Konec kratkega, a velikega pontifikata

Glavnina teh dogodkov (spolnih zlorab, op. p.) sega že desetletja nazaj. Vendarle bremenijo sedaj posebej Vaše papeževanje. Ali ste mislili na odstop?

Če je nevarnost velika, ne smeš pobegniti. Zato sedaj gotovo ni trenutek, da bi odstopil. Prav v takšnem trenutku mora človek vzdržati in prestati težek položaj. Tako mislim. Odstopiti moreš v mirnem trenutku, ali če dejansko ne zmoreš več. A v nevarnosti ne smeš pobegniti in reči, naj to stori kdo drug.

 

Ali je torej predstavljiv položaj, v katerem imate papežev odstop za primeren?

Da. Če papež pride do jasnega spoznanja, da fizično, psihično in duhovno naloge službe ne obvlada več, potem ima pravico in morda tudi dolžnost, da odstopi.

- Benedikt XVI., v knjigi Luč sveta

 

Ravno besede Josepha Ratzingerja, do 20.00 še papeža Benedikta XVI., novinarju Petru Seewaldu, so bile napoved tega, kar se je potem tudi uresničilo. Benedikt XVI. je šokiral svet in Cerkev ter napovedal odstop z mesta naslednika apostola Petra. Nocoj bomo priče zgodovinskemu dogodku, o katerem bomo še dolgo premišljevali in ga skušali interpretirati. Tekom svojega pontifikata je dal Ratzinger nekaj jasnih signalov, da je njegov odstop povsem realen scenarij. Poleg zgoraj navedenih besed v knjigi-intervju so to še trojni obisk klavzurnega samostana v Vatikanu, kjer bo odslej tudi živel ter najbolj močna simbolična gesta: obisk groba papeža Celestina V. v mestu L’Aquila. Ob tej priložnosti je na njegovo krsto položil svoj palij, ki ga je nosil na dan začetka papeževanja – znamenje pastirske službe (glej galerijo spodaj).

Končuje se pontifikat, ki je bil v časovni oceni kratek, saj ni trajal niti 8 let, v vsebinskem pa močen in dolg. Da je bil Benedikt XVI. konservativen papež je povsem zgrešena in zavajajoča etiketa medijev, ki ne da bi poznali razmere, so vztrajno zavajali javnost. Ta papež je odprl Pandorino skrinjico spolnih zlorab in spremenil pogled na ta grozna dejanja. Cerkev se je v času njegovega pontifikata začela ukvarjati z žrtvami in ne več samo s storilci. Kar se je dolga desetletja nabiralo in je tudi potem privedlo do “krize” v Cerkvi, je Benedikt XVI. dal pravico in dolžnost, da se o tem odprto pogorimo ter začnemo probleme reševati. So ga v to prisilile okoliščine? Gotovo so, toda njegovi ukrepi so šli precej dlje od formalnega odziva. Prepričan sem, da so najhujši udarci na tem področju prihajali ravno iz cerkvenih vrst in ne iz “sekularističnih liberalnih krogov”, kakor si kdo napačno interpretira.

Začel je pot transparentnega poslovanja Svetega sedeža in posledično finančnega očiščenja, ki gotovo marsikomu ni bil po godu. S tem je posegel v zaprt krog nepojasnjenih dogodkov, ki bremenijo javno podobo Cerkve že vsaj tri desetletja. Zavedal se je, da mesto Cerkve ni v krogih visoke finance, ampak med preprostimi ljudmi. Pokazal je, da kdor je v Cerkvi nosilec visoke službe ima tudi večjo odgovornost. Ukrepal je ob napakah škofov in po celem svetu sprožil val “odpovedi službi” (= odstopov), ki mu v zgodovini Cerkve ni primere. Kanon 401 paragraf 2 v Zakoniku cerkvenega prava ureja to občutljivo področje in narekuje škofom, da če kaj “oviro njihovo službo”, so “zelo naprošeni”, da papežu ponudijo svoj odstop. In teh je bilo kar nekaj, saj je povprečno vsakih 33,4 dni odstopil eden …

Čeprav so "poznavalci" pred vsakim njegovim potovanjem napovedali velik fiasko, so se njegovi obiski izkazali za izredno uspešne. Vir: vaticaninsider.it

Njegov pontifikat pa se bo zapisal v zgodovino Cerkve tudi po zelo svetlih točkah. Pospešil in okrepil je ekumenski ter medverski dialog, postregel nam je vrhunsko teologijo na razumljiv in preprost način, poudaril je pomen človekove svobode in vesti ter izpostavil, da v središču (krščanske) skupnosti je Kristus in ne človek. S svojim zgledom je spodbudil katoličane k rabi medijev ter pozval Cerkev naj se pogumno poda v digitalni svet.

Osebno sem prepričan, da bomo kot občestvo vernih in kot družba samo s časom razumeli pomen te odločitve. Morda bomo razumeli, da je bilo v tej potezi več teologije, kot v vseh govorih in enciklikah hkrati. Morda bomo razumeli, kako majhen je človek pred zavestjo o veličini Boga in kako zapleteno je razumeti to Cerkev, sveto in grešno hkrati. Upam, da bomo verniki na vseh ravneh in položajih iz te edinstvene zgodovinske poteze razbrali bistveno sporočilo: če želiš biti Kristusov učenec, moraš živeti po svoji vesti. Vse časti, službe, naloge in položaji so samo človeški dodatki, ki pred Stvarnikom nimajo mesta in ne veljave. Na koncu človek ostane pred Bogom sam s svojo vestjo. In tukaj se konča minljivo in začne večno.

Komentarji: 2 to “Konec kratkega, a velikega pontifikata”

  1. B said:

    01. 03. 2013 at 19:37

    Bil je den redkih … ki je ostal zvest svojemu načelu “humilis servus servorum”

  2. Dragica Novak said:

    10. 03. 2013 at 11:12

    KO nečesa ne zmoreš več, je čas da se umakneš. Na žalost to uspe le tistim, ki se zavedajo svojih omejitev in so veliki. Majhni, se oklepajo svojega položaja za vsako ceno, ker so prepričani da so veliki.


Napišite komentar