Kriza v denarnicah: priložnost za nov začetek

Varčevalni ukrepi ki zadnje mesece pretresajo in vznemirjajo prebivalce stare celine so zelo boleč način reševanja prezadolženih držav, ki s svojo bilančno sliko ogrožajo skupno valuto in morda celo mir v Evropi. Vsak na novo sprejet ukrep dodatno prizadene tiste, ki so bili že prej na socialnem repu družbe, mnogo manj pa tiste, ki se tako ali tako že dobesedno utapljajo v luksuzu. Kako razumeti boleče reze v javnih storitvah in posledično višanje stroškov? Ali postajamo revna družba?

Pred časom sem prisluhnil grškemu intelektualcu, ki je s solznimi očmi pripovedoval o dramatičnih socialnih razmerah, ki ta trenutek vladajo v Grčiji. Zaradi varčevanja je mnogo ljudi ostalo brez službe, premoženja, strehe nad glavo in socialne varnosti, ostali pa so jim dolgovi in zelo negotova prihodnost. Številni mladi v tej situaciji izgubijo še poslednji up o boljši prihodnosti in tamkajšnji mediji vsak dan poročajo o tragičnih samomorih. Grčija je postala sinonim za nesrečno zgodbo evropske širitve in skupne valute ter v sebi nosi dvojno sporočilo. Prvo je gotovo namenjeno ”zahodni” družbi, kako nevarni so slabi krediti, ki so jih velike nemške in francoske banke parkirale ravno v Grčijo. Drugo pa grškim – in vsem drugim  evropskim – volivcem, saj ni vseeno kdo in kako upravlja državo, ki ima velike potenciale in številne neizkoriščene možnosti. In to sporočilo lahko apliciramo tudi doma.

Od kod je ta kriza? Kaj jo je generiralo? Najpogosteje slišimo odgovor, da ”se je zgodila”. Kriza ni nastala sama od sebe, ampak do nje je privedel niz dogodkov, ki so končno ekskalirali v jeseni 2008. Jasno je, da ni mogoče najti osebe, ki so objektivno odgovorne in jih kaznovati, vendar tudi se ne moremo zadovoljiti z odgovorom, ki je v resnici izgovor, ”kriv je sistem”. Prepričan sem, da v tem sistemu je segment ali panoga, ki je bolj kriv od drugih in zato bi bilo prav, da je vključen v varčevalne zakone in sorazmerno s kapitalsko sposobnostjo nosi posledice ter prispeva k solidarnejši ureditvi in trajnostnemu razvoju.

Vsem je že postalo počasi jasno, da svet ne bo več tak, kot je bil in poleg spremembe v retoriki, moramo kot družba priti do spremembe v dojemanju etike in premoženja. Etike kot najvišjega vodila, ki je hkrati merilo za zakone in posledično za pravičnost. Nato pa sprememba v dojemanju premoženja. Biti premožen ni zlo, niti kaznivo dejanje, vprašanje pa je, kako smo do tega premoženja prišli. Izgovor, da je bilo vse pridobljeno legalno, obenem pa horda odvetnikov v črnih aktovkah čaka, kako bo to izjavo ubranilo, vsekakor kaže na to, da nekaj ni tako. Premoženje pridobljeno s finančnimi špekulacijami, ki so jih predhodno države uredile z zakoni, je jasno, da ni legalno. Zato smo spet na začetku: etika, ki izvira iz kolektivne zavesti in posameznikove vesti, da je nekaj narobe, mora biti zadnji in najvišji nadzor v življenju družbe.

Priti do take stopnje gotovo ni enostavno, družbena ureditev je usmerjena v kopičenje kapitala, ne vrednot, zato se tukaj začne izziv. Zakaj pa ne bi kopičili znanja, namesto delnic? Prvi premik je sprememba fokusa in lestvice pomembnih reči v življenju. Na prvo mesto, namesto prestiža in bogastva, lahko postavimo znanje, inovativnost, srčnost in delavnost. Od tukaj pa do poštenosti in etike ni več daleč. Znanje je nova kategorija družbenega razvoja, ki vključuje v sebi pravično razdeljeno bogastvo, socialno solidarnost in gospodarsko aktivnost. Vse to lahko najdemo tudi v Svetem pismu, še bolj pa v blagrih, ki jih Jezus izreče v govoru na gori in jih – ne po naključju – najdemo v evangeliju po Mateju, nekdanjemu davčnemu uradniku.

Če sem pošten, kot mlad človek ki zasledujem perspektive v svoji prihodnosti, sem se v zadnjih letih že pošteno nasitil retorike o krizi, varčevanju, nenehnih nevarnostih recesije, bližajočih se ekonomskih katastrof ipd. Kako pa se ne bi, ko pa realno pogledamo, živimo v najbogatejšem delu sveta, kjer je vseh dobrin dovolj, le pravično jih moramo razporediti. In to ni samo naloga župnijske Karitas, ampak vsakega od nas. Tako Slovenija kot tudi Italija (in celotna EU) sta zelo bogati državi, članici elitnega kluba OECD, po indeksu človeškega razvoja pa se uvrščamo med najbolj razvite države sveta. Materialni pogoji so več kot zadovoljeni, zato je čas, da našo družbo nadgradimo ravno z znanjem in vrednotami, da bomo lahko družbeno bogastvo uživali kot dobrino na vseh področjih. Bomo uspeli po tej krizi razumeti, da pravega bogastva nimamo v denarnici, ampak v glavi in v srcu?

 

Objavljeno v prilogi Bodi človek goriškega tednika Novi glas.

Komentarji: 2 to “Kriza v denarnicah: priložnost za nov začetek”

  1. klotilda said:

    04. 10. 2012 at 19:10

    Aljoša, če sem prav razumela , si še mlad. In končno preberem tudi zapis mladega človeka – ki zna in hoče razmišljati tudi o vrednotah, ne le o zabavah.
    Bravo.

  2. Afnogunc said:

    06. 10. 2012 at 16:35

    “….. kjer je vseh dobrin dovolj, le pravično jih moramo razporediti.”

    O sveta preproščina – ali komunistična utopija.
    Resnica je veliko bolj kruta. Evropa kot celota razprodaja edino bogastvo ki ga ima, to pa je znanje. Pa ne le naše – predvsem znanje naših prednikov. celo še huje je – znanje podarja. Države ki so trenutno v vzponu kopirajo naš sistem, ki je bil v veljavi od zaćetka novega veka, do peddesetih let prejšnjega stoletja. Najprej so Evropo kopirale ZDA kasneje Japonska ….. Vsem tem državam se (še?) ni zgodilo, da bi povampirjeno uničevale in zaničevale proizvodnjo in tehnološko znanje kot se to dogaja pri nas. Celotno Evropo je zajel virus predpisologije birikracije. Stvar smo zavozili tako daleč, da sploh ne vemo v katero smer bi šli. Če danes na trg dela prihaja mladina z izobrazbo, ki ne more nikakor prispevati k blagostanju skupnosti je za to nekdo kriv. To pa je predvsem nagrajevanje za opravljeno delo. Danes se plače razvojnikov praviloma ne morejo primerjati s tistimi, ki jih imajo pravniki ekonomisti – še z poslovnimi sekretarkami ne! Zato imamo najslabši razvoj daleč naokoli. Posledično pa izdelke z nikaršno dodano vrednostjo. Če so bili še pred desetletji (pa ne pri nas) inovatorji zelo bogati ljudje, so danes prej ko ne predmet posmeha. Direktorji, ki pravzaprav sploh ne vejo kaj njihova fabrika proizvaja imajo raje slabo (če sploh) plačane delavce, ki delajo izdelke, ki jih je razviti zahod že zdavno opustil, ali pa preselil na Kitajsko, Indijo, Vietnam …. Pa še tam jih kmalu ne bodo več hoteli delati. Omenjene države veselo pošiljajo svojo mladež na študij inženirskih strok in naravoslovja. Niti pod razno (ali le izjemoma) pa na družboslovje, ker tega ne rabijo.

    Za konec pa vprašanje: Koliko misliš, da prispeva v naš proračun, naš najbolj znan filozof Slavoj Žižek?


Napišite komentar