Dvakrat žrtev

Pisati komentar o sodnem primeru, ki je star že leta, je precej nehvaležna naloga. In še težje je najti prave in primerne besede za dejanja, ki so neopravičljiva. Sodba vrhovnega sodišča v primeru domnevne zlorabe mladoletne deklice s strani artiškega župnika je znova odprla nikoli zaceljeno rano, ki jo nosijo mnogi.

Skupnost vernih in nevernih v Artičah se je znašla pod žarometi ne zaradi odličnega sadja, ki ga tam pridelujejo in niti zaradi vzorne šolske zadruge. Pozornost javnosti jim jo je pridelal nekdanji tamkašnji župnik, ki naj bi zlorabil nemočno dekle. In danes se na nek način to ponavlja, ker je sodišče izdalo novo sodbo in ker vesoljna Slovenija o tem modruje. Predvsem določeni mediji, ki izrabljajo zgodbo za politične točke v boju zoper Cerkev. Osebno mislim, da tukaj se odpirata dve vprašanji: vloga Cerkve in vloga medijev.

Bi morala ”uradna Cerkev”, torej mariborska nadškofija, celjska škofija in artiška župnija plačati odškodnino, ker je njihov ”delavec” storil kaznivo dejanje? Po oceni vrhovnega sodišča da, po zdravi pameti pa bi moral biti odgovor negativen. Zakaj? Zato ker bi sicer moral poslovodja ali direktor katerega koli podjetja plačevati za kazensko odgovornost svojih zaposlenih. Teza, da so tudi v Ameriki in na Irskem škofije plačevale vrtoglave vsote v odškodnino za zlorabe ne zdrži v slovenskem primeru. Tam je bilo dokazano, da so bili odgovorni seznanjeni s početjem duhovnikov in so to prikrivali, medtem pa tukaj gre za povsem drugačen primer. Župnik ni škofov uslužbenec, ampak je na svoji župniji samostojen in suveren. Po Zakoniku cerkvenega prava velja, da če se za premestitev sam ne odpove svoji župniji, ga škof ne more premakniti…

Katoliška Cerkev je od izbruha škandalov naredila veliko pomembnih korakov za zaščito otrok. Tako na svetovni kot na slovenski ravni so bile sprejete smernice, navodila in ukrepi, ki so izboljšali sistem kontrole in preventive. Najpomembnejši korak pa se je zgodil v miselnosti ljudi, da je zlorabo potrebno obsoditi, žrtvi pomagati, storilca pa ustrezno sankcionirati. Davek za to spremembo je bil zelo visok, saj so dolga leta molka in prikrivanj marsikje vzela Cerkvi verodostojnost in moralno avtoriteto. Kot verniki in kot družba smo se morali soočiti s šokom, da se to dogaja in šele potem smo lahko naredili pomembne korake k spremembi. Verjetno so k temu pripomogli tudi mediji, ki so s svojim pritiskom in razkrivanjem zgodb pospešili proces, vendar imajo tudi drugačno vlogo…

Medijsko razkrivanje zgodb spolnih zlorab je pospešilo procese očiščevanja in sanacije tega občutljivega vprašanja v Cerkvi in družbi, hkrati pa so izkoristili napake nekaterih duhovnikov za obračun z vero. Novinarji so razkrite zgodbe pogosto posplošili in jih uporabili kot proti argument – ki to ni – v splošnem diskurzu proti Cerkvi in veri. Tako smo lahko v letih najbolj akutnega spopadanja s škandali zlorab brali o posebnih obdavčitvah, ločitvi, prepovedi delovanja Cerkve in še čem.

V resnici so (bile) žrtve zlorab dvakrat žrtve. Prvič zaradi početja storilca, drugič pa zaradi izkoriščanja njihovih zgodb v medijih za politični obračun in ideološki boj. Pravičnost terja ustrezno kazen za storilca, terja pa tudi sočutje in obzirnost do žrtve. Njena intima je sveta, zato je najbolje, da ne prestopamo praga informiranosti javnosti s kričečimi naslovi ali za izrabo dogodkov v lastno korist. To terja odgovornost in zrelost.

Besedilo je bilo objavljeno na spletnem portalu www.domovina.je

Vojna je nevarna igra številk

V družbi in v javnosti se nabirajo nek čuden gnev, zadušena jeza, bes in nezadovoljstvo, ki pritiskajo na posameznika in družbo. Veliko govorimo o spoštovanju in strpnosti, vendar to je »selektivna strpnost«, saj je namenjena samo tistim, ki so naši somišljeniki. Do drugih nismo ravnodušni, ampak če že nismo sovražno razpoloženi, pa jih gledamo zviška in podcenjujoče. Vsaka vojna – velik mednarodni konflik ali preprost medsosedski spor – se začne v mojem srcu, rodi iz mojih ust in zgodi preko mojih rok.

Nasilje je neke vrste igra, umetnost kombinatorike dovoljenega in prepovedanega ter sovražnih dejanj, ki se prepelatajo z resničnimi ali namišljenimi argumenti. Iz tega se rodi vojna, ki je v resnici velika igra številk… Če se vojskovanje ne bi na kakršenkoli način izplačalo, nihče ne bi tega počel.

Besede papeža Frančiška, da smo na pragu »tretje svetovne vojne na obroke«, so resno svarilo civilni družbi in politikom, da zadeve lahko še ustavimo. Če želimo.

Vsaka vojna je najprej finančna igra številk. Nekje sem zasledil podatek, da vsak dan v Afganistanu, zahodne sile pod ameriškim vodstvom porabimo/jo ok. 200.000.000 EUR za financiranje boja proti teroristom, za delovanje države, za boj proti upornikom… Vsak dan! Če bi en sam dan ta denar preusmerili za kaj drugega, bi recimo lahko v Afriki postavili 5.000 bolnišnic, v Evropi 10 ali 20 popolnoma opremljenih šol… Naenkrat.

Nekateri finančni analitiki, na podlagi dostopnih poročil ameriške vlade ocenjujejo, da je bilo za vojno v Afganistanu v prvih sedmih letih (2001 – 2008) porabljenih 620 milijard dolarjev, v 13 letih pa preko 1.000 milijard dolarjev. K tej številki je potrebno dodati še stroške obresti bančnih posojil (cca. 100 milijard), stroške za zdravniško zdravljenje vojakov z odškodninami veteranom (cca. dodatnih 900 milijard) ter dodatki k pokojninam vseh, ki so služili v Afganistanu za cca. 1.270 milijard dolarjev. Strahotne številke, ki bi nas morale zmraziti ob misli, kaj bi lahko naredili dobrega s tistim denarjem.

In vendar vojna je velikanski posel, ki vedno znova cveti in napaja tiste, ki že imajo preveč. Najbolj so prizadete države in posamezniki, ki že tako ali tako živijo v slabih razmerah in pomanjkanju. Nato pride vojna, jim vzame poleg varnosti, miru, kruha in brezskrbnosti še dostojanstvo… in na koncu, jim vzame še življenje.

Vsaka vojna je tudi igra številk človeških življenj. Največ žrtev je vedno med civilisti. Ko preberemo, da je bilo v nekem spopadu ubitih več deset ljudi, se niti ne zganemo in to prištejemo med črno krnoniko in gremo dalje. To je eden od pokazateljev, da smo postali skoraj imuni na smrt, ki je vse okrog nas in je postala del našega vsakdana. Toda ta smrt ni tista naravna, ki omogoča svojcem, da pospremijo pokojnika, ampak gre za pravo industrijo smrti.

Zagotovo ni nobeno odkritje, da je vojna je res velikanski posel in igra številk, vendar sem kot teolog prepričan, da kdor izvaja in izziva nasilje z dobičkonosnim namenom, kdor se okorišča na račun drugih, celo njihovih življenj, mu bo na sodni dan zelo hudo. Orožje ne more služiti ničemur drugemu, kakor poškodovanju ali ubijanju drugega, zato je nedvoumno, da kdor ga proizvaja, financira in prodaja, posredno ali neposredno napaja industrijo smrti in nasilja.

Pretrgati ta krog bi pomenilo iskati druge miroljubne rešitve, ki zagotovo niso tako dobičkonosne, ampak bi terjale mnogo manj žrtev.

Ključno vprašanje pri tej tematiki je poraba javnega denarja za financiranje vojnih projektov in nakup orožja, namesto, da bi se ga porabilo za razvoj, odpravljanje lakote in revščine, šolanje, infrastrukturo… Eno samo vojaško letalo stane preko 50 milijonov evrov, najdražji lovci F22 pa preko 160 milijonov. Italija je v zadnjih 25 letih prodala za preko 90 milijard evrov orožja…

Dokler nisem začel zbirati gradiva in pisati ta prispevek, si nisem zastavljal vprašanja, koliko stane ena vojna ali kolikšna je vrednost trenutnih vojn. Po prvih iskanjih sem hitro ugotovil, da v ozadju nasilja, vojn in spopadov ne gre za ideje, prepričanja, željo po neodvisnosti ali priznanju, ampak gre samo za velikanski posel, ki prinaša strahovit dobiček posameznim elitam. Vsem ostalim pa trpljenje in smrt.

Del odgovora, zakaj imamo ljudje tako močno željo po vojskovanju in nasilju je podala velika italijanska neuroznastvenica, zdravnica in nobelova nagrajenka za medicino Rita Levi Montalcini. Ob neki priložnosti je dejala, da smo bili ljudje prehitro deležni evolucije; možgani, kjer deluje razum, pa so se zelo hitro povečali, žal pa temu ni uspelo slediti malim možganom, kjer domujejo čustva. Ta so ostala na ravni jamskega človeka. Smo torej jamski človek z atomsko bombo.

Mi lahko kdo razloži… kaj je narobe s Pošto Slovenije?

Tako, za nami so prazniki – katoliški, pravoslavni, državni – in zdaj verjetno pospravljamo vse: od jelkice in jaslic do voščilnic. Ste prejeli veliko čestitk? Jaz ja! In sem bil zelo vesel vsake. Zato jih tudi sam pošiljam. Po navadni pošti. Tiste z znamko. Običajno lovim zadnji trenutek, ker ne morem voščit za praznike v začetku decembra… in potem pridem do nabiralnika, kjer me pričaka obvestilo, da bodo pošiljke oddane 23. in 24. decembra poslane kasneje, ker pošta dela samo do 12. ure. Res je, da tudi uslužbenci na pošti so ljudje in imajo pravice do praznikov, ampak 24. decembra zapreti ob 12. uri!? Mi lahko kdo razloži, zakaj na Pošti Slovenije ne razumejo poslovne priložnosti?

Mogoče so poslovne priložnosti zamenjali za nekaj drugega. Ste opazili, da so se naše pošte spremenile v trgovine? Take, kjer lahko kupiš vsega: od ženskih torbic, inox ponev, plišastih igrač, troble za kolo, svežega cvetja, kolesarske opreme, čokolade in celo nakita. Res je, da smo v času prostega trga, toda pošta je pošta. Zakaj postajajo poštne poslovalnice podobne trgovini? Sedaj lahko samo še čakam, kdaj bomo šli v Izoli na pošto po sveže sardele, v Kranju po prekajene klobase in v Novem mestu po nove batne obročke.

Ste opazili tudi, da so bolj ali manj vse poštne poslovalnice prenovljene z dragimi materiali in pri 8 ali 10 okencih delata največ dva zaposlena? Posledica so seveda dolge vrste. Morda je namen tega čakanja, da si med tem stranke ogledujejo razstavljene prodajne artikle in jih od naveličanosti kupijo.

Ne razumem niti čisto dobro, zakaj na pošti ne moreš plačati s kartico, ampak to obračunajo kot dvig gotovine, za kar je potrebno plačati dodatno provizijo. Je to normalno? Če kje, bi pričakoval, da mi bo ravno pošta nudila vse poslovne in administrativne storitve na hiter in enostaven način. Plačevanje s kartico gotovo sodi med osnovo. In ne morem niti prav dobro razumeti, zakaj ima skoraj vsaka vaška gostilna dostop do baze podatkov poslovnih subjektov z davčno številko urejeno tako, da ko želim original račun na davčno, je dovolj, da jim povem številko in je že vse urejeno. Ne poskušajte tega storiti na pošti! Nakopali si bose bes in jezo vseh čakajočih v vrsti za vami! Ko sem želel račun na davčno številko, je morala uslužbenka vnesti ročno vse podatke v sistem, nato ponovno natisniti račun. In če grem na drugo poštno poslovalnico, je potrebno postopek ponoviti, ker ”nimamo centralnega registra”. Leta 2016!?

Torej, mi lahko kdo razloži, kaj je narobe z našo pošto, da pri zadevah, ki so njena osnovna dejavnost deluje nepovezano in nestrokovno, medtem ko uvaja storitve, ki jih njeni uporabniki nis(m)o želeli? Kaj je razlog, da morajo poštarji raznašati vzorce ameriške sladke pijače v promocijske namene po vseh gospodinjstvih? Zakaj pošiljko, ki označiš z ”lomljivo” in doplačaš za previdno ravnanje, vrnejo polomljeno skupaj z zapisnikom, kjer piše, da je bila ”na dnu zabojnika”?

Mi lahko kdo razloži…

Pogosto naletim na pojave, osebe, izrečene besede ali dejstva, ki ne morem dobro razumeti. Včasih se mi zdijo v nasprotju z osnovnimi principi uporabnosti, gospodarnim ravnanjem ali preprosto s tisto pogosto iskano in opevano »kmečko zdravo pametjo«. Ko naletim na kaj takega, najprej podvomim, če morda nisem sam prav dobro razumel okoliščin ali sem preveč zagledan v svoj prav. In si sam pri sebi rečem: »Ali sem jaz tako zabit ali to ni prav!?«

Tako. Odločil sem se, da bo to »spraševanje« postalo javno, na tem blogu.

Včasih bo samoumevno, včasih zasanjano, včasih kritično. Zdi se mi, da smo kot družba in posamezniki postali apatični, uspavani, ravnodušni in obenem nemočni do neumnosti, krivic in kriminala okrog nas. Začeli smo tolerirati tisto, kar ne bi smeli nikoli tolerirati: lakoto, krivice bližnjemu, korupcijo, nasilje, zavajanje in manipulacije. Morda so za to kriva tehnologija in socialna omrežja, ki vdirajo v naše življenje, ga formirajo in hkrati deformirajo, nas privajajo na hude prizore, ki bi morali biti prej izjema kot pravilo… in mi jih sprejemamo kot splošno znano dejstvo. Morda v strahu, da ne bi izpadli ozkogledi, nazadnjaški in netolerantni, jih »požegnamo«, pri sebi morda celo jih skušamo opravičiti in si potem rečemo »tako pač je«.

Ali ni ta vdanost v usodo usodna? Zame in za družbo? Ker postajamo materialno zelo bogati, postajamo tudi zelo leni… v isti sapi pa hlepimo po še večjem imetju. Usodno je lahko zato, ker nekega dne se bomo zbudili v svetu, ki bo le še popačena podoba nečesa, kar je bilo nekoč lepo, pristno in prijetno. Morda se bomo na to navadili in nam bo ugajalo, morda pa si bomo spet zaželeli te pristnosti, naravnosti in iskrenosti.

V svojem razmišljanju bom morda kdaj naiven in idealist… ni me sram tega priznati, ker si želim gledati na svet kot na celoto dobrega, kjer prebivajo dobri ljudje in ga občasno pokvarijo negativni pojavi ali osebe. Lahko je vse to samo iluzija, nekakšen cenen opij, toda zlo rojeva novo zlo in ta začaran kroga je potrebno nekje pretrgati.

Recimo, da bodo to nekakšni komenarji, kolumne, vendar ne v klasičnem trdilnem smislu, afirmacije in postavljanja teze, ampak spraševanja. Iskanja. Res je, tudi preko vprašanj lahko nekaj trdiš, podtikaš ali celo subtilno zavajaš. Morda bo tudi to.

Zveste bralce, prijatelje, podpornike bloga MMT in naključne mimoidoče vabim, da oddajo svoj komentar ali mnenje. Saj še vedno velja, da več glav več zna?

Prvo »spraševanje« bo objavljeno že v ponedeljek zjutraj.

Od Charlie Hebdo do zaprtih meja

7. januarja 2015 se je zgodil teroristični napad na francoski satirični časnik Charlie Hebdo. V Evropi se je po začetnem šoku usul plaz kritik in nato se je zgodila polarizacija: je to napad na svobodo govora in evropsko demokracijo? So satiriki pretiravali v svojem poslanstvu in dobili tisto, kar so iskali? Je islamski terorizem na pohodu? Je to začetek konca svobodne Evrope?

 

Vir: http://www.ilpost.it
Vir: http://www.ilpost.it

V letu dni se je zgodilo veliko dogodkov, ki jih lahko tako ali drugače povežemo v eno celoto. Žalostna prva obletnica napadov v sebi nosi hkrati odmev na še hujši napad, ki se je zgodil le nekaj kilometrov stran. V tistem Parizu, kjer se lahkotnost bivanja, kulinarnika in prijaznost povezujejo z umetnostjo ter evropsko identiteto, so skrajneži pokazali, kako smo ranljivi in nemočni. Žalostna prva obletnica na satirični časopis nekako sovpada tudi s koledarskim letom in zagotovo si bomo leto 2015 zapomnili kot težavno leto za Evropo. Tisto Evropo, ki je se je še nemalo nazaj ponašala s svežim pečatom na listini Nobelove nagrade za mir, kot odličjem za vzpostavitev dolgotrajnega miru. Sedem desetletji je doba človeškega življenja, a za staro celino, polno dolge in zapletne zgodovine, je to doba kratkega trenutka… Čas minulega leta pa…

Tisti dnevi, ko s(m)o skoraj vsi bili ”Je susis Charlie” so bili dnevi strahu, ker morda si nismo hoteli ali želeli priznati, da se nekaj pred našimi očmi in okrog nas spreminja. Odhajajo neke gotovosti, ki so nam bile samoumevne in prihaja novo. Neznano. To novo je kmalu dobilo definirane obrise velikega migracijskega vala, ki nas je naglo prebudil iz sladkega sna. Migranti so bili na poti v EU že mnogo časa pred prečkanjem naše meje. Ko se je Italija in njen mikroskopski otoček Lampedusa utapljal v migranstki krizi in ko je papež v Rimu označil smrt migrantov sredi morja za ”veliko sramoto”, smo to novico dali pod rubriko ”Pa še to”. Naenkrat pa je novica o migrantih pristala na vseh prvih straneh, ker so begunci prišli k nam.

Evropa – in z njo seveda tudi Slovenija – je predolgo časa spala na lastnih lovorikah, zagledana v svoj prav in domišljavo ”veličino” prihodnosti, ki bo prišla, ko bomo vsi povezani in bo ena sama velika EU, gospodarsko močna, uspešna in od vseh zaželjena.

Kaj pa če se bo veliki projekt velike EU končal še preden, se bo dobro začel? Kaj smo pripravljeni storiti za to, da bi to prerečili? Verjetno zelo malo. Ali celo bi ga najraje še sami pomagali spodkopati. Želimo nazaj svoje stare dobre tolarje in stare čase, ker takrat je bilo tako lepo… Tako razmišljanje je pogubno. Razlog je v tem, da nacionalne države kot omejeni teritorij so stvar preteklosti. Kdor tega ne more razumeti, je zaostal vsaj 30 ali 40 let. V postmoderni družbi – po Zygmuntu Baumanu, v tekoči moderni – je prostor preminula, čas pa močno skompresirana kategorija.

Danes je vse izmuzljivo, bežno, spreminjajoče in podvrženo posodabljanju. In ravno v pogledu na družbo in čas kot nekaj tekočega se nahaja tudi del odgovora o prihodnosti Evrope. Družba je kot migrantski tok: podvržena močnim spremembam, ki se dogajajo naglo v času. Prostor ne igra več pomena, zato so ograje, zidovi, žice in zaprte meje le poslednji krik starega pogleda na družbeni red. Nobena ograja ali zid ne bo mogel več ustaviti spreminjajoče se družbe, kjer ideje krožijo s sekundno hitrostjo in čas je doživel svojo skoraj zadnjo stopnjo zgoščenosti.

Mislim, da je obraz vsakega migranta v bistvu obraz neke nove Evrope, ki bo doživela reinterpretacijo svojih meja, svoje družbene ureditve in svoje lestvice vrednot. Politiki napačno mislijo, da bodo z ograjami in zaprtimi mejami rešili krizne razmere ali nas ubranili pred tujci, toda v resnici s tem pokažejo, da samo hranijo svoj volilni bazen. Politikov in tistih, ki si domišljajo, da to so, danes imamo veliko, celo preveč. Kar pa bi nujno potrebovali je nekaj pravih državnikov, z vizijo in z odnosom do skupnega dobrega.

Minulo leto, ki je trajalo od napada na Charlie Hebdo do (skoraj) zaprtih meja, je v sebi zgostilo vse tiste dogodke, ki na nek način predstavljajo trenutne razmere pri nas. Minulo leto je podoba stanja v Evropi in evropski družbi. Ta je navaličana same sebe, zato imamo vedno starejšo populacijo in vedno več depresije med mladimi; živi v ekstremnem blagostanju, zato se samo na deklarativni ravni brigamo za bližnje, za lačne in bolne; želi biti povezana »unija«, v resnici pa je vedno bolj razcepljena tvorba posameznih nacionalnih držav, zato nekatere članice EU životarijo na robu prepada; in na zadnje, evropska družba nikoli ni dokončno odpravila z duhovi nacionalizmov, ideologij in vojne iz 20. stoletja.

Doba med Charlie Hebdo do zaprtja meja je zelo kratka, ki v nabitosti dogodkov kaže na resnost situacije in potrebo po ukrepih.

Komentar je bil zapisan in objavljen na spletnem časniku Domovina.je