Pot

Ko sem bral urednikovo e-mail sporočilo, naj napišemo članek za novo številko priloge na temo poti in romanja, sem bil na poti… Med hojo sem na svojem telefonu pregledoval pošto in bral… verjetno nič nenavadnega in posebnega, glede na čas, ki ga živimo in glede na potrebo – skoraj zahtevo – da moramo biti nenehno povezani, on-line, s svetom. V tistem me je spreletelo, da sem pravzaprav s tem početjem v drugem kraju, z drugimi ljudmi in vsebinami, kot bi sploh moral biti. Narava, vreme, stavbe, ljudje, kraji okrog mene sploh niso relevantni, ampak relativni; moje oči berejo ali gledajo povsem druge svetove.

Najbrž je zaradi hitrosti in pritiskov, da moramo vse narediti takoj, tega multitaskinga, če poskusim posloveniti bi rekel ”hkratne večstoritvenosti”, ki spreminja koncept poti v nekaj negativnega, ki nam jemlje čas in je pač nujno zlo. Gremo na pot, zato da bi prišli na cilj. Vmes je neka potrata časa. A pot ni samo razdalja med dvema točkama, pot je vsebina in je način. Če se danes navdušujemo na hitrimi avti, motorji in vlaki, ki drvijo tudi do 500 km/h, ne smemo spregledati, kaj pomeni potovati. Pojem poti ima v krščanstvu pomembno, edinstveno in globoko konotacijo, ki se ga včasih premalo zavedamo.

Adam in Eva sta bila po grehu izgnana iz raja in sta morala oditi. Mojzes popelje izraelsko ljudstvo iz suženjstva v obljubljeno deželo in prehodijo dolgo pot skozi puščavo. Jezusovi starši se zatečejo v Egipt in ta pot je bila še kako pomembna. Kristus zase reče, da je pot, resnica in življenje in učenca srečata vstalega gospoda na poti v Emavs. Preganjalec kristjanov Savel na poti v Damask sreča Kristusa in po spreobrnjenju postane Pavel, apostol narodov. Papež Janez Pavel II. je s svojimi potovanji pokazal, kaj pomeni biti globalni pastir in papež Frančišek je v svojem prvem nagovoru takoj po izvolitvi dejal, da bomo skupaj hodili po poti kot škof in ljudstvo… krščanstvo je vera, ki ima simbol in pomen poti goloboko zasidran v sebi.

Pred nami so poletne počitnice, čas oddiha, počitka in tudi potovanj. Kako bomo potovali? Pot od doma do kraja naših počitnic lahko spremenimo v čudovito avanturo. Odpreti moramo oči, da prizore ob poti vidimo, razumemo in ponotranjimo. Če smo pozorni lahko videno po poti dojamemo kot znamenja ali sporočila Boga Stvarnika. Kaj opazimo na poti? Koga srečamo? Kaj slišimo?

Pot je tudi pogosto metafora za življenje. Starejši ljudje v Istri pravijo, da smo na tem svetu samo popotniki, mimobežni sprehajalci, ki se ustavimo le za trenutek … In ko umremo, zaspimo in rečemo, da gremo na dolgo pot, da odidemo s tega sveta.

Kako pomembna je pot v času ”hitenja”? Izjemno! Morda se ravno v ovrednotenju poti skriva nov model razvoja družbe in medsebojnih odnosov. Da, spet smo tam: odnosi. O čem drugem pa lahko razpravljamo v dobi, ko komunikacija zaradi bliskovite hitrosti prehiteva samo sebe in sporazumevanje pravzaprav postaja samo še neka meta-komunikacija. Kdor piše cele besede je zamudnik, kajti danes pišemo samo še kratice, strnjene črke, simbole, zvoke … ki dobivajo nove pomene. Odnos je tudi skupni imenovalec poti in človeka, kajti na poti srečaš človeka, popotnika, romarja, brezdomca, gospoda, berača, kralja… srečaš tistega, ki čaka na prevoz in tistega, ki prevaža. Na poti lahko srečaš prostitutke, stare znance ali nove neznance. Ko se za trenutek ustaviš med njimi, ko prisluhneš svojim in njihovim korakom, ugotoviš, da tvoji in njihovi čevlji imajo enak zvok. Morda zato, ker smo v globaliziranem svetu vsi podvrženi enakim modnim trendom ali pa zato, ker smo si kot ljudje bolj podobni, kot si to upamo priznati. Zato smo vsi, ki smo na poti, pravzaprav podobni med seboj. V resnici prava vsebina, podoba, je pot. Začetek in cilj sta samo okvir, obroba tej dogodivščini in mi, ki po njej stopamo, pa smo umetniki, ki sliko ustvarjamo.

Naj si bodo naše poti dolge ali kratke, hitre ali počasne, načrtovane ali nepredvidene, so vedno edinstvena in neponovljiva doživetja. So priložnosti, da na njih spoznamo nove ljudi, se naučimo novih spoznanj ali srečamo sami sebe. Naj bo vsak korak vesel, varen in prehojen z zavestjo, da je pot po kateri stopamo resnično pomembna.

Pa srečno pot!

Zakaj je pomembna zmaga pesmi Sen znala jes

Vir: http://www.evrovizija.com

Čestitke Rudiju Bučarju za pesem Sen znala jes, predvsem pa za pogum, da je prestavil istrsko kulturo, narečje in noše. Ne vem ali gre za dobro planirano strategijo ali za posrečeno kombinacijo, vsekakor ob poslušanju in gledanju izvedbe človek začuti ponos, da je doma iz Istre in da je Slovenec. Da, saj je istrska kultura del slovenske in ni Slovenije brez Istre.

Vesel sem te skladbe, ker opažam, da smo prišli do točke, ko se je začelo končno govoriti tudi o istrski kulturi, narečju, pesmi, nošah … Za marsikoga je vse to nepoznano, celo čudno in „tuje“. Morda je pri komu celo zbujalo nelagodje. Ko sem si ogledal komentarje na raznih portalih se ni manjkalo pripomb v smislu, da je bil „pojav“ na odru čuden, da ne razumejo tega jezika in bi moral biti zraven prevod. Zakaj so rute Šavrink bolj čudne od gorenjskih avb?

Pesem mi je všeč, še bolj kot to pa mi je všeč zamisel, da se na novo ovrednoti in predstavi pojem „Istra“ v vseh njegovih komponentah: kot glasbena posebnost, slovenska etnografska in kulturna tradicija ter aktualno sporočilo mladim. Da, ker na tem delu Slovenije – med Krasom in Jadranom – nista zanimiva samo morje in modro nebo, ampak še precej več kot to. Tukaj je Istra in to ni Obala/obala.

Družina in družine na razpotju

Družbene in socialne spremembe so v zadnjih dvestotih letih vnesle številne novosti v vsakdanje življenje in posegle tudi na področje družine. Prešli smo od klasične patriarhalne do sodobnih oblik družinskih skupnosti. Pred nami so novi in pomembni izzivi, ki zahtevajo dobro poznavanje teh spremenjenih okoliščin. Včasih smo kristjani zaradi življenjskih okoliščin postavljeni na križpotje in moramo izbrati med dvemi potmi. Izbira ni enostavna. Je kriva družba? Kaj bo prineslo oktobrsko izredno zasedanje škofovske sinode v Vatikanu?

Slika je simbolična - Vir splet

Oktobrsko zasedanje škofovske sinode o družini bo v marsičem revolucionarno in zgodovinskega pomena. Pojem družine je skozi zgodovino doživljal mnoge spremembe in razlikovanja bodisi zaradi družbenih kot tudi socialnih dejavnikov. Prehod v industrializacijo in s selitvijo ljudi s podeželja v mesta je povzročil odmik od patriarhalne, številčne in enovite družine k manjši in na čustvih temelječi življenjski skupnosti. Družbena revolucija v 60. letih 20. stoletja pa je vse do danes na široko odprla vrata najrazličnejšim tipom družin ter drugim življenjskim skupnostim.

Pripravljalna faza na oktobrsko sinodo je potekala v začetku letošnjega leta z vprašalnikom lokalnim Cerkvam na temo družine. Cerkev se je s tako obsežnim vprašalnikom prvič obrnila na vernike ter jih vprašala po mnenju. Ne moremo pa tega zamenjati za neke vrste ”cerkvene volitve”, ampak je šlo samo za zbiranje mnenj po terenu. Poleg tega bo škofovsko zasedanje v Vatikanu v marsičem prelomno, kajti vesoljna Cerkev se bo posvetila preučevanju družine in družin. Že nekaj desetletji namreč ne moremo govoriti samo o družini, kajti številne spremembe in različne življenjske skupnosti so lahko prav tako družina. Kdo ima pravico trditi, da mati samohranilka s svojimi otroki ni družina? Ali ločena in ponovno poročena starša z novimi življenjskimi sopotniki nista ustvarili nove družine? Pluralnost oblik življenjskih skupnosti je za sodobnega človeka nedvomno velika prednost in izraz svobode, toda posledično predstavlja tudi zahtevo za odgovoren in zrel pristop.

Vsaka družinska skupnost je del družbe in tako kot je slednja postala ”tekoča”, podvržena nenehnim spremembam in variacijam, pa tudi apatičnosti, črnogledosti ter vdanosti v usodo, so tudi družine deležne teh simptomov. Kristjani smo v položaju, ko moramo hoditi po tanki mejni črti, ki loči slepo versko vdanost v neko ”božjo voljo” in racionalno psihologizacijo družbe. Ni vse tako negativno in tudi vsega ne more rešiti Bog, pač pa smo poklicani, da kot aktivni člani te družbe storimo največ, kar je v naši moči. Enako velja pri prizadevanjih za družino. Ohranitev klasične oblike družine je zelo pomembna in k temu bi morala strmeti celotna družba s pomočjo državnih ustanov, vendar je potrebno omogočiti in dopustiti tudi druge oz. drugačne oblike življenjskih skupnosti.

Prepričan sem, da vsesplošno družbeno apatičnost in miselnost ”nič se ne da, nič se nam ne izplača” lahko presežemo najprej tako, da se zavemo dragocenosti naših družin in odnosov, ki jih tvorijo. To je tudi prvi korak na poti iz individualizma in zapiranja v občestvenost, skupnost. Družine potrebujejo druga drugo, da lahko napredujejo in rastejo. Ko bomo to razumeli in začeli uresničevati, bomo tudi vstopili v spontan krog solidarnosti, posledično pa v bolj pravično družbo.

V času ko so materialne stvari poceni, nenehno ”v akciji” in skoraj za enkratno uporabo v slogu usa e getta, je nevarnost, da bi tej miselnosti podvrgli tudi naše odnose ali celo družine. Odnos ni za enkratno uporabo ali ko se iztroši, za ga odvreči. Toliko manj ne more biti družinska skupnost in še manj, če so vmes otroci. Zato se mi zdi pomembno dejstvo, da bo Cerkev z oktobrsko sinodo – ki je šele prvi korak v dvoletnem procesu – usmerila vse moči in posvetila veliko pozornosti tem vprašanjem. Zaradi vseh omenjenih sprememb smo katoličani pogosto postavljeni v težke življenjske in moralne dileme, ko moramo izbirati med srcem in moralo, med ljubljeno osebo in naukom Cerkve. Marsikdo izbere po srcu…