Moje jaslice

Ste kdaj razmišljali, zakaj so jaslice tako privlačne? Zakaj, ko jih zagledamo, se nam zasvetijo oči? Zanimivo je opazovati, kako pri otrocih, mladih, odraslih in starejših, pa tudi pri tistih, ki ne verujejo ali so celo sovražni do Cerkve, pogled na jaslice prebudi posebno nežnost in prijaznost.

Pred tremi leti sem od dragega prijatelja dobil za rojstni dan glinene jaslice. Kdo pa ti danes še podari nabožen predmet ali jaslice? Vesel sem jih bil in to zanimivo darilo je seveda dobilo mesto pod smrekico in vsako leto me pogled na sveto družino tudi spominja na osebo, ki mi jih je podarila. Tak dar ni dragocen samo zaradi materialne ali umetniške vrednosti, ampak nosi v sebi izredno simbolno moč. Verjetno je po naših domovih precej »kitajske plastike«, ki nima nobene ekonomske vrednosti, a zagotovo predstavlja spomin na družinskega člana, prijatelja ali morda na drago osebo, ki je ni več med nami.

Jaslice so edinstven simbol božiča, predstavljajo prisotnost Boga v našem domu in obenem odsevajo željo po svetem in božjem, ki je v nas. Temu lahko pripišemo razlog za veselje ob jaslicah, saj se nehote zavemo, da je Bog v svoji nežnosti, kot nebogljen otrok, prisoten v našem domu in vsakdanjem življenju. Ta vidik gotovo nagovarja tudi t.i. oddaljene kristjane ali tiste, ki trdijo, da ne verujejo, saj vsak od nas se razveseli občutka, da je nekaj presežnega v njegovem življenju.

Verniki ob jaslicah ne smemo pozabiti, da tiste figurice predstavljajo odgovor mladega dekleta na Božje povabilo, da bi postala mati Stvarnika; tako se Božja beseda naselila v zgodovino človeštva in vsakega od nas. Postavljanje jaslic v dobi, ko so socialne krivice na dnevnem redu vsakdana, ko je upanje samo še abstrakten pojem in ko je človeško življenje merjeno samo še skozi ekonomsko vrednost predstavlja točko preloma z negativnim in naš odgovor na Božje povabilo, da upamo v boljše življenje.

Vsake jaslice so kraj srečevanja družine, morda kraj tihe molitve ali premišljevanja o Bogu, so kraj umirjenosti in povabilo k spoštovanju in ljubezni. Morda vse to zveni zelo idealno in oddaljeno, toda tukaj lahko najdemo odgovor na svojo osamljenost ali vsakdanje težave. Ne smemo si pustiti vzeti tega svetega okolja, ki nas vabi k drugačnemu življenju, ki v nas prebuje upanje. Popusti, javnomnenjske ankete, stavke, gibanja vrednosti delnic, dokapitalizacija bank ali število všečkov na Facebooku niso vrednote, kakor nam želijo prikazati številni mediji, ampak skušnjave, da bi postavili minljivo na mesto, ki pripada večnemu.

Jaslice ne oddajajo slepilne svetlobe, ampak so svetilnik vrednot, ki nam ponuja luč za plovbo v pravo smer in nas odvrača od slepilne svetlobe lažnih prerokov. So svetilnik, ki mlade usmerjajo k pravim vrednotam, ki vabijo vse generacije k zasledovanju družinske povezanosti.

Kakor je spomnil papež Frančišek v eni izmed svojih sredinih avdienc »v pravkar rojenem otroku, ki potrebuje vse, ki je zavit v plenice in položen v jasli, je vsebovana vsa moč Boga, ki rešuje. Treba je odpreti srca za mnogo majhnosti in mnogo čudovitosti, ki sta v tistem otroku. To je čudovitost božiča«. Verjetno ni enostavno postati »mnogo majhni« v svetu, ki nas sili k veličini, napihnjenosti in napuhu, k razkazovanju moči in blišča. Zagotovo pa je to zelo koristno in dragoceno.

Naj bodo moje, tvoje, naše jaslice točka srečevanja, druženja in prijateljevanja med nami in z novorojenim Jezusom. Tiste skromne plastične ali umetelno izdelane figurice naj bodo povod zgodb in dragocenih spominov, njihova svetloba pa naj nas spodbudi, da bi vedno iskali luč. Sveta družina naj nas spomni, da je upanje v Božjo pomoč večje od slepilne svetlobe lažnih prerokov in da smo tudi mi, kakor sveto Dete, neizmerno ljubljeni v Očetovih očeh.

Besedilo je bilo objavljeno v prilogi goriškega tednika Novi glas.

Jubilej, ki je prinesel premik vesoljnega koncila

Ob sklepu jubileja usmiljenja sem se vprašal, čemu je bilo to leto sploh namenjeno in kaj nam je prineslo. Ali se je kaj spremenilo? Kdo bo imel koristi od tega? Je s tem izrednim letom postala katoliška morala malo bolj »ohlapna«?

Ko je minuli teden sveti oče Frančišek v Rimu, na praznik Kristusa Kralja, 20. novembra, sklenil izredni jubilej usmiljenja, so se vrstile ocene in komentarji, ki so večinoma šle v smeri analize števia romarjev in prihodkov od verskih potovanj. Če bi ta dogodek omejili samo na to, potem bi zreducirali Cerkev na raven neke turistične agencije.


Jubilej usmiljenja je (bil) edinstvena priložnost, da se v Cerkvi zgodi premik teologije, kakršen je običajen le za vesoljni koncil. Preko papeževih katehez, pridig, govorov… ter preko jubilejnega odpustka svetoletnih vrat in misijonarjev usmiljenja, je sveto leto usmiljenja na vsebinski ravni zaznamovalo versko življenje katoličanov. Njegovi učinki bodo ostali tudi za prihodnja leta in verjetno desetletja, saj premik, ki se je zgodil, je spremenil težišče razmišljanja katoličanov: Bog ni več samo sodnik, ampak je predvsem usmiljeni Oče.

Največji učinek ali rezultat tega izrednega svetega leta je opomin ljudem, da je Bog neizmerno usmiljen in dober. Morda smo to slišali v 2. ali 3. razredu verouka in vmes malo pozabili, morda pa smo prepogosto slišali le stavek, da »Bog je sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje«. Seveda z žugajočim prstom jezne stare mame ali koga drugega, je bil poudarek na kazni, kot grožnji.

Osebno mislim, da je bil ta jubilej nujno potreben in izredno koristen. Nikakor ne le zaradi romanj ali prečkanj sveti vrat, ampak zaradi premika na poudarku razmišljanja in govorjenja o Bogu. Njegova prva in glavna vloga ni kaznovanje, kot kak policaj ali sodnik, ampak je očetovstvo. Vsak starš želi otrokom najboljše, toda v strahu, da se ne bi zgodilo kaj hudega, zagrozi s kaznijo, ki pa je nikoli ne uresniči v polni meri. Verjetno je zelo podobno z Bogom.

Tedaj še kardinal Ratzinger je v pogovoru z novinarjem Petrom Seewaldom na vpršanje o Božjem usmiljenju dejal, da je med usmiljenjem in jezo veliko nesorazmerje, saj je usmiljenje potisočerjeno in ne glede na to, ali sem zaslužil kazen in tudi izpadel iz te ljubezni, se lahko vedno zavedam, da bo Božje usmiljenje še tistočkrat večje.

Ravno ta vidik je bil v ospredju skozi celoten jubilej. Papež Frančišek je na viden in jasen način pokazal, kaj to pomeni. Preko katehez in govorov je vedno znova poudarjal pomen vrnitve v Očetov objem, saj noben greh ne more biti tako velik, da ga Božje usmiljenje ne bi moglo odpustiti. Preko konkretnih dejanj, kot je bil obisk nekdanjih duhovnikov, zapornikov, bolnikov, novorojenih otrok v porodnišnici, brezdomcev… pa je Frančišek izpostavil pomen dobrih del, ki dajejo »okus« in smisel naši veri.

Nekateri so ob tem vihali nos rekoč, da se s tem popušča na moralnem področju, da se posega v nauk Cerkve, da ni več »strahu Božjega«, da je papež spremenil katoliško doktrino v neko marksistično teorijo… Prepričan sem, da se ni zgodilo nič od tega. In niti se ne bo. Evengelij je mnogo let pred raznimi totalitarističnimi » -izmi« postavil skrb za človeka v središče življenja, kar pomeni, da so zakoni podrejeni konkretnemu življenju ljudi in ne obratno.

Prav tako pojmovanje greha ostaja nespremenjeno, le da kdor ga je storil, ne glede na težo dejanja, mora vedeti, da tako kot Adam in Eva, ima še vedno mesto pri Očetu. Nihče ni izključen… Odgovor in utemeljitev na to se nam ponuja v Svetem pismu, ko pisec pravi, da »Vendar si z vsemi usmiljen, ker moreš vse, ljudem pa grehe odpuščaš zato, da bi se spreobrnili. Kajti ljubiš vse, kar je, […] saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril.« (Mdr 11,23-24).

Ali je bilo sveto leto koristno? Bilo je predvsem nujno! Jubilej usmiljenja je najprej potrebovala Cerkev, zato da ne bi pozabila, da je kljub vsemu samo orodje in pot ljudem do Boga; potrebovali smo ga kristjani, da ne bi pozabili, kako močno nas Bog ljubi, kaj predstavljata tisti veliki petek in prazen grob; potreboval ga je cel svet, da bi razumeli, da vojna prinaša novo sovraštvo, usmiljenje pa mir in napredek.

 

Članek je bil objavljen na spletnem portalu Domovina.je