Evropski novi humanizem za prenos vere in kulture na nove generacije

Od francoske revolucije v 18. stoletju pa vse do danes, je močno izpostavljeno rivalstvo med vero in kulturo, med verovanjem in znanostjo. Zagovorniki tega ločevanja postavljajo v ospredje trditev, da je vera nekaj ”pravljičnega”, otročjega, neresnega in nedokazljivega, medtem ko prikazujejo znanost kot nekaj izključno resnega in pomembnega. Če bi se ustavili samo pri tem, bi bilo razmišljanje zelo površinsko, zato bomo poskusili iti globlje in odgovoriti na vprašanje, kaj lahko izboljša to nezaupanje med vero in kulturo? Kako lahko damo celotni družbi malo več upanja in poguma, da bo postavila človeka v ospredje? Kaj je generacijski prenos in kako si lahko pomagamo z medgeneracijskim sodelovanjem.

Vir: http://4.bp.blogspot.com

Nov odnos med vero in kulturo, bi moral preiti iz stanja antagonizma, rivalstva, v plodovito sodelovanje za humanizacijo družbe. Iz medijev lahko opazimo, da ta postaja vedno manj človeška in vedno bolj tehnokratska, hladna, brezoblična, netolerantna do vsega, nasilna in na momente celo histerična. Čas krize in obdobje po njej, naj ne bo usmerjen samo v popravilo ekonomije in izgradnjo večjega kapitalizma, ampak naj bo zaznamovan s t. i. novim humanizmom. Ta izhaja iz povezovanja vere in kulture na vseh področjih človekovega življenja in je usmerjen v iskanje ljubezni do modrosti.

Prava modrost vsekakor ni le goli znanstveni pozitivizem, ampak celovito spoznavanje znanosti, ki v svojem jedru ohranja filozofijo – ljubezen do modrosti – in je usmerjena v dobro človeka. Prvi pogoj za to je zavezanost resnici, ki je jamstvo, da je raziskovalno delo pristno, čisto in pošteno; v nasprotnem primeru postane znanost le še dekla razuzdanega kapitala, ki siromaši človeka in njegovo esenco.

Na zgoraj omenjeni relaciji vera – kultura prepogosto pozabimo na tretjo dimenzijo, ki so v tem primeru mladi. Zakaj? Hladne znanstvene razprave so povsem nesmiselno in neplodno početje, če ostanejo zaprte v krožkih ostarelih doktorjev, ki jih tvorijo samo močno postarani člani. Tukaj se ponovno pokaže na pomembno vlogo medgeneracijskega sodelovanja med zrelimi in izkušenimi z mladimi in vedoželjnimi osebami. Potreben je generacijski prenos, ki se lahko zgodi samo z aktivno vključitvijo mladih tako v centre odločanja, ustvarjanja, raziskovanja, kot tudi v vse pore sodobne družbe. To pomeni ubrati drugačno dimenzijo kulture in pomeni na novo ovrednoti starost, kot obdobje cenjene izkušenosti.

Generacijski prehod in prenos na mlade sta ključna tako za obstoj evropske kulture, kot tudi za prenos krščanskega izročila in krščanske kulturne tradicije na naslednje generacije. Vse okrog nas lahko opazimo, da je nova generacija postala ”neverna” in ne ve, kaj naj bi si z vero svoji staršev in prednikov sploh pomagala. Zakaj se vedno manj ljudi, da opusti krščansko tradicijo svoje družine? Zakaj se mladi svobodno odločajo, da postavijo vero na stranski tir, medtem ko so jo naši nonoti imeli tesno v središču svojega vsakdana?

Ker smo umrljiva bitja – kljub močni želji, da bi bili večno lepi in mladi – brez uspešnega prenosa in prehoda tvegamo, da se bomo borili le še za golo preživetje in bo življenje spolzelo mimo nas; izgubili bomo celotno generacijo in posledično se nam lahko zgodi, da bo evropska katoliška skupnost postala le zgodovinski spomin na minule čase. Zato potrebujemo novi humanizem, ki pomeni prisotnost mladih (katoličanov) v evropski družbi, ki bodo preko odnosa med vero in kulturo iskali modrost v službi človeka in ne kapitala.

In zakaj je ”evropsko krščanstvo” tako pomembno? Ali ni Cerkev dobro zastopana in zelo živa tudi v Afriki, Aziji in Južni Ameriki? Da, je, toda ravno klasično evropsko krščanstvo oz. krščanstvo obarvano z evropskostjo je potrebno, da se posredovanje evangelija ne popači in spremeni v sektaštvo ali nek voodoo obred. Branje in razlaga Svetega pisma v luči cerkvenega učiteljstva je lahko ”filter” pred ekstremizmi in sektami.

Drži, da moderno ”družbeno tkivo” ni naklonjeno veri, bolje povedano, krščanstvu in vsemu, kar diši po njem, o kljub temu ostaja močno religiozno. Dovolj je pogledati na razcvet new-age praks: horoskopi, zdravilstva in vedeževanja, neoprijemljiva in dobičkonosna mistika … Toda ali nismo tudi kristjani del tega ”tkiva”? Kaj se je zgodilo oz. se dogaja z nami, da sodelujemo pri ustavljanju prenosa vernosti na mlajše generacije (vertikalno) in med znanci (horizontalno)?

Razmišljanje bo objavljeno v februarski številki mesečnika Naš vestnik.

Komentarji: 1 to “Evropski novi humanizem za prenos vere in kulture na nove generacije”

  1. marjon said:

    08. 02. 2014 at 18:35

    Naj se enkrat že mladi zberejo in naj naredijo kaj konkretnega, da bo tastare ratalo malo strah, pa da vidite kako hitro bodo pripravljeni sodelovati, tako pa zaenkrat še ni potrebe po kakšni delitvi oblasti.


Napišite komentar