Spomin in zahvala

Praznik vseh svetih in dan spomina na pokojne me vedno znova potegneta v premišljevanje o življenju onkraj življenja. Tistemu bivanju, ki zagotovo obstaja, vendar ga naša znanost še ni razvozlala in dokazala; in iskreno povedano, upam tudi, da ga ne bo nikoli, saj bi v tistem trenutku človek prevzel vlogo Boga.

 

V teh dneh stopajo v ospredje grobovi, ki so naši spomeniki dragim rajnim in zadnje zemeljsko bivališče telesa. Onkraj groba pa je mnogo več kot samo kamen ali kup zemlje, ki pogosto lahko predstavlja pregrado bolečine in loči živ spomin s pokojnim. Pravi spomin je v nas in ta ne potrebuje spomenikov, sveč, rož …

Ali ste kdaj pomislili, da bi namesto žalosti in smrti, 1. novembra dali prostor hvaležnosti? Hvaležnost za eksistenco – ne glede na to ali je bila dolga ali kratka – drage osebe; da smo jo lahko spoznali, za vse dobro in lepo, ki smo skupaj preživeli in bili deležni. Zahvala je način spominjanja s pozitivnimi čustvi, kjer se žalost razgubi v poplavi dobrega. Zahvala je vezivo vsakega odnosa in vsake človeške skupnosti.

Vprašanje smrti je najprej vprašanje bivanja. Ali se bivanje sploh lahko kdaj konča? Če verujemo v obstoj živega Boga, ki je večen in je gospodar življenja in smrti, potem lahko verujemo v bivanje onkraj smrti. Čeprav se telo ”ustavi”, njegovo bistvo gre naprej in skupaj z Božjim Duhom v isti sapi, kakor dih, biva in je prisotno. Življenje se ne konča z grobom, ampak se nadaljuje v drugem času, v drugačnih okoliščinah v drugi obliki. Smrt je torej samo drugačna dimenzija bivanja, ki ni več vezana na telo in to stvarnost. Biti hvaležen za življenje (lastno in drugih), pomeni spoštovati bivanje kot obstoj. Vzor tega je odnos človek-Bog, saj človek je lahko izpolnjen in dopolnjen le v sobivanju v Bogom kot tistim, ki nas usposablja za vsakršen odnos.

Hvaležnost je odlična terapija za sodobnega človeka ki – izropan vsakega spomina in posiljen s potrošnjo ter obsut s skrbjo na katastrofalno prihodnost – potrebuje nekaj svetilk upanja. Ravno upanje daje življenju smisel, saj pozitivno razmišljanje o prihodnosti pomeni, da ”jutri” lahko predstavlja dobro priložnost.

Od tukaj dalje je potreben drugačen pogled, ki ga bomo težko zasledili v reklamnih letakih veleblagovnic, saj ni tako poceni in v ”akciji”, kakor je to sedaj moderno. Drugačen pogled pa gre nekako tako: nič mi ne pripada, vse je zastonjski dar, ki bogati moje bivanje. To daje življenju smisel, to nas odpira odpira za občutek hvaležnosti do vsakega, ki ga srečamo, četudi nam ni vedno simpatičen ali po volji. Od tukaj se začne duhovna svoboda, ki nas lahko pripelje do duševne svobode. O tej pa bi lahko govorili strokovnjaki za duševne bolezni v luči napovedi, da bo v roku nekaj desetletji najpogostejša bolezen v Evropi ravno depresija.

Telo in duša nista ločena pojma, ampak prepletena in v samem bistvu povezana. Vsak od njiju označuje človeka kot celoto, zato sta temelj našega bivanja. Ko telo ”ugasne”, duša živi naprej, torej samo jedro človekove osebnosti nadaljuje bivanjsko pot. Kakor telo označuje človeka v vidnem, fizičnem svetu, tako ga duša zaznamuje v nevidnem, presežnem ali metafizičnem.

Ljudje smo bitja odnosa, kar nakazuje tudi težnja sodobne družbe, ki skuša to razumet preko komercializacije čustev: velike in dramatične družinske zgodbe hitro obkrožijo svet, močna izpostavljenost čustev na vseh področjih, iskanje odgovorov na domnevne mistične pojave. Odnos ni predmet trgovine, zato ga lahko gradimo le preko srčnosti, hvaležnosti in spomina. Tudi s tistimi, ki so odšli pred nami v večnost, odnos ohranjamo s hvaležnostjo in spominom. Oni živijo naprej.

 

Napišite komentar