Vzgoja za upanje

Številna področja človekovega razvoja, ki se jih dotikata tako razvojna psihologija kot tudi vzgoja, skušajo omogočiti predvsem mladim celosten razvoj osebnosti, čustev in raznih oblik inteligence. Na duhovnem področju poskušajo spodbuditi občutljivost do presežnega in vedno več poudarka dajemo na občutke in čustva. Skoraj vedno – še vedno – pa pozabimo na zelo pomembno vzgojo za upanje, ki v času melanholije, apatije in družbene mlačnosti bi marsikomu prihranila obiske pri psihiatru, depresivne dneve, poseganje po kemičnih ali nekemičnih omamah in negativen pogled na življenje.

Vir: http://www.balcanicaucaso.org

Sodobni pogled družbe brez upanja

Najprej je potrebno opisati, kaj je upanje. Lahko si pomagamo z nekaj prispodobami iz narave, ki na slikovit način približajo abstrakten pojem. Upanje je kakor reka, ki se usmerja vedno k novim ciljem ali je kakor sonce, ki vedno sije, le občasno ga zasenčijo oblaki. Za družbo zahodnega tipa, kjer igrata močno vlogo prisotnost denarja (kapitalizem) in neizmerna želja po svobodi brez kontrole (liberalizem), je upanje s časom postala le prazna besedica brez vrednosti in z nekim staroverskim pridihom.  Zadnja desetletja smo bili prepričani, da vse lahko kupimo, da je denarja neomejeno ogromno in samo s svojimi močmi pridemo do boljše prihodnosti.

Finančna in gospodarska kriza pa je pokazala, da je bilo tako mišljenje zgrešeno in sedaj iščemo oprijemljive točke v življenju, kako bi kot posamezniki in kot družba prilezli do boljše prihodnosti. To je pogled naše družbe, ki ima skoraj vse potrebne materialne dobrine, manjka pa ji nekaj več kot to.

Zato ni čudno, če na večernem sprehodu po parku naletite na številne skupine od vodke opitih in od trave zakajenih mladih, če beremo statistiko, da se stopnja prve alkoholiziranosti znižuje proti 11. ali 10. letu starosti in če se že v najstniških letih dekleta skrivajo pod debelimi plastmi ličil, fantje pa pod hormonskimi in proteinskimi ojačevalcih mišične mase. Ni čudno, je pa žalostno in zaskrbljujoče. Je to prihodnost naše družbe?

To je morda najbolj akuten pokazatelj, da živimo v obdobju, ko je družba izvotljena vseh vrednot in upajočega pogleda v prihodnost. Športniki, glasbeniki in filmske zvezde so ostali zadnji vzorniki sedanji odraščajoči generaciji, ki ji pogosto prinašajo pozitivna sporočila in so res lahko spodbuda, a pogosto so le vir slabih navad. Zakaj pa ne bi iskali primerov dobrih navad med starejšo generacijo, da se kljub težavam da uspeti, preživeti in na polno živeti. Tak primer so lahko naši stari starši, ki so preživeli pomanjkanja hrane, vojno, še bolj negotove razmere in so kljub vsemu upali, da bo za njihove potomce pripravljena boljša prihodnost.

 

Razlog upanja

Govoriti o upanju samo na splošno, da ga primanjkuje ipd. seveda ne zadošča, zato je potrebno poiskati vsebino, razlog, upanja. Upati pomeni iskati razlog in vsebino v prihodnosti, za katero si je že v sedanjosti vredno prizadevati. Zato lahko identificiramo upanje kot točko, ki se nahaja na pol poti med absolutno gotovostjo in nezmožnostjo. Trdnejši ko je razlog našega upanja in bolj ko smo osebno prepričani o njegovi veljavnosti, bliže smo gotovosti (T. Špidlik, Osnove krščanske duhovnosti).

Psalmi opisujejo upanje kot skalo, zato kristjanovo upanje izhaja iz prepričanja, da Bog se ne zmoti nikoli in četudi je sonce trenutno za oblaki, bo morda jutri ali pojutrišnjem spet posijalo.

 

Kako upati?

Že samo iskanje upanja pomeni, da si za nekaj prizadevamo, da si v prihodnosti nekaj želimo. In ko imamo v sebi željo in prihodnost, smo že prestopili nevidni prag upanja.

Odraščajoči mladini je potrebno najprej povedati, da je vredno sanjati o svoji prihodnosti, četudi se lahko sanje zdijo nemogoče. Vsak od njih – in od nas – je pomemben in s svojimi edinstvenimi talenti lahko izboljša družbo. Le upati si mora. Na odraslih je, da mladim dajo prostor, sredstva in zaupanje, da prevzamejo del družbene odgovornosti, saj tako se bodo počutili pomembne in koristne, čutili bodo dolžnost ter občutek, da nekdo računa na njih.

Mediji imajo ključno vlogo formiranja in oblikovanja družbenega razmišljanja. Če več kot tri četrtine časa namenijo političnim zdraham, ki so namenjene same sebi in partikularnim interesom, bodo ljudje dobili občutek, da je ”vse brez veze”. Ravno tega strupenega stavka se moramo izogibati. To je virus brezupa, ki zastruplja pogled na prihodnost in v samem startu uniči vsak poskus izboljšanja v družbi.

Ne nazadnje na nas kristjanih stoji velika naloga, saj smo po ustroju svojega verovanja zavezani upanju. Učenca na poti v Emavs (prim. ) sta doživela nemogoče, tisto, kar si nista niti upala upati. Kristusovo oznanilo in celo svetopisemsko besedilo nam ponujajo številna mesta, zakaj je kljub vsemu še vredno upati: kazen za izvirni greh ni bilo pokončanje vsega, ampak izgon in življenje naprej, neplodna žena je rodila otroka, ljudstvo je iz suženjstva prešlo v svobodo, smrt nima več končne besede, ampak nad vsem zmaguje življenje.

Naša naloga je, neodvisno od tega ali smo verni ali ne, da postavimo upanje v središče vsakdanjega življenja. To bi prineslo več dobre volje in poguma za naprej. Morda bomo nehote ”okužili” še koga …

Objavljeno v prilogi Bodi človek mesečnika Novi glas.

Napišite komentar