Dobrodošli begunci, toda…

Lahko sploh še kaj napišem ali povem, kar ni še bilo napisano v zadnjih dneh in tednih? Ob poplavi ljudi na mejah smo istočasno doživeli tudi poplavo besed in mnenj na spletu, ki je odlična prispodoba, konfuznega stanja med migranti… in med Slovenci.

Vsi smo zagovorniki dobordelnosti in pomoči tujcem do trenutka, ko se ne počutimo ogrožene, da bi bilo lahko toliko migrantov, da bi postali Slovenci tujci na lastni zemlji. V resnici nihče od nas ni pripravljen s tujcem deliti več, kot je nujno potrebno. Ko se nekdo od odrugod preseli v naš kraj, našo ulico ali vas ga takoj označimo za ”tujca” ali prišleka, čeprav je morda živel v sosednjem mestu ali le nekaj deset kilometrov stran. Reakcija ki se je zgodila in se dogaja ob trenutnem migracijskem valu je izraz strahu, ki meji na moralno paniko. Racionalno vemo, da moramo pomagati, na čustveni ravni pa se počutimo prestrašene in ogrožene, ker se v podzavesti sprašujemo, kaj to pomeni za naše navade, za naš vsakdan, za prihodnost… strah nas je, ker ne vemo kaj se dogaja in strah nas je, ker to ni virtualno dogajanje nekje na neki oddaljeni italijanski obali, tam pri Afriki, ampak tujci iz druge celine dobesedno hodijo po naših poljih, gozdovih in med našimi domovi.

Kar v nas zbuja občutek nemoči je verjetno spoznanje, da Slovenija in s tem tudi Evropa, nista teko hermetično zaprti trdnjavi, kakor smo si mislili ali želeli… S tem pa se na silo prebujamo iz sladkega spanja individualizma, saj množica trka na naša vrata in zahteva solidarnost. In njihov glas je močnejši od našega, ker vsi – ponavljam – vsi migranti zelo dobro vedo, kaj in kam hočejo. Mi pa se še vedno polariziramo, nasprotujemo drug drugemu, se vzajemno obtožujemo in ko nam zmanjka vse kar se je zgodilo prejšnji teden, privlečemo na dan še zamere iz preteklih desetletji. Ljudstva ki prihajajo k nam so enotna in imajo enotne zahteve. V njihovi slogi in rudimentalnosti brez argumentov je velika moč, zato obstaja nevarnost, da nas bo zahodni tip demokracije zadušil. Ko migrante vprašate, zakaj to počnejo, zakaj se selijo in kam hočejo, so odgovori jasni in glasni. Ko vprašate soseda, kaj si želi doseči v življenju, kaj so njegovi cilji… je okrog sama megla.

V opisanih okoliščinah seveda ne morem mimo medijev, ki stopnjujejo in povečujejo dramatičnost ter načrtno polarizirajo ljudstvo. Če se mediji počutijo tako zavezane resnici, da dosledno prinašajo podobe in zgodbe migrantov, bi pričakoval, da bi dajali ustrezen prostor in glas tudi ljudem, ki za migrante delajo: zdravniki s terena, policisti, prostovoljci, in drugi.

Beguncem je potrebno brez debate pomagati in jim ponuditi zatočišče, saj nihče ni dolžan živeti v vojnih razmerah, toda potrebno je tudi ločiti begunce od ekonomskih migrantov, ki želijo v prvi vrsti koristiti ugodnosti zahodnega sveta. To nam ni bilo podarjeno, ampak so si jih izborili naši predniki skozi desetletja. Enako bi lahko storili migranti v svojih krajih. Življenje ne bi bilo že jutri boljše, bi pa vsaj začeli potreben proces.

Kdor se je odločil, da pride v Evropo in tukaj ostane, pa se od njega pričakuje, da bo sprejel tukajšnja pravila, običaje in zakone. To bi morali ob t.i. popisu na vstopnih točkah tudi vsem sporočiti in od njih zahtevati. Obstaja tveganje, da bodo številni migranti zahtevali, da se gostitelji prilagodijo njihovim navadam ali celo, da ne bodo spoštovali naših zakonov. Kako ravnati v tem primeru?

Begunci so dobrodošli, vendar jim je potrebno sporočiti, da tukaj veljajo določena pravila in če jih bomo vsi spoštovali, bomo lahko sobivali. Na spletu sem zasledil nekaj primerov, ko so v Evropi in v Kanadi muslimani zahtevali, da šole z jedilnikov umaknejo svinjsko meso, ker to žali njihova čustva… Od tod do radikalnih zahtev je lahko pot zelo kratka, zato mislim, da moramo jasno povedati, kdo je gost in kdo gostitelj. V praksi to seveda ne pomeni neke tiranije domačinov nad tujci, ampak iskanje modelov uspešne integracije v lokalno okolje.

 

O bankah in družini

Zdi se, da smo begunce oskrbeli, nahranili vse lačne otroke, odpravili revščino in izkoriščanje v Afriki, v Siriji, Afganistanu in še kje pa vzpostavili mir… Sedaj se na svetu cedita mleko in med, le dve slovenski banki imata čudni vodstvi: eno ki si izplačuje previsoke plače, čeprav jim to po pogodbi pripada in drugo, ki naj bi čistilo okostnjake iz omar. In kot kaže, nič od tega nam ni všeč.

Pot gotovosti?
Pot gotovosti?

Ljudje ne maramo spremembe – tudi če se nam obeta boljše stanje – ker to pomeni zapustiti znano in se odpraviti v neznano. Straši nas pot, ki je lahko polna negotovosti in nas privede do tega, da bi morali zapustiti svoja prepričanja in sprejeti nova. Tuja. To verjetno razumemo kot osebni poraz, zato se oklepamo starega, čeprav nam škodi in nas uničuje. S težavo preidemo v območje novega, ker se nam lahko zgodi, da bomo morali deliti pridobljene pravice z drugimi in bomo morda morali priznati, da so bile naše prejšnje gotovosti napačne.

Nekaj podobnega se je začelo dogajati na škofovski sinodi v Rimu, kjer se je odprla pomembna razprava o družini in njenem mestu v Cerkvi danes. Tem je veliko, predlogov še več, pametnih ”navodil” kako bi moralo biti pa še največ. V tej poplavi je težko videti pravo sporočilo, predvsem zato, ker je na vseh straneh nek interes. O isti zadevi eni pišejo tako, drugi malo drugače… O sinodi vlada veliko zanimanje in to dokazuje vsaj dve stvari: Cerkev je še vedno pomemben in vpliven družbeni akter ter da je družina nekaj zelo osnovnega in ključnega.

Za vernika je sinodalno dogajanje priložnost, da opusti svoja prepričanja o ”pravilnosti” in gotovosti ter se poda na pot Duha, da bi morda kaj novega spoznal in se naučil. Izziv je mnogo večji in zahtevnejši, kot zgleda na prvi pogled. Ne bomo izgubili, ampak pridobili.