Če namesto dveh milijonov ostane samo še 800.000 duš

Milano 2012 ali kako daleč so še slovenski mediji od profesionalnosti

Pretekli konec tedna so vsi svetovni mediji namenili obsežen prostor papeževemu obisku na 7. svetovnem srečanju družin v Milanu. Italijanski časopisi, televizije in spletne strani so logično povečini namenili največ prostora, saj se je vse skupaj dogajalo doma. Zanimiva izjema v evropski medijski krajini pa so slovenski ki, bolj ali manj vsi po vrsti, so svetovnemu dogodku namenili skromno pozornost in zelo hladen odnos. Da Slovenci nismo ravno ”papežniki” se je pokazalo že večkrat, vendar objektivnost pri poročanju in točnost informacij ne bi smeli biti nekakšni opciji, ampak stalnica in obveza urednikov do bralcev.

Ob prebiranju samo slovenskega tiska ali spremljanju samo slovenskih medijev sem dobil občutek, da sta v Milanu potekala dva različna dogodka. Z nekaj primeri bom skušal osvetliti to – na prvi pogled zelo drzno – tezo. Število obiskovalcev je po poročanju slovenskih novinarjev bilo nekaj nad 800.000, mladih na stadionu San Siro pa ”več tisoč”. V resnici je bilo obiskovalcev na papeževi maši en milijon, vseh obiskovalcev v treh dneh dogajanja okrog dva milijona, mladih na stadionu pa je bilo 80.000.

Vir: http://www.iljournal.it

O čem je govoril papež? Kdor je poslušal slovenske medije vam bo odgovoril, da je papež spet strašil z nekakšnimi moralnimi dogmami, ponovil pomen duhovniškega celibata in da je ta povsem mimo za naš čas. Papež je v resnici izpostavil zelo pomemben vidik statusa ločenih oseb v Cerkvi in jim zagotovil, da niso ”izven” Cerkve kot nekakšni izobčenci, ampak njen sestavni del in člani. Okrog tega bi lahko veliko razpravljali, saj se mnenja močno krešejo tudi znotraj Cerkve same. Ostaja pa dejstvo, da je na tako visoko simboličnem srečanju papež spregovoril tudi o skupini ljudi, ki so jih življenjske okoliščine zaznamovale. Nedvomno je tudi med Slovenkami in Slovenci veliko vernih, ki bi jim te besede pomenile veliko; mnogo več od umetno ustvarjenih polemik, ki se nikoli ne končajo. Ločene je spodbudil, naj še naprej ostanejo člani krščanske skupnosti in z njo čim tesneje povezani.

Izbor fotografij v slovenskih medijih je prav tako žalosten kot članki. Skoraj nikjer ni bilo prikazanih slik množice – kar milijon ljudi nedvomno je – ampak smo lahko videli bolj ali manj le papeža, nekatere duhovnike in kardinale ter redovnice v šaljivih pozah. Pogosteje od množice so se pojavljale papeževe slike, kjer mu veter mrši lase ali dviguje talar. Take podobe, ki so na prvi pogled nedvomno zanimive in tudi zabavne, na dolgi rok smešijo podobo krščanstva in ne spregovorijo o bistvu nekega dogodka. Milijon ljudi zbranih na enem mestu pomeni, da ima ta star nemški profesor še kaj povedati svetu in ljudem ter da kljub resnim anomalijam, ki se kažejo v delovanju vatikanske kurije, pravi verniki iščejo pogumno besedo in zgled Petrovega naslednika.

Ob koncu bi lahko porabil še odstavek ali dva o komentarji spletnih uporabnikov, vendar mislim, da vsi že zelo dobro poznamo raven komuniciranja in spoštovanja prebivalcev novičkarskih portalov.

Podoba svetovne in domače Cerkve je v slovenskih medijih prej predmet posmeha kot pa deležna resne obravnave in za tako stanje – poleg politike, tranzicije, tajkunov ali ostarelih tovarišev – smo delno sokrivi tudi verniki sami. Preveč pogosto namreč nekritično ”posrkamo” vse, kar nam mediji servirajo kot resnico, brez da bi pri tem vsaj malo razmislili o pravem sporočilu, ki je v ozadju. Premalo se angažiramo v javni debati in molčimo, ko bi morali kaj obsoditi ali vsaj izraziti svoje nestrinjanje. To ni samo delo katoliških časopisov ali klera, ampak prav vsakega, ki se ima za verujočega. Pluralnost medijskega prostora bomo lahko dosegli le, če bomo spregovorili jasno in nedvoumno ter pokazali, da nismo nemi opazovalci, ovce – kot nam radi pravijo – ampak odgovorni državljani ki smo prisotni v tem prostoru in v tem času.

 

Besedilo je bilo objavljeno v prilogi Bodi človek mesečnika Novi glas.

Komentarji: 3 to “Če namesto dveh milijonov ostane samo še 800.000 duš”

  1. Turdus said:

    07. 07. 2012 at 15:21

    Ni zaman na začetku maše v obrazcu obžalovanje za vse,
    kar sem “dobrega opustil/a in slabega storil/a” . . .
    Sploh dojemamo, kaj ponavljamo?

  2. Feniks said:

    08. 07. 2012 at 10:54

    Gre za konfrontacijo in za dojemanje cerkve kot institucije umeščene v naš ali katerikoli drug prostor. Cerkev ni pri nas od nekdaj. Zato, da se je umestila sem, pa je strorila marsikaj tudi takšnega kar ji ni v čast. Vse ostane zapisano ali pa v kolektivnem spominu. V skupnem seštevku pa pri ljudeh zbuja nelagodje oziroma odpor. Posledica je nenaklonjenost, ki se kaže tako, da proti nekomu igraš tudi na nefer način. Pravico za takšno početje tisti, ki to počnejo, jemljejo iz početja cerkve. Ni težko razumeti in nima smisla jamrati. Tako je. Za svoj ugled in posledično za svoj odnos do sebe mora skrbeti vsak sam. Cerkev je znana po svoji okostenelosti in (pre)poznem prilagajanju času. Prav tako po svojem zaščitništvu do grešnikov v lastnih vrstah. Če greši sama je še toliko manj čudno, če proti njej grešijo tudi drugi.

  3. Feniks said:

    08. 07. 2012 at 10:57

    In še to. Najbrž veš, da množičnost udeležbe ni neko merilo. V Berlinu se je na koncertih zbiralo neprimerno več mladih. Realno gledano, se ti zdijo tisti koncerti nek presežek, ki zelo prispeva k osebnostni rasti udeležencev? Najbrž ne.


Napišite komentar