Post: pot od glave do nog

Z današnjim dnem katoličani začenjamo postni čas, ki je poleg odrekanja na prehranskem področju, namenjen osebnemu spreobrnjenju; iskanju lepega in dobrega v sebi, da bi lahko videli dobro v drugih. Verni Slovenci dojemamo post precej zgrešeno, ker imamo predstavo, da je to čas trpinčenja, ko moramo biti rahlo kisli in se moramo odpovedati vsakemu veselju. Post ni 40-dnevno žalovanje in priprava na veliki petek, ampak je čas pričakovanja velike noči. Gre seveda za zelo resno pripravo, ki pa – po mojem osebnem prepričanju – mora biti usmerjena v iskanje pravega veselja. Največje veselje je na veliko noč, saj praznik nam sporoča, da je Kristus premagal zlo in zato smo zmagovalci tudi mi. V nadaljevanju vam ponujam svoje razmišljanje o začetku in koncu posta ter o simboliki, ki zaznamuje pepelnično sredo in veliki četrtek. Navdih za to mi je dal veliki italijanski škof Tonino Bello.

 

S pepelnično sredo vstopamo v postni čas, ki je štiridesetdnevna priprava na veliko noč. Iz tega štetja so izvzete nedelje, ker so same na sebi ”velika noč v malem”. Štiridesetdnevno potovanje do velike noči si predstavljamo – in nam je predstavljeno – na zelo različne načine. Najpogosteje se jo povežemo na odpoved hrani, ki je gotovo dobra zunanja gesta in znamenje tradicije, ampak to ni bistvo posta. Post je pot, duhovna pot človeka v samega vase, da bi bolj kot svoj jedilnik spremenil samega sebe. Če uporabim aktualizirano prispodobo – postno dogajanje kot so odpovedi, prebiranje in premišljevanje Božje besede, molitev ali dobra dela – si lahko predstavljamo kot avtomobilsko navigacijo, ki nas v labirintu zablod in nepotrebnih reči vodi do cilja. Taka pot traja vse življenje, vendar je obdobje pred veliko nočjo vsakoletni ”trening”.

Apostol Pavel v svojem pismu Efežanom nas opominja, ”treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v duhu svojega uma in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.” (Ef 4, 22-24). Post in preobrazba zadevata celotnega človeka, um in telo, dušo in srce.

Zanimiva in bogata simbolika tega dogajanja je nakazana v poteku cerkvenega leta in z njim povezanim bogoslužjem. Post začnemo s pepelnično sredo, ko na našo glavo pada rahel, komaj občuten, siv pepel. Besede ki jih pri tem slišimo pa so vse prej kot rahle: ”spreobrni se in veruj evangeliju!”. To ni prošnja, ni povabilo … to je zadnji poziv! To je klic, da opustimo odvečne in nepotrebne stvari, se odvrnemo od prepirov in sovraštva ter da sprejmemo življenje in na novo odkrijemo veselje v njem. Pepel ki pada na nas ni navaden pepel, kajti naj bi ga pridobili iz oljčnega lesa; drevesa, ki je simbol miru, vztrajnosti in življenja.

 

Na drugi strani – ob sklepu posta – pa je veliki četrtek in večerna maša Gospodove večerje. Tiste zadnje večerje, kjer Stvarnik, v znamenje ponižnosti in služenja, umije svojim učencem in prijateljem noge. Med umivanjem ni nobenih besed, samo nemo strmenje apostolov nad nerazumljivim dogajanjem okrog njih in Gospod, ki poklekne pred človekom. Še več. Jezus najbrž poljubi noge apostolov, kakor pečat, ki za vedno zapečati neko pogodbo. Tukaj je v igri mnogo več, saj Kristus sklene z ljudmi novo zvezo in da misli resno, pokaže z daritvijo na križu. Cerkev nam z bogoslužnim dogajanjem pomaga sprejeti to sporočilo, da bi ga pa razumeli, moramo po Pavlovo doživeti spreobrnjenje, ki zajema celega človeka: od glave do nog. To si zlahka zapomnimo, saj nas simboli sami na sebi pretresejo. Pepel in voda. V naravi sta tako minljivi snovi, vendar ko ju prenesemo v okolje sakralnega, v bogoslužni prostor, dobita edinstven sporočilni naboj.

Ali bomo sposobni ob koncu posta razumeti gesto umivanja nog? Ali lahko razumem pomen Jezusovega dejanja do svojih učencev? Ta radikalen pogled je v našem času še težje razumljiv, kot bi bil sicer, ker ponižnosti ni na lestvici vrednot sodobnega človeka.

Pot od glave do nog je vse prej kot enostavna in lahka, kajti priti moramo od lastne glave do nog bližnjega. Teh štirideset dni se moramo obračati od sebe k Drugemu, ki je Kristus, in k drugim, ki so moji bratje in sestre. Če nam letos ta prehod ne bo uspel, ne  obupajmo, saj nam bo gotovo drugo leto ali tisto potem … pot od moje glave do nog drugega traja celo življenje, saj gre za zorenje in rast.

Letošnji post je lahko drugačen in k spremembi petkovega jedilnika dodajmo tisto Pavlovo preobrazbo uma, da bomo nekega dne sposobni iti od lastne glave do nog bližnjega.

Napišite komentar