”… verujem v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev”

Znašli smo se v čudnem in zapletenem času. Vsaj kar zadeva vero. Prepričan sem, da zgornje besede z  naslova – vzete iz veroizpovedi, ki jo ob nedeljah in praznikih molimo po cerkvah pri maši – prepogosto izgovarjamo lahkomiselno, brez da bi jih pravilno razumeli. Ali pa zaradi zadnjih pretresov in škandalov morda kdo jih sploh ne izgovarja, ker ne more več verovati v to čudno Cerkev, polno afer, kriminala in nepojasnjenih zgodb. V kaj naj torej verujem?

 

Vir: splet

Verujem, da je Cerkev grešna in sveta, ker jo sestavljamo ljudje, vendar zaradi njenega ustanovitelja Jezusa Kristusa je tudi sveta. Je skupnost nas grešnikov, ki vsak na svoj način, bolj ali manj posrečeno, iščemo odgovore na temeljna življenjska vprašanja, pa tudi na tista, ki presegajo življenje. Da, tisto nepojasnjeno in še nikoli dovolj raziskano fazo bivanja, ki sledi po tem svetu. Stanje, ki vznemirja človeka od pradavnine v vseh družbenih in socialnih kontekstih ali kulturah, na vseh zemljepisnih širinah. Prepričan sem, da po življenju lahko sledi samo življenje in to ne v nekakšnih mitoloških ”oblačnih nebesih”, z rahlo meglico, ampak življenje v skupnosti prijateljev, sorodnikov in dobrih ljudi; podobnih grešnikov, kakor sem jaz sam.

Verujem, da je Cerkev ena, čeprav razvejana in zaradi naših človeških predstav, predsodkov, interesov ali preračunljivosti pogosto tudi razdrobljena. V Božjih očeh smo vsi njegovi otroci, ranjeni in prizadeti zaradi medsebojnih sporov, v eno skupnost pa nas združuje Oče sprave in miru. Zato pri maši ne molimo, da verujemo v osebe, ki sestavljajo Cerkev, niti ne izpovedujemo vere v cerkvene urade ali komisije… Verujem v to, da Cerkev je evangeljska in moralna avtoriteta samo, če smo ljudje med sabo povezani. In kdaj, če ne v sedanjem času preizkušnje, smo kristjani poklicani, da delujemo služno in povezovalno?

Verujem v apostolsko Cerkev, ki jo je Kristus zaupal tistemu preprostemu ribiču Petru, čeprav ga je zatajil in pobegnil v trenutkih največje osame. Verujem, da ravno to potrjuje, kako Gospod ne gleda samo na naše sposobnosti, življenjske dosežke, uspehe, nazive ali bogastvo, ampak predvsem na ljubezen. Samo človek ki živi iz prepričanja v Kristusovo vstajenje od mrtvih lahko ohrani vero tudi v času preizkušnje. Sedaj je nastopil ta čas, zato je potrebno, da iz bolj ali manj dolgega dopusta odpokličemo tudi svojo osebno vero, ki iz tradicionalne, samoumevne in podedovane verske prakse se mora spremeniti v ”upanje z razlogom”. Kot skupnost verujočih in kot družba prehajamo v dobo, ki bo od nas zahtevala zelo konkretne odgovore in argumente, kajti le tako bomo samostojni v svojem mišljenju. Ali pa nas sploh ne bo. Če ne bomo začeli razmišljati kot velikonočni kristjani, bomo le še člani neke organizacije, ne pa pripadniki ene Cerkve. Naša vera ni utemeljena na velikem petku in smrti, ampak v vstajenju od mrtvih, življenju, ki je močnejše od vsake zlobe ali zla.

Verujem v Cerkev, ki jo je ustanovil Kristus zato, da bi bila v času preizkušenj tolažba ljudem. Skupnost ”prijateljev”, da ne bi ostali sami, kakor je on ostal na križu. In ni naključje, da je Petru zaupal ”svoja jagnjeta” (prim. Jn 21, 16) ravno po vstajenju od mrtvih, ta pa še danes sestavljajo Njegovo Cerkev.

Vera ni poceni, low-cost, izdelek za enkratno uporabo, ki ga zamenjamo tako hitro, kakor se menja vreme. Vera je mnogo več kot to. Za rast in življenje potrebuje svojevrsten humus, tako v družbi kot pri posamezniku, da lahko uspe. V sebi moramo biti preprosti in ponižni, da lahko damo upanju potreben kisik. Tam kjer je veliko mene, egoizma in samohvale, ni prostora za vero. Niti za Boga.

 

Objavljeno v septembrski številki mesečnika Naš vestnik.

Komentarji: 11 to “”… verujem v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev””

  1. kar.ena said:

    12. 09. 2012 at 09:12

    Tole je pa prav blagodejno prebrati.

  2. igor said:

    12. 09. 2012 at 09:45

    Cerkev katero vam je ustanovil Kristus nima nobene povezave z Bogom. Bog ni s Kristusom sklenil nobene zaveze, tudi pustil ga je umreti saj se ni držal pravil svoje judovske vere.

  3. Rado said:

    13. 09. 2012 at 09:09

    ”… verujem v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev”

    Mar je zdaj institucija /Cerkev/ zasedla mesto boga? Sem doslej mislil, da je bog tisti v katerega verujejo ljudje.

  4. Aleksios said:

    13. 09. 2012 at 10:26

    Cerkev je skrivnostno Kristusovo telo, je Božja. Oče je Sinu izročil vse, Sin pa je naredil vse po volji Očeta, vključno z izpolnjevanjem vseh “pravil” _prave_ judovske vere in z izročitvijo svojega duha Očetu na križu (s čimer je postal spravno jagnje za naše grehe), tretji dan pa ga je zopet prejel (vstal od mrtvih) in nam pokazal, kaj je za nas pripravljeno, če to želimo sprejeti (če ne verjamemo samo v Boga kot takega, ampak v Boga kot tistega, kateri je ta svet ustvaril in nam dal čisto vse, kar imamo, vključno z življenjem in Cerkvijo, in nas ljubi tako zelo, da je za nas dal svojega edinorojenega Sina, da bi imeli ne samo zemeljsko, ampak večno življenje).

  5. Rado said:

    13. 09. 2012 at 11:16

    “Cerkev je skrivnostno Kristusovo telo, je Božja. Oče je Sinu izročil vse, Sin pa je naredil vse po volji Očeta, . . . ”

    To je zgodba, ki nam jo podajajo. A kaj če gre tu za prevaro?
    Kaj, če si je Cerkvena hiearhija to zgolj izmislila, da bi bila prejemnica čaščenja in daritev, ki pravzaprav pritiče bogu?

    Ljubiti boga pomeni imeti intimen odnos do njega v svojem srcu in NE častiti in obdarovati smrtnike ki vodijo Cerkev. V njih ni prav nič več boga, kot ga je v nas samih. Glede na ravnanja sodobnih klerikov bi lahko rekli, da je v njih celo manj boga, kot pa ga je v nas, slehernikh.

  6. Don Marko M said:

    13. 09. 2012 at 13:42

    “Verujem, da je Cerkev ena”…..Aljoša, zaradi takšnih izjav o zgolj eni cerkvi,kar si je celo Rode privoščil izjavljati, verske vojne pustošijo ta svet…..

  7. SLOKurnik said:

    13. 09. 2012 at 13:44

    Pogledal sem na uro. V Ljubljani v tem trenutku, Janša že sedi v kabinetu. Nisem vedel, kaj naj mu sploh povem. Narobe je vse. Pravzaprav, ne narobe ampak nejasno. Dragan očitno igra dvojno igro. Pomignil sem Daretu, da mi sledi do pošte. Ostalo dvojico sva poslala pred hotel Bristol. Obema sem naročil, da naj se izogibata vhoda in parka za hotelom. Nikakor si nismo smeli privoščiti, da bi se izdali. Tudi če igra Dragan svojo igro, ne sme posumiti, da se nam sanja o njej. Če bi me v hotelskem bifeju prepoznal, bi se stvari zapletle. Potem bi moral pojasnjevati, kaj je tam počel. Žrlo me je vprašanje, me je videl ali ne?

    Pred pošto sva imela z Daretom zadnji posvet. Videl sem, da je prizadet, ker je Janša meni zaupal to vlogo. Vlogo najzaneslivejšega člena v verigi izvajalcev njegovih ukazov. Čeprav nisem bil edini, ki je imel zaščitni scrambler za pogovore po žici. Vedel pa sem, da se bo za konkretne naloge obrnil name. Pred časom sva imela daljši pogovor na štiri oči. Pojasnil mi je njegov pogled na operacije in zanimivo terminologijo. Bojno polje, življenje ali kakršnokoli delo zanj pomeni šahovsko desko. Na šahovski deski so figure. Figure premikaš, žrtvuješ in nastavljaš z enim ciljem. Končno zmago. Šah mat.

    Z Daretom sva skadila po en cigaret, potem sem vstopil v pošto. Nekaj govorilnic je bilo prostih. Zaprl sem se v eno in pripravil scrambler. Scrambler je naprava, ki jo položiš čez telefonsko slušalko. Govor spreminja v nerazločno čivkanje. Če kdorkoli prisluškuje liniji, sliši samo ptičje čivkanje. Na drugi strani žice mora imeti sogovornik enako napravo. Z enako nastavitvijo. Napravo smo uporabljali zadnje pol leta. Janša je imel napravo, pa Krkovič in jaz. Poleg Dareta seveda. Za kogarkoli drugega pa nisem vedel, da ima to napravo.

    Poklical sem številko kabineta. Oglasila se je Nika Dolinar.

    “Daj mi ministra, takoj prosim”!

    Nika je prijazno zažvrgolela in me dala na čakanje. Po nekaj minutah zoprne glasbe, se je oglasil!

    “Ja”, sem zaslišal znan dolenjski naglas.

    Na kratko sem ga pozdravil in povedal, da se bo pogovor nadaljeval z zaščito. Pol minute je trajalo, da mi je posvetila zelena signalna lučka. Scramblerja sta kompatibilna. Lahko začneva pogovor. Ministru Janši sem na kratko predstavil situacijo, kot jo mi vidimo v Beogradu. Povedal sem mu vse. Janša je dolgo molčal, da sem dvakrat vprašal!

    “Ste še tam, halo”?

    Slišal sem samo globoko dihanje Janeza Janše na drugi strani žice. V ozadju se je slišal radio in čebeljanje žensk.

    “Počakaj trenutek”, sem zaslišal.

    Po nekaj sekundah je ozadje utihnilo. Janez je zaprl vrata kabineta in se vrnil na telefon.

    Naročil mi je, da za vsako ceno dobimo dokumentacijo. Tudi za ceno, da likvidiramo generala in morebitne izdajalce.

    Prosil sem ga za okrepitve! Potrebujem vsaj dva človeka, ki jih Dragan in uradni VOMO ne pozna! Janša se je strinjal. Ne morem po Beogradu izvajat nadzora nad ljudmi, ki se med seboj poznajo, sem mu pojasnjeval. Janša je razumel. Presenečen sem bil nad njegovo sposobnostjo razumevanja situacije. Sicer pa je šlo za njegovo rit, ne mojo. Resnica pa je, da nikoli ni bilo škoda časa in denarja za tovrstne operacije. Janša je bil ljubitelj teorij zarote. Od mene je zahteval, da se javljamo v bodoče trikrat dnevno. Trikrat dnevno?

    “Dragan mora s šahovnice. Hočevar pa tudi, ko dobite dokumente. Brez milosti! Sva se razumela, Mitja”? Janša je prekinil telefonski pogovor brez slovesa!
    “Pospravimo golazen, vrag naj jih vzame V imenu Boga našega”.

  8. Aleksios said:

    14. 09. 2012 at 10:59

    Ljubiti Boga pomeni ljubiti svojega bližnjega. Ljubiti svojega bližnjega pa pomeni delati s svojim bližnjim tako, kot Bog dela z nami. Bog nam daje vse, tako da se tudi mi trudímo dajati vse, kar smo prejeli od Boga, svojim bližnjim. To ni predvsem ampak tudi materialno (ob)darovanje in ne predvsem ampak tudi duhovnike. Češčenje pa je priznavanje svojega stvarnika, za katerega pa védimo, da je samo Eden.

    Cerkev, ki jo je postavil Kristus, je samo ena, katoliška (v dobesednem pomenu besede “vesoljna”, lahko bi rekli “splošna”). Od njene postavitve naprej pa so človeške razprtije ustvarile videz, da jih je več. Recimo v SSKJ za razliko recimo od Amebisovega Velikega angleško slovenskega slovarja ali angleške Wikipedie sploh ne najdemo več tega pomena.

    Marsikatera stvar v začetku ni bila takšna, kot jo vidimo danes … http://mikstonepatriot.blogspot.com/2012/09/kaj-bi-rekla-babica-3.html

  9. ana kos said:

    15. 09. 2012 at 08:50

    Aljoša!

    Veš, kolikokrat sem jaz postala prav pri tem stavku!
    In pomislila, če ga smem izgovoriti … Se spraševala, če sem katoličanka.
    Ampak zdaj, po tvojem prispevku, vidim stvari malo drugače. Za odtenek, a dovolj, da vidim drugače.
    Namreč: prej sem videla predvsem poudarjeno ENO sveto itd Cerkev – in to sem doživljala kot “edino”, jaz pa težko sprejem, da je samo nekaj tisto ta dobro, ta izbrano …

    Vse dobro tebi!

  10. nfnff said:

    15. 09. 2012 at 16:59

    VERUJEM!!!!!!! ALELUJAHHHHHHHH!!!

  11. MMT

    MMT said:

    15. 09. 2012 at 20:06

    Hm, ko katoličani pišemo o družbi, politiki, državi … slišimo, da sta Cerkev in država ločeni in naj se ukvarjamo s “svojo vero”. Ko pišemo o veri pa doživimo tak posmeh. Kako shizofreno. Mislim, da nam Slovencem bolj kot denar v državnih bankah, gospodarska rast ipd. manjka velika mera medsebojnega spoštovanja. In srčne kulture. Da, verujem v to, kar sem že zgoraj napisal in dopuščam vsem ostalim, da verujejo v kar jim je bližje in ljubše. V Cerkvi je še veliko za popravit in uredit, ampak zame je Cerkev predvsem skupnost zbrana okrog Kristusa.

    Središče Cerkve je Kristus, ne človek …


Napišite komentar