Krst Marsovcev

Papež Frančišek je med eno od svojih pridig med jutranjo mašo v kapeli doma sv. Marte dejal, da če bi prišla k nam odprava Marsovcev in če bi ti želeli postati kristjani, bi jih krstil.

Še ena njegova izjava, ki se je nemudoma znašla na prvih straneh vseh časopisov in spletnih portalov. Večina jo je vzela z dobro mero ironije in marsikdo je – morda namenoma – spregledal kontekst, v katerem je bil ta stavek izrečen.

Žal se je javnost ustavila samo pri krstu zelenih Marsovčkov, nihče pa ni nadaljeval misli papeža Frančiška, ki je bila izrečena pred začetkom obeh sinod o družini. S tem je želel papež ponazoriti, da če si nekdo želi Božje bližine preko zakramentov, če nekdo z iskrenim srcem išče Gospoda, četudi bi bil Marsovec, bi mu jih on podelil.

Po izredni in redni škofovski sinodi o družini ter po izidu spodbude Amoris laetitia stavek o zakramentih Marsovcem zveni kot huda provokacija. Ni namreč malo tistih, ki bi za ohranitev klasičnega cerkvenega nauka žrtvovali duše vernikov in jih še bolj oddaljili od Cerkve, kot tudi ni malo onih, ki bi vse brezpogojno in brez kriterijev prepustili k zakramentom.

Od drugega vatikanskega cerkvena zbora dalje se v teologiji vedno bolj uveljavlja stališče, da je človek imago Dei, torej da je človeška oseba ustvarjena po Božji podobi. Ne drži samo teza, da si ljudje »izbiramo« svojega boga, ampak velja tudi nasprotno, da se Bog odloča za človeka in svet, zato je naša naloga, da hvaležno in dejavno sprejemamo njegovo bližino.

Papež Frančišek je s primerjavo o Marsovcih dovolj nazorno razložil naslednje: če se je Bog odločil za nas s tem, da nas je priklical k življenju in nas ustvaril, kdo si potem lahko vzame pravico, da prepreči, ustavi ali ovira ta odnos? Sveti oče bi verjetno dejal – s prispodobo o zakramentih vesoljcem – da »tega ne more storiti niti sam papež…«.

Ta misel se navezuje na idejo svetega papeža Janeza XXIII. in izhaja iz predpostavke, da Cerkev ne sme postavljati meja drugim, ki bi si želeli približati njenemu občestvu.

V Apostolskih delih beremo, kako je ob navzočnosti apostola Petra nad skupnost poganov prišel Sveti Duh, nato je prvi papež naročil, da ti ljudje prejmejo krst (prim. Apd 10, 44-48). Vprašanje odprtosti ali zaprtosti poti do zakramentov je povezano s tistim, kar bi lahko malo po jezuitsko imenovali »prisluškovanje Svetemu Duhu«.

Ali je Cerkev dovolj pozorna na glas in znamenja Svetega Duha? Smo odprti za njegovo delo? Kdo je tisti, ki je brez greha, da bi lahko vrgel kamen v brata?

In če bi sam sveti oče podelil zakramente vesoljcem, kdo smo mi, da tega ne bi storili?

p.s.
In kaj bi storili, če bi resnično Marsovčki – tisti zeleni, z dolgim nosom, kakor jih rišejo otroci – želeli postati kristjani?
Mislim, da bi v tistem primeru morali vsaj malo počakati, da bi se teologi, cerkveni pravniki, dogmatiki, moralisti, liturgisti in še kdo dogovorili, kdo bi jim lahko bil boter, koliko ur verouka bi potrebovali, kako bi potekal obred, da se ne bi kdo pohujšal …… še prej pa bi seveda ustanovili ustrezno komisijo.

 

Besedilo je bilo objavljeno na spletnem mediju domovina.je

Ob pedofilih nam otroke zlorabljajo še mediji in oglaševalska industrija

Oglasi oropajo otroke svojega otroštva, saj preko oglaševanih vedenjskih modelov ponujajo erotično neverbalno govorico, ki jo mladoletniki posnemajo in postanejo lahek plen storilcev spolnih zlorab. Kako nam lahko pri tem pomagajo mediji, ki skrbno in natančno poročajo o vsaki tovrstni zgodbi? Kaj lahko storijo za vaše otroke, da bodo obvarovani pred to nevarnostjo?

 

Želim se navezati na novico, ki je bila objavljena pred časom, da je bil nekdanji poslanec SD Andrej Magajna pravnomočno oproščen obtožb o posredovanju pornografske fotografije. Ta in še nekatere druge novice o oprostitvah domnevnih storilcev tovrstnega kaznivega dejanja, še posebej ko gre za duhovnike, pristanejo nekje v rubriki »pa še to«. Brez pompa, brez alarmov in brez škandalov. Ravno obratno pa se zgodi, ko se domneva, da naj bi bil storilec kriv: pristane na prvi strani in teden dni je vse v aferi.

Mediji si dovolijo s preveliko lahkotnostjo in brez ustreznih posledic vzeti dobro ime človeku, ki je samo obtožen, brez da bi mu bilo kaj dokazano. V zadnjem času je bilo primerov obtožb duhovnikom, ki so jih kasneje sodišča zavrgla kar nekaj: župnik v Preski, nekdanji duhovnik za študentsko pastoralo, župnik v Velenju in še kje…

Na tej točki se odpira niz vprašanj in pomislekov, ki bi jih bilo vredno analizirati, a se bom ustavil samo pri enem, ki je po mojem mnenju najbolj paradoksalen: vloga medijev. Ne želim se toliko ustavljati pri vprašanju Zakaj to počnejo?, ker mislim, da je vsem kristalno jasno, da naslovi afer pritegnejo bralce in pomagajo za dan ali dva zaustaviti padanje naklade dotičnega časopisa. Najbolj pradoksalen vidik je pri tistih medijih, ki so se samooklicali za varuhe javne morale in v imenu pravičnosti postavijo na moderni sramotilni steber naslovnice z mastnim tiskom ime in priimek osebe, ki »naj bi« nekaj zagrešila. V tem primeru spolno zlorabo. V isti sapi pa ta mediji podpira in širi in seksualno liberalizacijo družbe do take mere, da je vse dopuščeno in dovoljeno. Še več, na svojih spletnih ali tiskanih straneh ponuja etično sporne vedenjske vzorce najbolj ranljivi skupini družbe, ki so otroci.

Kot družba postajamo vedno bolj tolerantni do spolnosti, jo vnašamo – celo vrivamo – v vsak oglas in vsako podobo. Oglaševalska industrija je vstavila goloto, erotičnost in spolnost v čisto vsak element, tudi tja, kjer jih ne bi smelo nikoli biti: v otroški svet. Dokaz so reklame, kjer nastopajo otroci in zavzemajo mikavne drže, ki so značilne za svet zapeljevanja odraslih. To najlažje zasledimo v oglasih za otroška oblačila, kjer so otroci postavljeni v vloge mini-manekenk in manekenov, ki s senzualnostjo, zapeljivimi držami in erotično govorico telesa izražajo sporočilo seksualnosti.

Čeprav gre na prvi pogled za iznajdljive in zabavne oglaševalske pristope, v resnici se za tem skriva velikanska past. Vrstniki mini-manekenk in manekenov opazijo te podobe, posnemajo ponujene izzivalne drže in nehote spustijo svojo naravno mejo sramu. S tem pa odpravijo tisto obrambno mejo lastne intime, ki ne bi smela biti nikoli prekoračena.

Poglejmo »modna« oblačila za otroke in bomo dobili dodatno potrditev tega: za deklice kratka krila in razkrita ramena z dekoletji(!), za fantke nizek pas hlač, pri obojih pa sporočila v obliki napisov na majicah, ki na mladoletnika ne sodijo.

Ker so otroci oropani svojega otroštva in so prisiljeni posnemati življenje odraslih, postajajo tržno blago, s tem pa veliko lažji plen pedofilskih mrež. Resnična nevarnost ni vsak “domnevni” storilec, ampak nevarnost na katero ne opazimo in je dokazana so oglasi.

Namenoma sem izbral nekoliko bolj provokativen naslov, zato da bi se zavedli, kako nevarna je neverbalna govorica podob in kako nemočni so lahko otroci, ki dan za dnem nemo opazujejo fotografije svojih vrstnikov, ki se prijazno smehljajo…

Komentar je bil objavljen na spletnem portalu Domovina.je