Mi lahko kdo razloži… Zakaj nismo še zamenjali OF za EU?

Med tremi aprilsko-majskimi prazniki sta Slovenija in Evropa v nekem vakuumu. V koledarski »coni«, ki je prosta od obremenitev in je neke vrste pomladno novo leto ali prehod od zime k pomladi, proslavljamo dan upora (tudi Dan osvobodilne fronte ali Dan OF), 1. maj in dan Evrope. Če 1. maja ne bi proslavljali zaradi dela, bi ga morali zaradi nečesa drugega, saj ta dan predstavlja močno simbolično prehodno obdobje med zimo in pomladjo.

V Evropi čutimo praznično ozračje še močneje kot drugod po svetu, saj so to dnevi, ko se po naših krajih spominjamo konca druge svetovne vojne, raznih osvoboditev in prihoda miru. Vsi tej pojmi so zelo relativni, saj jih pripadniki evropskih narodov pojumujejo/mo drugače, zgodovinske interpretacije so še vedno odprte in mnoge rane preveč sveže, da bi postavljali končne stavke v trdilni obliki.

V Sloveniji smo okrog državnega praznika in dela prostega dneva upora lahko poslušali take in drugačne govornike, ki so ponudili eno razlago zgodovine in tiste, ki so ponujalo povsem nasprotne trditve.

Sam se sprašujem, kako to, da nismo tega praznika prepustili spoštljivemu zgodovinskemu spominu in se ozrli v prihodnost. 27. april naj ostane dan spomina na upor proti okupatorju in opravljeno delo osvoboditve, vendar mislim, da bi morali narediti še en korak naprej, v prihodnost. Je res še sprejemljivo in okusno, da na državnih proslavah gledamo rdečo peterokrako zvezdo? Res je, da je to bil simbol tistega časa, vendar če smo v govorih slišali, kako je bila to borba za osvoboditev Slovenije, bi pričakoval na proslavah slovenske zastave – brez zvezde. In če pogledamo še skozi očala 25. obletnice samostojne Slovenije, ali ni bilo povojno »bivanje« v tedanji Jugoslaviji za našo državo nova oblika okupacije? Če bi bilo vse super v SFRJ, zakaj bi se potem morali osamosvajati?

In naša prihodnost? Prihodnost bi namreč bila oz. je že naše bivanje in udeležba v članstvu Evropske unije. S tem članstvom seveda nismo samo prevzeli kup birokracije in prijave na EU projekte, ampak naj bi tudi vrednote in sistem razmišljanja. Zdi se mi pomembno, da bi zavest o evropski pripadnosti krepili na vseh področjih, tudi komemorativnem. Zakaj torej ne bi uvedli 9. maj, dan Evrope, za državni praznik in dela prost dan tudi v Republiki Sloveniji?

Zakaj ne postavimo Evropske unije na raven naših vrednot demokracije in spoštovanja človekovih pravic? Res je, da mnogo stvari ni takih, kot bi morale biti ali bi si jih želeli imeti, vendar ravno zgodovina bi nas morala podučiti, da še ne dolgo od tega, je bilo mnogo slabše.

Če na eni strani slavimo prihod miru in odrešitev od raznih okupatorjev s pomočjo simbolov preteklih dikaturnih ideologij, zakaj ne moremo storiti tega s pomočjo aktualnih simbolov uspešnega povezovanja in demokracije?

Želel bi si, da bi začeli dojemati združeno Evropo kot naš skupni projekt, ki je sicer nastala tudi iz odpora in upora, s pomočjo mnogih partizanskih gibanj, s pogumnimi dejanji posameznikov ali majhnih skupin, vendar ni ujetnica lastne preteklosti. Evropa, ki je usmerjena v prihodnost in zato daje mladim priložnosti, vendar spoštuje svojo preteklost. To je Evropa, ki je trenutno najboljši kraj na tem planetu za življenje in ni začela svoje zgodovine pred 70. leti, ampak mnogo prej…

Zakaj torej ne bi pokazali močne simbolne geste in razglasili 9. maj, dan Evrope, za državni praznik in dela prost dan?

 

Na Blejski otok z letalom?

Saga o pletnarjih in prevozih na Blejski otok (zgleda) se je končala. Turistična sezona se je že začela z velikonočnimi prazniki, nekateri akterji pa namesto konstruktivnega in poslovnega odnosa so ponudili le svojo trmo.

Pojdimo po vrsti. V medijih zakroži pozitivna novica, da bodo lahko turisti od 1. aprila na avtobusni postaji v Ljubljani skupaj z avtobusno vozovnico kupili tudi vozovnico za linijski prevoz na Blejski otok, ki ga bo ponujala upraviteljica objektov na otoku, Župnija Bled oz. družba Blejski otok d.o.o.. Dobrodošel paket storitev, kakršnega poznajo po vseh uveljavljenih turističnih destinacijah zahodnega sveta. Cena paketa bi bila 19,5 eur (v ponudbi je bila zgolj pakenta storitev v navezavi z Avtobusno postajo Ljubljana), turist pa bi se lahko zadrževal na otoku poljubno časa. Podatek o času ni zanemarljiv, saj sedaj je slišati, da naj bi gostje imeli za ogled otoka od pletnarjev odmerjen čas na 40 minut. Če je to res, je nekoliko nerazumno, kajti vsak turistični operater si želi gosta zadržati čim dlje in ne čim manj časa na svojih točkah…

Blejskim pletnarjem očitno to ni bilo všeč, vzamejo »pravico« v svoje roke in pletno namenjeno za linijski prevoz postavijo na kopno. V znak protesta še svoje. Samo za medklic: tista pletna je zasebna lastnina in če nekdo nedovoljeno posega po njej, gre za kaznivo dejanje. Po desetih dneh so začele pletne spet pluti po jezeru. Končno.

Taka drža, ki paraliza pomemben del blejskega in tudi slovenskega turizma je nekoliko nenavadna, saj bi moralo biti vsem akterjem v interes, da se gostom ponudi čim več in od njih tudi čim več iztrži.

Kot oseba, ki živi v turističnem kraju in kot nekdo, ki se kot turist pogosto podam na pot po Sloveniji in v tujino, moram priznati, da sem nad tem ravnanjem precej začuden in ogorčen. Predstavljate si, da bi v Benetke lahko prišli samo z znamenitmi tradicionalnimi gondolami, ki prepeljejo največ dve osebi in cena za prevoz je 120 eur na osebo… oni bi se sklicevali na starodavno tradicijo, vi pa gledali mesto v laguni od daleč. Danes seveda tja lahko pridete z vlakom, z linijskimi ladjicami, z gliserjem, s križarko ali z letalom. Saj je v interesu vseh, prepeljati čim več turistov na vse možne načine. Bomo morali na Blejski otok preko humanitarnega koridorja z letalom, kakor v času hladne vojne na zahodno stran Berlina?

In če je prišlo do te situacije, se sprašujem, ali so vsi opravili svojo »domačo nalogo«? Kdo je v državi dolžan reševati infrastrukturne ovire? Če obstajajo koncesije, ki določajo, kdo sme in kdo ne sme voziti po blejskem jezeru, bi bilo smiselno pogledati pogoje, ob katerih so pravico do prevažanja potnikov dobili in da njihovo podeljevanje ne ovira turistične ponudbe, gospodarjenja s kulturno dediščino in nenazadnje verske dejavnosti.

Na otoku še vedno stoji romarska cerkev in morda bi si kdo od »lubih Slovencev« želel tja samo na romarsko pot, peljati družino, pomolit ali k maši, brez, da za to pusti celo premoženje. Veliko bogoslužnih in kulturnih vsebin bi lahko na taki lokaciji ponudili slovenskim vernikom, če bi lahko na organiziran in cenovno dostopen način uredili prevoz.

Imam občutek, da je ta zgodba s pletnarskim zapletom samo še ena v nizu izgubljenih odličnih turističnih priložnosti, ki bi jih podjeten in razumen gospodar znal doboro vnovčiti. Slovenija ima toliko naravnih in kulturnih danosti, da bi lahko živeli samo od tega. Seveda ob predpostavki, da bi zakoni in pravila bila napisana v prid trajnostnemu in dobičkonosnemu gospodarjenju ter bi ljudje gledali prej na skupno dobro, kakor na svoj interes.

Ampak očitno nam gre še vedno preveč dobro, da bi morali kaj spremeniti. Do kdaj še?

Premagati terorizem in nasilje

Teroristični napadi predstavljajo največjo grožnjo in izziv sodobnemu globaliziranemu svetu, saj so pokazatelji, da samo leporečje o neki globalni vasi brez vzajemnega poznavanja in spoštovanja nas ne pripelje nikamor. Ravno nasprotno, prihaja do zlorabe vere, generiranja konfliktov in občutke medsebojne ogroženosti.

Napadi in nasilje v zadnjem času se dogaja »v imenu vere, v imenu velikega boga«, napadalce pa preprosto imenujejo skrajneže neke vere. Če povem kar direktno, brez ovinkarjenja, najpogosteje so to islamski skrajneži te ali one smeri. Na drugi strani pa smo »mi«, pošteni in miroljubni prebivalci sveta, ki bežimo in se borimo proti takemu verskemu ekstremizmu. Prepričano smo, da zaostalemu svetu prinašamo svojo demokracijo in pravice, oni pa nam vračajo z bombami… V resnici stvari niso tako enostavne in niti tako enolične.

Samo za medklic. Če nismo bili naprošeni, da bi komu prinesli »demokracijo«, zakaj jo tja izvažamo na silo, saj niti mi Evropejci, po skoraj 4.000 letih (od antičnih Grkov in Rimljanov, preko srednjega veka in razsvetljenstva), je nismo še dobro razumeli in spravili v prakso.

Vprašanje nasilja pa bi morali vedno ločiti od vere, že zaradi dejstva, da nobena resna, napredna, konsistentna in uveljavljena vera, ne bo utemeljevala ali opravičevala nasilja. Še manj pa se bo sklicevala nanj, da bi uveljavila svojo moč in pozicijo, kajti tako verstvo je obsojeno na propad. Zakaj torej nasilje »v imenu vere«?

Odgovor je po eni strani dokaj preprost, skriva pa v sebi neko »dvoslojno« zapletenost.

Prvi sloj odgovora je zloraba vere. Posamezniki ali majhne skupine zlorabljajo vero, božje ime in verske simbole za svoje parcialne interese. V ozadju je velika manipulacija, ki privede človeka do tako skrajnega dejanja, kot je samorazstrelitev. Princi teme novačijo nezadovoljno mladino, ki je brez prave perspektive, da opravijo umazano delo sejanja terorja po pokvarjenem in razvitem Zahodu ter jim, prosto parafrazirano po Bartoljevemu Alamutu, ponujajo nebeško slavo, v zameno za majhno žrtev v obliki samorazstrelitve.

Drugi sloj odgovora moramo iskati v razlogih, zakaj se da nekaj ljudi tako na lahko manipulirati, da pridejo do točke pripravljenosti na samomorilni napad. Slabo poznavanje (lastne) vere ali nepoznavanje na sploh, je lahko je najlažja vstopna točka za nestrpnost, sovraštvo in nenazadnje ekstremizme. V nevarnosti smo tudi na Zahodu, saj vero izrinjamo iz vsakdanjega življenja, s tem pa ponujamo lažnim prerokom priložnost, da jo izrabljajo za svoje namene.

Ključ za rešitev tega stanja, odgovor kakor premagati nasilje in terorizem ter uspešno zajezitev novih ekstremizmov in posledično napadov, zagotovo ne morejo biti vojaške ladje ali bombe ali nek podivjani laicizem, kot se ga gremo na Zahodu. Vojaška sila ne reši ničesar, saj kdor prinaša vojno, ne more dobiti nazaj miru. In izključevanje vere iz naših trgov, ulic, šol, medosebnih odnosov in vsakdanjega življenja prinaša strah pred ne(po)znanim, sramotenje drugega, odsotnost ključnega elemente naše istovetnosti.

Rešitev sedanjemu stanju je vključevanje verstev v družbeno življenje, dobro poznavanje svoje vere ter spoštovanje drugih.

To velja za muslimane, kristjane, budiste, Jude, hindujce… ter tudi za atieste in agnostike.