Geostrategija papeža Frančiška

Danes je papež Frančišek na javnem konzistoriju podelil kardinalske nazive 17 novim kardinalom, od teh 4 so starejši od 80 let.

Pogled na imena novih »princev Cerkve« nam pokaže, da se je papež odločil za odmik od klasične evropocentričnosti, saj bo Stara celina v tem konzistoriju dobila samo dva nova kardinala. V imenovanjih moramo iskati simbolni ključ, s katerim papež ponovno poudarja bivanske periferije sodobnega človeka in krščanstva. Beseda »periferija«, obrobje, je središčni termin tega pontifikata v številnih pogledih.

Foto: http://www.messinaora.it
Foto: http://www.messinaora.it

Kardinalski klobuki so šli na glave škofov in nadškofov v Srednjeafriški republiki, v Braziliji, v Bangladešu, v Venezueli, Mehiki… države, ki na geopolitični šahovnici velikih finančnih ali vojaških interesov nimajo posebne teže, jo imajo pa v očeh sedanjega svetega očeta. Med tokratnimi kardinali najdemo tudi Italijana, Španca in tri Američane.

Pri izbiri kardinalov je papež ponovno pokazal na svojo veliko tenkočutnost do razvojno najbolj obrobnih dežel sveta. Tukaj ne igrajo posebne vloge klasične razdalje, ki jih merimo v kilometrih, saj papež Frančišek postavlja v ospredje druge kategorije. S tem početjem naslednik apostola Petra nadaljuje svojo počasno, skoraj neopazno, a vztrajno reformo Cerkve. Nobene vidne revolucije ali spektalurane izjave, ki bi obnemel svet. Nobenih pretresljivih nenadnih novosti. Kaj se torej dogaja? Se sploh kaj dogaja?

Cerkev se je v zadnjih desetih letih močno spremenila. Od Janeza Pavla II. do danes so se zgodili veliki premiki in sedanji papež uresničuje tiste vizionarske besede pokojnega milanskega kardinala Martinija, njegova jezuitskega sobrata, ki je dejal, da Cerkev tli pod kupom pepela, starega tristo let.

To je papež, ki vlada. In to se lahko opazi. Preko sinod, popravkov v pravnih dokumentih, nagovorih, organizacije rimske kurije, krajevnih Cerkva… Razvija Cerkev kot naravni organizem, da bo resnično »katoliška«: vse obsegajoča, univerzalna. Njegova preobrazba se izogiba šok terapije, saj gre za postopne spremembe, ki se bodo poznale tudi v naslednjih letih in desetletjih. Prvi jezuitski papež se je odpovedal vsakemu blišču in prestižu na osebni in tudi na »profesionalni« ravni, s tem pa je spravil celotno Cerkve na »dieto« od blišča. Izbor novih kardinalov to odseva v polni meri. Med njimi ni takih, ki bi veljali za »teološke zvezde« ali bi izhajali iz močnih katoliških držav ali mest, ki so imela kardinalski klobuk za samoumeven.

Papež Frančišek je v svojem (še) kratkem pontifikatu imenoval skupaj 56 kardinalov, 44 od teh ima volilno pravico v primeru konklava. Izbira, ki bi se pri morebitnih volitvah novega papeža že poznala ali vsaj bi nagnila tehtnico v določeno smero. Na drugi strani geopolitika Cerkve se odmika od Evrope in se spogleduje s svetom. Kardinalski kolegij tako postaja vse bolj globalen. Od trenutno 121 kardinalov elektorjev 54 je Evropejcev (44 %), medtem ko je bilo to razmerje leta 2013, ko je bil izvoljen sedanji papež, 60 Evropejcev na 115 volivcev (52 %). Leta 1978, na konklavu ki je izvolil Janeza Pavla II. pa je glasovalo 82 Evropejcev na 111 volivcev (74 %).

Upamo, da bo papežu Frančišku dano še kakšno leto vladanja, zato lahko pričakujemo, da bo imenoval še nekaj novih kardinalov in tako s počasnimi premiki spremenil nadaljno podobo Cerkve. Papež, ki so ga kardinali šli iskat na »konec sveta«, ponuja drugačen pogled na krščanstvo in temu skuša privaditi tudi nas.