Mi lahko kdo razloži… Kam gredo naši davki?

Na sledeh afere »dodatki«, slabega stanja slovenskih cest in vnete razprave o pomanjakanju sredstev za gradnjo drugega tira, ne morem da se ne bi vprašal: kam gredo naši davki?

Za popravilo naših cest in avtocest menda ni dovolj denarja, zato so v izredno slabem stanju in predstavljajo veliko nevarnost za voznike. Prav tako ni denarja za gradnjo drugega tira in niti za povišanje plač policistom…

Zakaj za reševanje bank je bilo dovolj denarja, za gradnjo železnic, šol, bolnišnic... pa ne? - Foto: http://www.intelligonews.it
Zakaj za reševanje bank je bilo dovolj denarja, za gradnjo železnic, šol, bolnišnic... pa ne? - Foto: http://www.intelligonews.it

Ste opazili, da ko je potrebno popraviti ali na novo zgraditi neko cesto, slišimo, da ni denarja? In prav tako, da je potrebno izvesti pokojninsko reformo, kjer se bomo upokojevali še kasneje, ker trenutno za pokojnine ni dovolj denarja. Ni ga niti za šolstvo, zato morajo starši plačati dodatke k »nadstandradu«, pa za zdravstvo, zato moramo plačevati dodatno zdravstveno zavarovanje. In ni ga niti, ko je potrebno urediti zelo nizke plače medicinskih sester, policistov, gasilcev ali drugih zaposlenih v nevarnih poklicih. Ni denarja za gradnjo javne infrastrukture, da ne govorimo o železnicah… Ampak, dovolite mi vprašanje: kje končajo naši davki!?

Država pobira cel spisek davkov, davščin in dajatev, ravno z namenom, da se financira javno življenje vseh. In ko upravičeno zahtevamo, da od svojih davkov nekaj dobimo nazaj, slišimo, da država nima denarja. Na koncu izpade, kakor da smo državljani požrešni individualisti, ki nenehno »fehtamo« državo oz. občino, in ko le-ta nekaj uredi, to zveni kot nagrada ali darilo. Ko pa se kaj uresniči, ko se zgradi šola ali bolnišnica, to zgleda kot velikodušno darilo države. Ne, to ni darilo od zgoraj, ampak to smo si sami plačali. To so naši davki!

V tem kontekstu je toliko bolj neokusno, nedostojno in krivično, da si nekateri izbranci izplačujejo bogate nagrade k že visokim plačam, drugi pa na pravično plačilo za svoje tvegano delo lahko samo čakajo.

Enak princip velja za pokojnine. Kako lahko kdo reče, da ni dovolj denarja za pokojnine, ko pa si vsak delavec oz. njegov delodajalec plačuje prispevke. To naj bi bila naložba, ki se bo vračala delavcu v obliki pokojnine, to ni davek… in ko je potrebno penzije plačati, denarja ni. Nekateri pravijo, da je razlog v nižji nataliteti, kar pomeni manj plačanih prispevkov itd. Toda načeloma si vsak plača svoje prispevke, ki bi jih moral dobiti nazaj… generacija ki gre v pokoj, ne živi od prispevkov otrok, temveč od svojih. In če tega denarja ni, kam je šel?

Tukaj bode v oči dejstvo, da ko je bilo potrebno reševati megalomanske zavožene kredite določenih bank, ki so jih ustvarili nekateri posamezniki, je bilo denarja vedno dovolj. Od tega stroška slovenska družba nima kaj dosti, razen tega, da smo si kupili kakšno leto miru pred evropskimi birokrati. Na drugi strani pa, ko je potrebno porabiti naš denar za nekaj, kar bi ostalo v državi, bi generiralo nova delovna mesta, napredek, razvoj, infrastrukturo in dodano vrednost, pa nastopi cel niz težav, da enostavno slišimo: »ni denarja, se ne da«.

Na obisku v Sloveniji drugi človek Vatikana, kardinal Parolin

V Slovenijo prihaja na obisk kardinal državni tajnik Pietro Parolin. Ni samo številka 2 v cerkveni hierarhiji, ampak je odličen in izvrsten diplomat, ki se lahko posredno in neposredno ponaša z zavidljivimi dosežki na mednarodni ravni.

 

kard. Pietro Parolin - Foto: https://it.zenit.org
kard. Pietro Parolin - Foto: https://it.zenit.org

Kdo je kardinal Parolin?

Pietro Parolin se je rodil v kraju Schiavon pri mestu Vicenza v severni Italiji, par sto kilometrov od naše meje. Po posvečenju je tri leta deloval v pastorali, potem pa je vstopil v diplomatsko službo Svetega sedeža. Tukaj se je hitro izkazal za delovnega, sposobnega in premišljenega sodelavca raznih državnih tajnikov. Leta 2009 ga je papež Benedikt XVI. imenoval za apostolskega nuncija v Venezueli in posvetil v nadškofa. Leta 2013 ga je papež Frančišek imenoval za svojega državnega tajnika, člana sveta kardinalov za reformo kurije…

 

Diplomatska kariera

Spreten in umirjen diplomat, se je kmalu izkazal za pravega reševalca konfliktnih in navidezno nemogočih situacij. Leta 1992 je kot sodelavec na nunciaturi v Mehiki pomembno prispeval k priznanju Katoliške Cerkve in vzpostavitvi diplomatskih stikov s Svetim sedežem. Leta 2002 se je ukvarjal z Vietnamom, leta 2005 – ob začetku pontifikata papeža Benedikta XVI. – pa z vprašanjem Kitajske. Ravno v tem kontekstu je leta 2007 dozorelo in doživelo objavo pismo papeža kitajskim vernikom, ki še danes velja za enega pomembnejši mejnikov v odnosih Cerkev-Kitajska. Leta 2009 Parolin odide v Venezuelo, kjer v dobi vladanja Huga Chaveza, kljub nemirnim časom in nasprotovanjem lokalnih politikov, doseže navezavo diplomatskih odnosov. Kot državni tajnik je priča politični in diplomatski otoplitvi med Kubo in ZDA. To sicer ni izključno njegov uspeh, saj so se pomembni koraki dogajali že pod prejšnjim papežem, vendar je odigral odločilno vlogo.

Od velikih diplomatskih tem ostajajo odprte še Rusija in srečanje med moskovskim patriarhom in papežem, napetosti v Sredozemlju in Kitajska. Da, tista Kitajska, kjer so jezuiti v času Mattea Riccija pustili izjemen vtis in si prislužili visok ugled.

 

Kitajska

Ravno vprašanje Kitajske ostaja odprto in kompleksno za obe strani. Papež Frančišek je v nekem intervjuju na vprašanje, na katerem mestu se v njegovi agendi nahaja Kitajska, pokazal s prstom na svoje srce in dejal: »Tukaj so, pri srcu!«.

Medtem ko nekateri opazovalci in komentatorji opozarjajo, da se lahko razmere med Svetim sedežem in Pekingom poslabšajo zaradi vloge kitajskega kardinala Josepha Zen Ze-kiu in njegovega zavzemanja za demokracijo in svobodo izražanja, je potrebno opaziti še drugo plat zgodbe.

V teh dneh naj bi se zgodil epohalni premik med Svetim sedežem in Kitajsko. Tam namreč škofe izbira in imenuje vladajoča komunistična partija, Vatikan pa jih ne priznava. Tako so katoličani zbrani v dve Cerkvi: ena je poslušna Rimu, druga Pekingu. Premik ki naj bi se zgodil je v tem, da bo komunistična partija izbrala in predlagala kandidate za škofe v Rim, papež pa jih bo legalno izbral in imenoval. Čeprav se zdi navidezno majhen korak, v resnici gre za velik premik, ki utegne odpreti vrata novim odnosom med Katoliško Cerkvijo in azijsko vzhajajočo velesilo.

Pred kakšnim vidnim rezultatom bo potrebno še veliko spretnih diplomatskih potez, vendar upanje umre zadnje… Bomo morda dočakali podobo papeža Frančiška, ki sestopa iz letala na letališču v Pekingu in daruje mašo na trgu nebeškega miru?

Drugi najmlajši kardinal državni tajnik v zgodovini Cerkve ima torej pred sabo še kar nekaj izzivov. Kardinal Parolin predstavlja tisto najbolj žlahtno vatikansko diplomatsko šolo, ki izhaja iz poglobljenega študija primerov, poznavanja razmer na terenu in iskanja možnih rešitev. On je pravi človek na pravem mestu ob pravem času. Ko se zdi, da po svetu divjata nekontroliran bes in sovraštvo, da je strah postal osrednja tema vseh pogovorov, ostaja upanje, da lahko spretna in ponižna diplomacija premaga glasno rožljanje orožja.