezplačno pridelati nekaj sveže zelenjave. Pobudo objavi, povabi verne in neverne … Interesentov ni bilo.

Ali mislite, da če bi bili res tako neizmerno lačni, bi zavrnili tako ponudbo?

 

… vrstniki pijani od vodke

Nekoč so imele večje tovarne za svoje delavce organizirano druženje po službenem času. V Istri se je temu reklo dopolavoro. Celo objekti so dobili tako ime. Tukaj so se delavke in delavci družili, igrali razne družabne igre, kaj popili in pojedli, kritizirali šefa … Danes se številni srednješolci po končanem pouku ali pozno zvečer družijo v mestnih parkih, kjer se zadevajo s poceni vodko, kupljeno v najbližjem diskontu ali z dragim viskijem, da pokažejo pripadnost določenemu družbenemu sloju.

Kakšna družba smo, da v isti državi, v istem mestu in celo v isti šoli dopuščamo lačne ter pijane otroke?

 

… obmetavanje z jajci za zabavo

Sodu je zbilo dno – in me privedlo do tega pisanja – ko mi je pred tednom dni neka mama pripovedovala, da je med ljubljanskimi otroci moderno proslavljali rojstni dan z jajci. Ne kot živilo, ampak kot ”igrača”. Trend je namreč, da se za rojstni dan povabi prijatelje v park, starši kupijo sveža jajca in otroci se med seboj z njimi obmetavajo … za zabavo.

Kaj če bi tiste igrače – jajca kdo ponudil lačnemu sošolcu in mu tako omogočil, da bi šel en večer celo sit spat?

* * *

Zavedam se, da stvari niso črno-bele in da ne moremo vsega strpati v enotno sliko. Res je, da tako kot eno drevo še ne predstavlja celega gozda, tudi posamezni primeri še ne pokažejo celotnega stanja. A iz posameznih primerov se lahko da razbrati marsikaj, ki bilo potrebno spremeniti ali vsaj razmisli. Namesto da bi se vedno znova in znova spraševali, kaj lahko država še stori za tiste ki nimajo za osnovno preživetje in zakaj ne da več sredstev, bi se lahko vprašali, kako to, da tisti, ki živijo v razkošju ne opazijo bede svojih vrstnikov ali sosedov? Kako to, da imamo dijake ki nimajo za topel obrok in take, ki s telefonom vrednim za celo plačo pošiljajo nasmeške anonimnemu spletu? Zakaj starši ne morejo ali nočejo opaziti svojih otrok, ki odhajajo na večerne zabave in poleg težko prisluženega denarja zapravljajo svojo mladost in svoje zdravje?

Morda bi bolj kot subvencionirane vozovnice, učbenike in malice potrebovali občutek za bližnjega, da bi mu lahko od svojega izobilja delili in pomagali. Zakaj ne bi starši, ki imajo zadostne dohodke, pripravili dve malici: eno za svojega otroka, drugo pa naj podeli s tistim, ki nima … Saj tej primeri niso tako neopazni. S tem bi sebe vzgojili k spoštovanju do vsega, kar imamo in znali deliti s tistimi, ki nimajo. Lačnega vsaka drobtinica lahko nahrani …

Leta 2014 v Sloveniji ne bi smel biti lačen niti en otrok. A tega ne bomo rešili s subvencijami ali samo z donacijami. Tudi ne s spremembo zakonodaje. Spremeniti moramo mentaliteto.

Se bo morda tudi tokrat izkazal za resničen tisti rek ”Kdor koščke kruha zametuje, drobtinic večkrat mu zmanjkuje”?