Štirje stebri novembra: svetost, spokojnost, zahvala in nov začetek

Duhovno dogajanje meseca novembra lahko povzamemo s štirimi pojmi, ki jih v prispodobi primerjamo s stebri. To so nosilni elementi, spodbude in trdna opora.

Vir: http://3.bp.blogspot.com

Svetost in spokojnost. V začetku meseca novembra smo obeležili tri pomembne dneve, ki so si sledili eden za drugim. Prvi dan smo se ozrli v nebo in proslavili vse svetnike – uradno in neuradno razglašene s strani Cerkve – da bi z njihovim zgledom in svet(l)ostjo lahko premagali temo in kratke dneve, ki so pred nami. Svetost je dar, kljub temu pa smo vsi povabljeni, da si zanj prizadevamo in ga v odnosu do Kristusa uresničujemo.

Zahvala. Drugega novembra smo se spomnili vseh pokojnih z občutkom pietete in hvaležnosti. Občutek je lahko sam na sebi tako neoprijemljiv in nestvaren, da nam Cerkev ponuja odličen pripomoček za konkretizacijo hvaležnosti: zahvalna nedelja. Tretji dan novembra je bil letos na simbolni ravni strnjena točka za vse dobro, kar smo od Boga in od ljudi prejeli. Obenem pa predstavlja spodbudo, da bi tudi mi delili z drugimi tisto, kar imamo in vsak dan prejemamo. Smiselna povezava med nebeškimi vzorniki, spominom na rajne in hvaležnostjo se ponuja sama od sebe, zato je četrti steber novembra sklep cerkvenega leta in uvod v novo.

Četrti steber tega meseca je sklep cerkvenega ali tudi bogoslužnega leta, ki se nekoliko razlikuje od običajnega koledarja, zaradi vsebine. Središče štetja časa v krščanstvu je Kristus, zato je zahvala (grško eucharistein) sklep, adventni čas kot pričakovanje otroka pa nov začetek. Cerkveno leto ne meri časa zaporedno, niti ”krožno”, čeprav se nenehno ponavlja. Čas se meri spiralno: kljub ponavljanju napredujemo in potujemo v zgodovini. Ta zgodovina je stičišče človeških dejavnosti in Božje neskončnosti, zato govorimo v ednini in njen smisel je v odnosu obeh vidikov. Kristjani verujemo, da je Bog njen gospodar, ki jo v svoji svobodi vodi, ampak tudi njen cilj, ki ostaja od sveta neodvisen (prim. Sorč, Trinitarična zgodovina, Družina 2007, 136).

Človekova svoboda je uresničevanje svoje identitete in ustvarjalnosti v zaupanju, da ves pretekli čas služi kot podlaga za novo zgodovino in strmi k ”polnosti časov”. Ta polnost pa je množinska, saj je dovršena in v Božji bližini.

Za kristjana je središče zgodovine Kristus, ki s smrtjo na križu izpostavlja fizični konec in obenem napoveduje Božje delovanje, ki je močnejše od smrti. Tako je tudi naše bivanje in bivanje rajnih, ki onkraj fizične smrti so deležni življenja v občestvu svetnikov. Vstajenjski dogodek je Božji odziv na Kristusov križ, pa tudi na vse križe človeštva. Kar stori Bog Jezusu, to more storiti tudi vsakemu človeku (prim. Sorč, 132), saj to je Božji dogodek za vse.

Cerkveno leto zato je več kot običajno merjenje minevanja časa, ker za kristjana pomeni bivanje s Kristusom v zgodovini. Pogosto se nam zdijo prazniki samoumevni, saj se ponavljajo leto za letom in morda je tudi duh časa malo kriv, da spregledamo sporočilo, ker se ustavimo pri zunanjostih. Darila in materialna znamenja so potrebna, a le toliko, da izrazimo hvaležnost in ponotranjimo veselo dogajanje, ne smejo pa ga nadomestiti.

Kaj pa sklep Cerkvenega leta? Praznik Kristusa, kralja vesoljstva, je dogodek, ki postavlja Kristusovo kraljevanje čez vse stvari in tudi čez čas. On je središče cerkvenega leta in obenem kralj časa. Cerkev nam ”odmerja” to odštevanje s prazniki, pa tudi z Božjo besedo, ki je po pastoralni konstituciji o Cerkvi Gaudium et spes ”Božja Beseda sama, po kateri je vse ustvarjeno, se je namreč učlovečila, da bi tako kot popolni človek vse ljudi odrešila in povzela v sebi vse stvari. Gospod je cilj človeške zgodovine […], njega je Oče postavil za sodnika živih in mrtvih” (CS 45,2).

Napišite komentar