Ženske diakonise

Ženske diakonise so bile prisotne že v prvi Cerkvi.
Ženske diakonise so bile prisotne že v prvi Cerkvi.

Včeraj je papež Frančišek presenetil – spet! – z novico, da bo ustanovil posebno delovno komisijo, ki bo imela nalogo preučiti možnost uvedbe t.i. ženskih diakonis v Katoliški Cerkvi. Presenečenje je veliko, saj o tem je bilo precej govora sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja in na začetku tisočletja. To je bilo sklepno obodbje pontifikata papeža Janeza Pavla II., ki se je o tem vprašanju dva krat izrekel negativno in zavrnil možnost uvajanja žensk diakonis.

Na to temo se je spustila tančica pozabe. Kakor se rado zgodi, poznavalci so dejali, da stvar ni povsem zaprta… kar pomeni, da se bomo o njej pogovarjali čez dvesto ali tristo let.

Zgodilo se je presenečenje. Tokrat ni ljudstvo, ki prosi papeža, da preuči možnost ženskih diakonis, ampak ravno obratno. Frančišek je več krat omeni, da želi vidnejšo vlogo žensk v Cerkvi, vendar ne tako, da bi jih »klerikalizirali«…

Če bi prišlo do ženskih med diakoni bi lahko dejali, da gre za uvedbo nečesa, kar smo v Cerkvi že imeli. Ženske diakonise ali nekakšne super-ministrantke so bile namreč prisotne že v antični dobi Cerkve, nekateri spisi iz 3. in 4. st. po Kr. jih omenjajo kot pomočnice duhovnikov pri krstu in omenjajo tudi poseben obred posvečenja oz. postavitve v službo.

Papeževa pobuda je zelo pomenljiva, saj na eni strani odpira Katoliško Cerkev sestrski Anglikanski Cerkvi in delno tudi Evangeličanski, kjer so ženske lahko duhovnice in tudi škofje/škofulje, na drugi pa, na skoraj zakramentalni ravni, približuje ženske oltarju. Ne kot perice mašnega perila in svetih čipk, ampak tokrat kot oznanjevalke Božje besede.

Preden bo do tega prišlo, bo moralo miniti še precej časa, ampak s tem papežem smo navajeni na velike premike, ki se dogajajo v rekordno kratkem času. Pomislimo, da smo v samo treh letih njegovega pontifikata doživeli že korenite spremembe: uvedba hitrejšega postopka za ugotavljanje ničnosti zakona, izredni jubilej usmiljenja, t.i. dvojna sinoda o družini in sklepni dokument Amoris laetitia, srečanje z moskovskim patriarhom… Ali je z napovedjo o preučevanju možnosti ženskih diakonis nakazana vsebina prihodnje škofovske sinode: duhovništvo v Katoliški Cerkvi? Potem, ko je cel svet z velikanskim zanimanjem spremljal skoraj triletno dogajanje okrog sinode o družini, si lahko predstavljamo, kakšen odziv bi doživela sinoda, kjer bi se razpravljalo o ženskih diakonisah, vlogi ženske v Cerkve in, če sem malo predrzen, celo o duhovniškem celibatu.

Kdo si diakoni? Diakoni v Katoliški Cerkvi so lahko poročeni možje, ki so posvečeni in postavljeni v pomoč škofu ali duhovnikom. Opravljajo pogrebe, poroke, delijo določene zakramente in blagoslove ter kakor ostali laiki, lahko prevzamejo nekatere cerkvene službe. Kdor ni poročen in je posvečen v diakona lahko zaprosi za duhovniško posvečenje in s tem je diakonat prva stopnja zakramenta svetega reda (diakonat, duhovništvo, škofovstvo).

 

p.s. Menda papeževi sodelavci in vatikanska kurija o tem ne vedo še nič in so včeraj izvedeli iz medijev.

 

Kdo si, Evropa?

Vir: www.treccani.it

Vprašanje evropske identitete se dotika treh ključnih področij, do katerih njeni prebivalci še nismo razvili pravilnega odnosa: 1) Nacionalizmi in čeznacionalna pripadnost2) Odnos do zgodovine3) Verska svoboda. Zato nas vsak nepredvideni dogodek zmede do te mere, da pademo v krizo: finančno, migracijsko, politično … kriza lastne identitete je, kakor nadležna migrena, vseskozi prisotna. Če katerega od naštetih treh ključnih vidikov potiskamo »ven iz Evrope«, ven iz osebnega in kolektivnega spomina, ne moremo kriviti priseljencev, da je naša istovetnost na preizkušnji.

Celoten članek lahko preberete na portalu www.domovina.je.