Evroislam?

Po terorističnih napadih ki so se zgodili po svetu v zadnjih desetletjih se sprašujemo, ali je sobivanje t.i. zahodne civilizacije z islamom sploh mogoče. Ali je prišlo do trka civilizacij in bo preživala samo ena, močnejša, bolj vitalna in nasilna?

Vir: http://www.miglioverde.eu
Vir: http://www.miglioverde.eu

V resnici Evropa in islama se ”poznata” že dolgo časa, lahko bi rekli od vedno in v preteklosti se je že izkazalo, da kljub nasilju se je rodilo uspešno sodelovanje in kulturni napredek.

Po terorističnih napadih minulih desetletjih bi moralo postati jasno, da islamska vera brez ustreznih kontrolnih mehanizmov in duhovno-intelektualnega vodstva islamskih voditeljev je lahko zelo nevarno orožje. Evropa se je v svoji zgodovini že več krat bolj ali manj uspešno in miroljubno srečala z islamom (v Španiji v 7. in 8. stoletju, na Siciliji v 9. stoletju, od 15. stoletja na Balkanu itd.). Poleg konflikotv je prišlo tudi do pomembnih kulturnih, znanstvenih in umetniških pridobitev za obe strani. Muslimanska kultura je dedič antike Bližnjega Vzhoda in Azije, tiste civilizacije, ki se je helenizirala in z islamom prišla v stik z evropsko kulturo. Veliki prevajalci v antiki niso bili Rimljani, ampak Arabci, ki so kasneje prenesli del znanja v Evropo. Največji obseg njihovih prevodov je bil v času med 9. in 11. stoletjem, predvsem na področju matematike in astronomije, medicine, alkimije in filozofije.

Zametki tistega islama so skozi stoletja ostali na naših tleh in so sobivali z nami, ne kot naši sosedje ali tujci, ampak kot del nas in naše (evropske) kulture. Pri tem želim pokazat na zgodovinskost islama in na intelektualno povezanost Evrope kot celine s to vero, ki je obenem tudi civilizacija in kulturni sistem. Toda ob tem ne gre metati vsega v isti koš. Islam je velik in razvejan sistem, sestavljen iz več duhovnih smeri, interpretativnih modelov, sekt in ločin. Nekatere od teh nimajo prav nič zveze z intelektualnostjo, kar smo lahko opazili v minulih dneh.

Islam pa ki v zadnjih desetletjih prihaja in se razvija v Evropi je neke vrste ”izpostava” arabskega političnega sistema, ki razume svoje vernike in verske voditelje kot ”agente” na pokvarjenem Zahodu, brez vrednot in kulture. Jasno je, da kdor nagovarja vernike k nasilju in pri tem zlorablja božje, ime ali se sklicuje na verske argumente, nima nobene zveze z moderiranim islamom, še manj pa s kulturo in intelektualnostjo. Za tako vero v Evropi ni prostora.

Številni evropski islamski intelektualci opozarjajo na potrebo, da bi se na območju stare celine mohamedova vera inkulturirala v okolje demokracije in evropskega razsvetljenstva ter tako sobivala z lokalno kulturo. Eden takih je francoski musliman, antropolog Malek Chebel, ki je v svojem Manifestu za razsvetljeni islam leta 2004 predlagal 27 točk za reformo islama. Med temi je zanimiva zahteva, naj se posameznika ne podreja skupnosti, družbene zadeve pa ne ureja več islam, ampak demokratična državna ureditev. Opozoril je na tisto, o čemer je papež Janez Pavel II. pisal v okrožnici Vera in razum, kjer zagovarja stališče, da morata vera in razum sobivati skupaj v vzajemnem odnosu.

Islam se lahko in se mora integrirati v evropsko družbo, pri tem pa mora upoštevati tisočeltno zgodovino, ki s(m)o jo ustvarili in je sestavni del naše genetike, identitete.

Primer dobrega sobivanja islama v Evropi je Slovenija. Pogosto spregledamo, da smo na področju medverskega dialoga veliko bolj uspešni od velikih zahodnih demokracij. Mislim, da nikjer v Evropi muslimanski in krščanski verski voditelji niso sposobni takega sodelovanja, kakor se to dogaja v Sloveniji: skupne izjave, prijateljska srečanja, islamski verouk v katoliških župniščih… Nihče drugemu ničesar ne vzame, vsi lahko nekaj prispevamo. In s tega bi morali jemati zgled, da pot ni lahka, je pa mogoča in potrebna. Tak model je daleč od islamizacije Evrope, saj gre za integracijo in inkulturacijo, torej za model nekega ”evro-islama”.

Prepričan sem, da smo Evropejci sposobni sprejeti tudi ta velik izziv in narediti iz njega nekaj velikega in lepega. To nedvomno zahteva inovativnost, znanje, potrpežljivost, pa tudi ponižnost… a ne gre brez ponosa nad lastnimi vrednotami, kulturo in istovetnostjo.

Besedilo je bilo izvorno objavljeno na spletnem portalu www.domovina.je.

Kdo je napovedal napade v Parizu?

»Pariz je izgubljen; tukaj kraljuje sovraštvo do brezbožnih in muftiji hočejo spreobračati laične zakone v prid šerijatskemu pravu« (Oriana Fallaci, Jeza in ponos, 2001).

Ve se, da po vojoni s(m)o vsi generali in zelo pametni. Tokrat si bom to vlogo izposodil zase. Ne zato, da bi modroval v smislu ”sem vam povedal”, pač pa zato, da bi pobrskal po kolektivnem spominu in zbral nekaj opominov, ki bi nas morda lahko pravočasno posvarili. Izpostavil bom dva svetovna lika, ki sta na izviren, argumentiran in profesionalen način skušala opozoriti na previdnost pri soočanju z islamom v Evropi: Oriana Fallaci in Joseph Ratzinger.

V srednji šoli sem z velikim zanimanjem bral italijansko novinarko Oriano Fallaci, ki je v svoji knjigi Intervista con la storia / Intervju z zgodovino (1974) zbrala niz pogovorov s slavnimi in pomembnimi osebnostmi. Njen slog pisanja je bil vselej kontroverzen in proti toku, kar je potrdila tudi z delom La rabbia e l’orgoglio / Jeza in ponos (2001), kjer je ostro kritizirala pretirano odprto ravnanje zahoda do islama. Opozorila je, da so napadi na ZDA 11. septembra ter drugo islamsko nasilje prava verska vojna islama nad zahodom: »Prestrašeni, da ne bi šli proti toku, torej da ne bi izpadli rasisti, ne razumete ali nočete razumeti, da se tukaj dogaja obratna križarska vojna. Navajeni kakor ste na dvolično igro, zaslepljeni kakor ste od kratkovidnosti, ne razumete ali nočete razumeti, da tukaj poteka verska vojna« (La rabbia e l’orgoglio, 2001). Mnogi so jo tedaj označili za nestrpno ekstremistko in desničarko, čeprav se je med drugo svetovno vojno v prvi vrsti borila kot partizanka.

Drugi dogodek, ki je s tem povezan, je »škandalozno« predavanje tedanjega papeža Benedikta XVI. leta 2006 na univerzi v Regensburgu. Beseda škandalozno je v narekovajih, ker je javnost tedaj z velikim ogorčenjem skočila po konci, ko je Ratzinger v svojem akademskem prispevku na argumentiran način opozoril na težnje v islamu, da z nasiljem zavzame evropsko kulturo. Na nogah so bili vsi po vrsti: od politikov do akademikov, od levih in desnih vse do katoličanov. V islamskih državah so v simbol protesta zažgali papeževo podobo in vpili, da je to diskriminacija in sovražni govor proti islamu. Nihče se ni vprašal, kako je s svoboda govora. Odgovor, kako jo radikalni islam dojema, smo lahko videli pri terorističnih napadih na Danskem, v Kanadi in na Charlie Hebdo…

Ratzinger je v omenjenem predavanju izpostavil predvsem pravico, ki jo mora imeti vsak, da v svobodi svoje vesti prostovoljno pristopi ali ne k določeni veroizpovedi. Papež je dejal, da Mohamed, potem ko je v mladosti še dopuščal svobodno izbiro, v trenutku ko je dosegel oblast, spreobračal druge z mečem in nasiljem. Benedikt XVI. se ni ustavil samo pri tem. Kot vrhunski akademik in eden največjih teologov 20. stoletja, je svojo tezo utemeljil, da ključna napaka islama je v nasilju, zato je predlagal »iskren dialog«, da bi se ogradili od izvora nasilja. To je – po papeževih besedah – nenazadnje prisotno tudi pri določenih krščanskih skrajenižih ter pri ateistični ideologiji, saj zlorablja razum in ga prodaja kot odsev Vsemogočnega. Ampak to se mediji »spregledali« in v svet ponesli samo polemiko z islamom. Kaj je sledilo v javnosti si lahko predstavljate. Papež je bil takoj označen za katoliškega ekstremista, nemškega nacista itd.

Leta 2005 sta se papež Benedikt XVI. in Oriana Fallaci srečala v Castelgandolfu. Srečanje naj bi ostalo tajno, vendar je novica pricurljala v javnost. Vsebina pogovorov do danes ni znana, zanimivo pa je, da se nekdanja partizanka, zagovornica feminizma in liberalna novinarka ter eden največjih teologov 20. stoletja srečata. Izrazila sta vzajemno spoštovanje…

V zadnjih desetih ali petnajstih letih je bilo še mnogo drugih opominov, ki so napovedali, da prej ali slej se lahko zgodijo nevarni prizori nasilja, ki pa so bili (namenoma) prezrti. Prezrli so jih državni voditelji in politiki, mediji ter tudi prebivalci. Naš greh je, da smo premalo kritično pristopili k vsem »velikodušnim« potezam sprejemanja tujcev, ki so prišli v Evropo brez vsakega spoštovanja do naših navad in naše kulture. V strahu, da ne bi izpadli nacisti, ksenofobi, ozkogledi in še kaj, smo odprtih rok sprejemali vse in vsakega, ki je prišel na naš prag. Nobenega nismo niti vprašali, ali je pripravljen živeti po naših navadah, ali se bo inkulturiral v naš način življenja in bo spoštoval zakone, ki jih moramo vsi.

Fallacijeva, Ratzinger in še kdo so z grenkimi besedami povedali nekaj, kar nam ni ustrezalo ali nas je zelo zmotilo. Pa so imeli prav?

Nekdo je gostitelj, drugi pa gost

Terorističen napad ki se je včeraj zgodil v Parizu in je povzročil skoraj 200 žrtev je  grozljiva podoba spremenjenih razmer v katerih živimo. Je pokazatelj, da nekaj korenitega se je spremenilo na tem svetu in posledično tudi v evropski družbi.

Lahko trdim, da se vsi počutimo nemočne, šokirane in prizadete, saj nihče si ni predstavljal tako sistematično načrtovanega in z grozljivo hladnokrvnostjo izvenega napada v eni od prestolnic Evrope. V mestu, ki je s svojo bogato  kulturo mnogim narodom navdih, ki predstavlja enega od simbolov stare celine…

Ob tem se sprašujem, ali so res pretiravali z napovedmi tisti ”preroki nesreče”, ko so opozarjali, da se z migracijskim valom Evropa spreminja v nevarno bojišče ekstremistov in da ne vemo kam lahko to pelje… Bi preslišana svarila lahko preprečila napade in s tem bi rešili mnoga življenja? V središču neke ne prav dobro definirane vojne med velesilami, ekstremisti, kapitalom, parcialnimi interesi in še čim se nahaja Evropa. Ta stara celina, ki je od zadnjega velikega konflikta posotala bogata in razvita, obenem pa lena in zaspana. Naš nasprotnik ni osem zmešanih mladostnikov ali neka skupina skrajnežev, ki se skriva kdo-ve-kje, ampak je organiziran terorist, borec za sveto vojno, ki ne pozna meja in več mrtvih ko bo, bolj bo uspel v svojem cilju.

Večkulturnost in gostoljubnost do tujcev je postala ena svetlejših točk evrospke kulture, ki je skozi stoletja dobivala razne odtenke, vendar vedno so domačini in prišleki iskali ravnovesje. Ne razumemo, zakaj morajo biti ženske pokrite z rutami, zakaj je za nekoga »Jud« enako kot sovražnik in križ znamenje žalitve…

Naš odgovor, odgovor vseh Evropejcev, mora biti večja povezanost, močnejša skupnost in zasledovanje skupnih ciljev. Da, počutiti se moramo Slovenci, Primorci, Gorenjci, Francozi, Italijani… in tudi Evropejci. Odgovor na brezobrazni teror je pogumna drža vsakega posameznika in zahteva, da se vzpostavi varnost za miroljubne in izžene sejalce nasilja.

Ko je Evropa jasno odgovorila na nasilje islamskih skrajnežev so ti vrnili udarec… Ta udarec boli vse nas. Ker jutri je lahko na vrsti disko v Portorožu, gledališče v Mariboru ali stadion v Ljubljani. In naslednje žrtve so lahko naši prijatelji in sorodniki.

Ko so obglavili glavnega arheologa v Palmiri, smo vsi gledali stran, ker to je bilo tako daleč in nas ni zanimalo. Ko so ubili karikaturiste na Danskem in v Parizu smo si sami pri sebi mislili »kaj pa so izzivali s takimi risbami«… toda upam, da danes nam je jasno, da nekdo ki prihaja kot gost v naš dom nam želi vsiliti svoje zahteve in uničiti vse, kar mu ni všeč.

Če komu ni všeč naš način življenja, demokracija, naše sodstvo ali politična ureditev, lahko na demokratičen in spoštljiv način to pove ter predlaga izboljšave. Če komu ni všeč kako se zabavamo, kako se oblačimo, da jemo in pijemo določeno hrano in pijačo, lahko se tega izogne in pusti ostale pri miru. Mislim, da nihče ne vsiljuje drugemu zabavo ali predpisuje modo. Če koga moti, da pri nas imajo ženske vozniško dovoljenje, volilno pravico in celo vodijo države, lahko se preseli drugam. Če koga moti, da se kot mladi celo zabavamo in skušamo razredčiti skrbi o negotovi finančni prihodnosti, lahko se zapre v svoje stanovanje in pusti mlade pri miru. Če koga moti, da svobodno potujemo po Evropi, ki je bila skozi stoletja zaznamovana z vojnami, zidovi in mejami, potem predlagam, da takoj odide iz celine Evrope, ki jo sestavlja 50 držav. Na svetu je izven Stare celine še preostalih 162 držav, kjer se bo verjetno počutil bolje.

Kdor vsega tega ne more razumeti, mu bom povedal bolj preprosto: nekdo je pač gostitelj in doma počne kar želi, drugi pa je gost in se vede po gostiteljevih navadah. Sicer lahko prostovoljno odide ali ga gostitelj pospremi do vrat.