Ko na isti dan padeta dva »praznika«

Vir: wikipedia

Danes je državni praznik dneva reformacije, vendar samo dopoldne. Po kosilu pa že skoraj vsi »slavimo« noč čarovnic. Dve priložnosti praznovanja ali vsaj navideznega prazničnega ozračja, ki sta na nek način med sabo kontradiktorni.

Če je vsebina praznika dneva reformacije izrazito domoljubna in nacionalna (vsekakor ne nacionalistična), je oni drugi praznik njegovo natančno nasprotje. Današnji državni praznik nas opominja na prizadevanja za vzpostavitev in ohranjanje slovenskega jezika, ki je v Trubarju dosegel potrditev. Seveda ni vse samo Trubarjevo delo, saj on je povzel, zapisal in »zakoličil« tisto, kar so generacije in generacije pred njim zbirale. Od brižinskih spomenikov naprej …

Na drugi strani pa buče, čarovnice, metle, sveče … Gre za običaj, ki smo ga kot podjarmljeni potrošniki ameriških nakupovalnih navad prisvojili brez kritičnega reflektiranja in ga v nekaj letih prevzeli bolj za svojega, kot »avtohtone« praznike, ki so z nami že več deset let. To stanje me resnično skrbi, ker potrjuje našo že skoraj pregovorno nizko narodno samozavest in kaže na naše nepoznavanje domačih običajev. Da, res je, dopoldanski praznik je zelo resen in uraden, drugi pa bolj igriv in sproščen. Res je tudi, da smo cele dneve pod stresom, zato se moramo zabavati in malo sprostiti ventile. Kar je žalostno pa je, da tega ne počnemo ko imamo naš pust ali ob drugih priložnostih, ki so tesno povezane z našimi običaji, naravnimi cikli letnih časov ipd.

Naši predniki in starši so se borili proti raznim okupatorjem, ki so v imenu ideologij prinašali svoje vrednote in svoj koncept svobode. Danes ni nič drugače, čeprav mislimo, da živimo v demokraciji in svobodi. Potrošnja in kapitalizem sta lahko hujši ideologiji kakor tiste, ki so se tudi na naših tleh predstavljale »odprto«, s simboli in obrazi voditeljev.

Zakaj ne bi vpeljali novo, čisto slovensko navado, da se za dan reformacije obiščemo in obdarimo s slovensko knjigo, pregovorom, citatom iz Dalmatinove Biblije ali poezijo slovenskega pesnika?

Moji lubi Slovenci, želim vam lep državni praznik. Tudi po kosilu.

Komentarji: 16 to “Ko na isti dan padeta dva »praznika«”

  1. Sašo Ornik said:

    31. 10. 2011 at 11:53

    Ah, teh stvari ne gre jemati tako resno. Meni je všeč, da je čim več praznikov :) Rezanje buč je pa sploh zabavno. In ni razlog, da se tudi za pusta nimamo fajn.

  2. MMT

    MMT said:

    31. 10. 2011 at 11:57

    Jaz pa jih jemljem precej resno, ker v se mi zdi, da Slovenci precej slabo poznamo svojo zgodovino in smo premalo ponosni na svojo bogato(!!) kulturo, tradicijo, umetnost … Zato me daje malo slabe volje, ko slišim ljudi mrzlično iskat bučo za dat noter svečko … Ma dejmo buče raje skuhat v kremno bučno juho, je bolj zdravo! :)

  3. Werner said:

    31. 10. 2011 at 12:26

    Haloween je star keltski praznik (keltsko novo leto). In ker so tudi Kelti par stoletij bivali na našem ozemlju, gre brez dvoma za avtohton praznik. No, bolj avtohton kot pa razen žideraj a-la Marijino vnebovzetje.

  4. Werner said:

    31. 10. 2011 at 12:28

    Naši predniki in starši so se borili proti raznim okupatorjem, ki so v imenu ideologij prinašali svoje vrednote in svoj koncept svobode.

    Kralj Samo in Ljudevit Posavski dasta pozdraviti :-)

  5. Vončo said:

    31. 10. 2011 at 18:43

    Tovrstno praznovanje pač izraža vračanje v poganstvo. Sicer je prav, da se praznuje tisto, kar so Trubar in ostali prinesli s svojim delom, ampak to bi bilo veliko bolje praznovati na recimo Trubarjev rojstni dan ali na njegov rojstni dan za večnost. Sam t.i. reformacije ne mislim praznovati, ker je to ena od največjih katastrof v človeški zgodovini, čeprav bi, če bi Luter ostal v določenih okvirih, lahko celo postala nekaj res velikega – kako tanka je ta črta. Reformacija pa tudi ni pravo ime, ker je to navaden razkol, shizma. Tisto, kar je npr. naredil Frančišek, je reformacija. Zaradi bivanja keltov na našem ozemlju pa ne more postati avtohton nek praznik, ki je k nam prišel z amerikanizmom, kakor je prišel tudi božiček npr. Ampak za nekatere očitno velja, da določenega obdobja, tudi pri nas, sploh ni bilo. Če ga ne bi bilo, potem tudi današnjega ‘praznika’ ne bi bilo.

  6. kosoblejka said:

    01. 11. 2011 at 09:48

    @Vončo: kako grdo govoriš! Sploh, ker je bil Luter samo preveč napreden za takratnji čas in je katoliška Cerkev potrebovala še naslednjih tristo let, da je prišla do istega spoznanja – menda tudi ti zdej mašuješ v slovenščini in ljudi nagovarjaš k branju svetega pisma… morda je res škoda, ker so ga izobčili iz Cerkve (in ga niso recimo poslušali). Dejstvo je, da Lutrova dejanja še sedaj zaznamujejo današnjo kulturo in to v zelo dobrem smislu.

  7. Vončo said:

    01. 11. 2011 at 12:50

    @ Kosoblejka: O poganstvu govorim v povezavi s Halloweenom. Luter se je pa kar sam izobčil, Cerkev je samo še potrdila to njegovo odločitev. Govorim, da je črta med reformacijo in herezijo (krivoverstvom) lahko zelo tanka. Lutru je manjkala ponižnost, potrpežljivost, malo pokorščine… Kdo je pa rekel, da ga niso poslušali? Kadar je šel pa predaleč, je bilo treba ukrepati. Zahodni razkol, ki se je zgodil z Lutrom, Kalvinom idr. je sprožil eno zelo hudo verižno reakcijo, o kateri pa se danes ne sme govoriti, ker ni politično korektno. Veliko je takih, ki vidijo krivca samo v katoliški Cerkvi, ne pa tudi na drugi strani. Komu je bil namenjen nauk Lutra in njegovih učencev (torej tudi Trubarja in tovarišev)? Kateremu sloju? Ampak težava je vtem, da teh stvari ne poznamo, potem pa delamo neke romantične zgodbe iz zadev, ki niso bile prav nič romantične. Pa še nekaj, v katerem jeziku pa misliš, da so pridigali takrat katoliški pridigarji? V debate o tem, na katera pota in stranpota se je šlo po 2. vatikanskem koncilu pa se na tem mestu ne bi spuščal. Aleš Pečavar je o naših reformatorjih povedal marsikaj zanimivega na svojem blogu (Romar). Najbrž tudi on grdo govori, ker pove določena zgodovinska dejstva. Z današnjim pogledom ne moremo presojati takratnega dogajanja, ampak moramo skušati čim bolje prodreti v dinamike tedanjega časa. Kako lepo je bilo živeti v recimo kaki Ženevi v tistih časih, pa ti lahko povejo nekateri od tistih, ki danes godujejo.

  8. MMT

    MMT said:

    01. 11. 2011 at 20:16

    Opažam, da se je debata razvila v zanimivo smer in dodali ste poudarke, ki sam jim nisem pripisal velike teže. Vloga in pomen protestantizma sta še vedno predmet razprave, ker podobno kot v kontekstu krščanstva na Slovenskem, stvari niso samo črno-bele. Prepričan sem, da tako kot za vsako stvar, tudi tukaj velja pogledati na pozitivne in negativne vidike. Res je, protestanti pri nas niso pisali knjig v slovenščini samo in izključno zaradi ljubezni do našega jezika, ampak ker so bili tudi politično motivirani. Dejstvo pa je, da ne glede na namene piscev, knjige so ostale in od tega imamo vsi koristi.

    Na protestantizem pri nas gledam kot na pozitivno obdobje, ki je omogočilo, da se je marsikaj prečistilo tudi znotraj Katoliške Cerkve. Vsekakor v svojem besedilu sem želel izpostavit shizofreno naravnanost Slovenk in Slovencev, ki namesto da bi ponosni na svojo besedo in jezik praznovali 31. oktober kot državni praznik, prevzemajo tuje, moderne, kapitalistične rituale. Tej nimajo nobene zveze ne s protestantizmom, niti krščansko tradicijo, še manj pa s slovenskim narodom.

  9. Aleš said:

    01. 11. 2011 at 22:01

    Aljoša odlično. Delim tvoj pogled. Res takoj prevzamemo, samo da imajo trgovci prste vmes.

    Vse dobro.

  10. kosoblejka said:

    01. 11. 2011 at 22:27

    @Aljoša: Ampak morda pa le niso tako neumni ti slovenci. Moja mama se spomni, da so v takem času (ko je bila še mlada) izrezovali buče, delali “smrti”. Ni šlo za noč čarovnic, ampak so delali smrti…

    @Vončo: Ne pravim, da je vse romantično pri protestantih, ampak si na začetku napisal, kot da je vse samo slabo. Kar pa tudi ni. Kot je napisal Aljoša – morda njihovi nameni niso bili posebej pro slovensistični, ampak dejstvo je, da so na tem področju precej naredili. Zanikat to, ker se pač niso držali plašča Cerkve? Bodi resen! Morda bi sedaj spet rabli kakšnega Lutra, da Cerkev zbudi, ampak to so že debate za kdaj drugič.

  11. Vončo said:

    01. 11. 2011 at 23:54

    Z nekje so te buče morale prit al kako? Naše mame so pa ble mlade tam šestdesetih, sedemdesetih, nekatere tudi v osemdesetih letih, kajne. Takrat so se te zadeve začele prijemati. Božiček je tudi prišel s Coca-colo, potem pa so mu dali dedka mraza za kontro… Mi smo prej imeli npr. le Miklavža. Gotovo je protestantom ‘ratalo’ tudi kej dobrega, ki bi ga lahko bilo še veliko več, če se zadeva ne bi sfižila v razkol. Ozadje dneva reformacije, vsem velikim besedam navkljub, vendarle ni zavzemanje za slovenski jezik, ampak so ga uvedli zelo pretkano. Sicer pa je najlepšo monografijo o Trubarju napisal, dej no – katoliški duhovnik, dr. Zvone Štrubelj. Mislim pa, da sem čisto kulturno pokomentiral že v prvem komentarju in izrazil svoje mnenje, po katerem je reformacija, kakor se je razvila, ena od največjih katastrof naše zgodovine. Spominja me na kako družinsko tragedijo, kjer se zgodi kak razkol, ko se otrok upre svoji materi in jo zavrže. Mati lahko naredi marsikaj, a na koncu mora le sin biti tisti, ki se spreobrne in vrne pod njeno okrilje.

  12. Bojan said:

    03. 11. 2011 at 12:44

    Vončo,

    iz površnosti ali morda namensko si tolikokrat kiksnil, da kar glava peče. Tvoj ton in diskurz sta zelo ponižujoča do razmišljujočih ljudi.

    1.) Protestantom je “ratalo”? To pomeni, da meniš, da od njih načrtno itak ni moglo biti nič dobrega, če pa se je SLUČAJNO kaj izkazalo za tako, pa je to stvar naključja, ker jim je “ratalo”.

    2.) Razkol v cerkvi se je zgodil na začetku srednjega veka s shizmo med zahodno in vzhodno cerkvijo. TO je bil razkol v polnem pomenu besede, luteranstvo pa je bilo le rezultat prihoda moderne dobe, ko začne človek uporabljati možgane za razmišljanje in ne za memoriziranje molitvenih obrazcev.

    Spor med Lutrom in Cerkvijo je spor med Človekom, ki uporablja Razum, ki se sprašuje in dvomi, ter RKC, poslednjo totalitarno inštitucijo, ki zase zahteva brezpogojno poslušnost in vero v neke dogme brez kančka dvoma. Frančišek je morda že mislil prav, a je njegova reforma padla na izpitu, ko jo je bilo treba aplicirati na celotno cerkev, ne samo na nek obskuren red. Zato mu ni uspelo, ker je sistem pogoltnil Frančiškov upor, ga vzel za svojega in mu tako odvzel vsakršno moč spremembe. Proti temu mastodonu, kar RKC nedvomno je, se je mogoče upirati samo z nasiljem, ki je vsaj tako veliko kot siceršnje nasilje RKC, sicer ni haska. Kar vprašaj se, koliko ljudi sploh ve za to “revolucijo” … in zakaj ne vedo za recimo Girolama Savonarolo.

    3.) slovensko RKC primerjaš z materjo, kar je zelo neumestna primerjava, jaz bi ji prej rekel mačeha. Prvič, mati je tista, rodi otroka, slovenska RKC pa nikakor ni rodila slovenskega naroda, prej nasprotno: borila se je proti uporabi slovenskega jezika v knjigah in liturgiji, popustila je šele, ko je videla, da se nekaterih sprememb ne da kar izbrisati, torej s stisnjenimi zobmi je sprejela posvojenčka, ki ga ni marala.

    Drugič: mati ima otroka res rada, celo tako močno, da se mu je zmožna odreči, če vidi, da je to za otroka bolje (primera o kralju Salomonu in dveh materah). Slovenska RKC ni taka, temveč prav nasprotna. Bolj ko se bo otrok trgal stran od nje, bolj ga bo dušila s pretirano “skrbjo”.

    4.) Ja, Božiček je tudi od drugje pripeljana navada, tako kot Dedek Mraz (ki ga, ti, poštenjakar, ti, nalašč pišeš z malo začetnico). Glede tega sta prav na istem. Avtohtonost je bolj slab argument, saj ni jasno, kako dolgo je treba nekaj imeti na nekem ozemlju, da to postane avtohtono. So morda Romi z Dolenjske kaj manj avtohtoni kot tisti iz Prekmurja? In zakaj (ne)?
    Tako kot je noč čarovnic prišla z amerikanizmom, tako je tudi Božič prišel s katolicizmom, ki so ga k nam prinašali irski menihi in frankovski vojščaki, pa ni videti, da bi bil zato kaj manj vreden, a? Še nekaj: glede na izpričano keltsko dediščino pri nas lahko predvidevamo, da so tukaj nekoč že praznovali Halloween, pa je bila ta “žlahtna avtohtona” navada nasilno iztrgana in nadomeščena z nekim drugim praznoverjem, ki pa je bilo požegnano s strani RKC. A tako pa je prav?

    Lahko bi še nadaljeval, upam, da bo moj komentar še koga spodbudil h kritičnemu branju ter razmišljanju.

  13. Nik said:

    03. 11. 2011 at 19:56

    Poganstvo je super (no ja). Krščanstvo je idiotizem, tako da je skorajda karkoli drugega 100x boljše. Kdor verjame, da so ljudje nekoč živeli v enosti z Bogom v raju, nato pa je nekdo napravil nekakšen “izvirni greh”, zaradi katerega je človek padel iz božje “milosti” v bedo (za razliko od drugih bitij) in da sedaj potrebuje nekakšnega odrešitelja, je zame idiot. To so bedarije in/ali laži, v zgodovini Zemlje in evoluciji bitij ničesar takšnega ni bilo.

  14. Andrej said:

    07. 11. 2011 at 15:29

    Dragi Bojan, bo treba malo ohladiti tisto glavo, ki peče, kajne? Še dobro, da so samo takšni ljudje kot ti razmišljujoči… Kaj je Cerkev (ne samo slovenska) zate, je tvoj problem, zame je pač drugače. Ko že samo drugi ‘kiksamo’, naj te samo spomnim, da reformacije ne moremo enačiti z luteranstvom. Žalostno je to, da ne poznaš slovenske zgodovine, ampak tako pač je in nisi edini. Glede jezika v liturgiji naj te morda spomnim na ‘Društvo svečenikov sv. Pavla’. Z malo pišem tudi ‘božiček’ in se ti opravičujem, če sem te prizadel glede Dedka Mraza – naj ti bo še naprej naklonjen.

  15. Bojan said:

    14. 11. 2011 at 16:50

    Dragi Andrej,

    ko vidim, kaj vse se danes počne v imenu (osebne) vere, pri tem pa profitira religijska inštitucija, me ne samo zapeče glava, ampak tudi zasrbijo prsti. Rezultat je tak, kot si ga bral :-)

    1.) Uradna insiderska definicija Cerkve je tukaj nepomembna (pa niti ni šlo zanjo), ker ni nujno da ustreza dejanskosti. Tudi slovenski parlament naj bi odražal ter zastopal interese državljanov, pa vemo, da to ni tako. Zato se mi zdi pomembneje to, kar v resnici je, kot kaj naj bi bila, tj. njeni merljivi učinki in ne pobožno leporečje.

    2.) Protestantom, luteranom, kalvinistom, evangeličanom, šabatnikom, binkoštnikom in ostalim, ki izhajajo iz Lutrovega spopada s pohlepom ter vehemenco rimsko-vatikanske aristokracije, odrekaš zavestno dobronamerno delovanje in njihove dobre dosežke ponižuješ na raven naključja. Odkod taka animoziteta do sosedovega bogatega in cvetočega vrta? Aja, saj res, “nulla salus extra ecclesia”, mar ne? Če to ni ekskluzivizem par excellance … iz te moke ne bo ekumenizma, s katerim se nekateri iz RKC tako hvalijo.

    3.) Luteranstvo je seveda samo eden od sadežev, ki so pognali na drevesu reformacije. Reformacija je monopol nad vednostjo (o verskih zadevah in sicer) iztrgala iz rok Rima/Vatikana, in RKC se očitno še sedaj kolca po tistih časih, ko je imela bianco menico za skoraj karkoli: od pobiranja denarja (odpustki) do sojenja ljudem (inkvizicijska sodišča) ter imenovanja vladarjev in političnih veljakov. Lutrova reformacija je na področju religije to, kar je črnsko gibanje za človekove pravice v ZDA za področje politike in družbe. Po njem svet ni bil več isti, ampak so bili postavljeni določeni minimalni standardi za odnose posameznik-skupnost, vernik-občestvo, vera-religija in religija-politika/država. Reformacija je vsekakor bila napredek, saj je ženskam omogočila enakopravno udeležbo, odpravila nepotrebno in velikokrat kičasto okrasje ter razkošje po cerkvah, s prevodi v ljudske jezike Sveto Pismo približala ljudem, ga (namesto korumpiranih papežev) zagovarjala kot edino avtoriteto (“sola scriptura”), pa še marsikaj bi se našlo. Slovencem vemo, zakaj so protestanti ljubi, to ve vsak osnovnošolec, Cankar pa, eden od velikanov slovenske kulture, približno tako piše: “»V protestantskih časih so izgnali vse poštene ljudi iz dežele. Kar je ostalo, je bila sodrga. In mi smo otroci svojih očetov.«

    Skratka, pomembna je bila ideja ločitve otroka od matere, ker vsak otrok mora prej ali slej pretrgati popkovino in se ločiti od matere, to je edino dobro zanj. Konec koncev so zgodnji kristjani enako storili s svojo malo sektico, ki se ni hotela vtopiti v judaizmu, znotraj katerega je nastala, ampak ga je na nek način reformirala.

    3.) Praviš, da ne poznam slovenske zgodovine. Ta se menda začenja takrat, ko Trubar s to besedo nagovori rojake Slovence, ne poznam pa nobene zgodnejše rabe. Prej so tukaj pač živeli razni Kranjci, pa Korošci in tako naprej. Moj kiks je le v tem, da so frankovski vojščaki in irski menihi prinesli katolištvo, katolicizma pač ne, ker ta kot ideologija v polnem pomenu besede sodi bolj v 19. stoletje (in pri tem se popravljam). Razni zamejski čedermaci so sicer vse hvale vredni, a so bolj izjema kot pravilo.

    4.) Božiček in Dedek Mraz naj bosta kar oba z veliko, saj sta oba pravljična lika, tako kot Noe, Odisej ali Miki Miška.

    5.) Še vedno ni jasno, zakaj bi bili domnevno katoličanski rituali superiorni poganskim, da bi se zato morali izogibati enim v prid drugih.

    6.) Opravičila ne sprejmem, ker ga ne zahtevam niti ne pričakujem niti je bila storjena kakšna škoda, je že v redu :-) Je bila pa ta raba res precej pomenljiva. Marsikaj se da razbrati iz tona besedila, uporabe in izbire določenih sinonimov namesto nekih drugih, ipd, vse to je stvar diskurza oz. “pisanja med vrsticami”, ki postane tako samoumeven, da ga ne opaziš več. Ker so me v šoli dobro pripravili nanj, ga znam prepoznavati in razkrinkavati.

    7.) Če se že oglasim, je to takrat, ko vem, da imam prav in da so stvari, ki jih trdim, resnične. Tudi jaz kdaj kiksnem, pa se ravno zato praviloma ne spuščam na spolzek teren, na katerega nisem najbolje pripravljen. No, ne da bi se hvalil, a na tem se vsaj toliko znajdem, da ne streljam kozlov.

    Aljoša v naslovu postavlja super vprašanje in jaz mu pritrjujem. Današnja “moralna kriza”, o kateri govorijo RKC veljaki, se tudi njihovi instituciji ni izognila, prav nasprotno. Poznamo zgodbe o hiperzadolženi Mariborski nadškofiji, pohotnima Frantarju in Žnidariču, betnavskem dvorcu ipd. Ni prvič, da se predstavniki RKC utapljajo v smrtnih grehih, ki naj bi jih pravzaprav preganjali. Srednji vek je tega poln in povsem na mestu je pričakovati notranjo prenovo tega dinozavra, ki se mu reče RKC. Tistim, ki sedaj imajo moč in vpliv, to seveda ne bo ugajalo, zato bodo tudi danes ali jutri skušali utišati tega novega Lutra.

  16. MMT

    MMT said:

    14. 11. 2011 at 22:31

    @ Bojan: zelo precizno secirano … ni kaj, se vidi, da si si vzel čas :)

    Protestantizem ima s Katoliško Cerkvijo več skupnih točk, kot se na prvi pogled zdi. In tudi Luter, v svojem razkolništvu, je storil več dobrega za Cerkev, kot si ta upa priznati. Z nastopom protestantizma so se Rimski gospodje zbudili, da tak slog življenja ne gre več naprej. Dejstvo je, da se je že prej “kuhalo”, Luter pa je bil toliko pogumen in ekstremen, da je konkretiziral ideje posameznih frakcij. Luter – na soroden način kot Jezus v svojem času – ni mogel več prenašati družbenega sistema, ki je dušil človeka in bil namenjen samemu sebi. Moje osebno mnenje je, da Luter je imel v mislih pozitivno reformo Cerkve (od tod tudi pogoste primerjave s sv. Frančiškom), vsekakor ne razkola z Rimom. Pač se je zgodil, ker niti ena in niti druga stran nista bili pripravljeni sprejeti kompromisov. Prav tako je bil Luter otrok nekega časa (ne samo Cankar :) ) in če so bile anomalije ali krivice tako akutne, je nanje odgovoril z drastičnimi odločitvami. Ali ni bil tudi Jezus razglašen za “heretika” svojega časa, ker se je družil z gobavci, prostitutkami, cestninarji … ? Jezus je s čudeži, prilikami in blagri(!) odgovoril na prizore, ki jih je videval vsak dan in, po domače rečeno, bil verjetno zelo sit.

    Na drugi strani pa je Cerkev lahko zelo hvaležna za luteranstvo, ker jo je zbudilo iz spanja na lovorikah ter sprožilo reformacijo (čeprav ta je prinesla tudi veliko slabega). V tem obdobju so se rodili novi redovi, nove ustanove in nove miselne smeri. Cerkev je na novo definirala svojo misijonsko dejavnost in razumela, da je evangelij pomembnejši od zidanja katedral ali trgovanja s svetimi rečmi. Upam, da se ne motim preveč, če postavim tezo, da smo z reformacijo prešli v nek drug vek in v središču tega dogajanja ni bil Luter oz. protestanti, ki je vse to sprožil, ampak Cerkev. Tako kot vedno v zgodovini, stvarni niso črno-bele niti tukaj. Če samo pomislimo na tridentinski koncil, ki je bil odgovor na reformacijo, lahko opazimo kako velik miselni preskok je opravila ta (že tedaj) velika institucija. Morda prevelikega, ker tiste koncilske določbe so veljale pol tisočletja, kar je po mojem mnenju definitivno preveč. Ampak to je že spet druga tema …


Napišite komentar