Odločitev

Pride čas v življenju, ko se moraš odločit in potegnit črto pod starim. In moraš vstopit v novo. To je ritem razvoja, ne napredka, ki predstavlja posameznikovo evolucijo in rast. Novo je sinonim za neznano. Je fascinantno, saj te mika in prevzema, a te tudi straši in odvrača. Izbrati novo pot pomeni zapustiti stare navade in pogosto odsloviti določene ljudi. Slovo ni nujno formalno, s stiskom roke … včasih se samo razideš ali stiki postanejo vedno bolj ohlapni, redki …

Včasih iščeš potrditev okolice, kakor da bi hotel vprašati za neko “moralno dovoljenje”. Dovoljenje za kaj? Za svoje življenje?! Ali ni vsaka odločitev sestavni del temeljnih življenjskih mejnikov, ki te zaznamuje kot posameznika in naredi bolj “človeka”!? Odločitev – vsaka – je preizkus zrelosti in sposobnosti prilagajanja novim razmeram in ljudem. Če odločitev sprejmeš na hitro in “z levo roko”, jo boš skoraj zagotovo obžaloval. Če pa pred odločitvijo trpiš, iščeš, se sprašuješ, moliš, sprašuješ po nasvetih, ne moreš spati … najbrž te bo nagradila in bo tvojemu življenju dodala neko vrednost in plemenitost. Figurativno povedano, ta odločitev te bo peljala daleč. Ne pozabit, da vsaka oddaljenost potrebuje tudi določene bližine. In tudi za te, se moraš znat odločiti.

Odločitev mora biti vedno tvoja, sad popolne svobode in sprejeta za dolgoročne cilje.

Do odločitev te res lahko pripeljejo okoliščine, drugi ljudje ali dogodki, a sprejemaš jih v svojem srcu. Tam, nekje globoko v tebi, je tista cankarjanska “zaklenjena kamrica”, kjer se sprejemajo težke in pomembne odločitve. Odločitve, ki te morda zaznamujejo za nekaj let ali za celo življenje. Ni pomembno za kaj se odločiš. Pomembno je le, da se odločaš zaradi sebe in ne zato, da bo okolica srečna.

Težava in krutost vsake odločitve pa ni v njenih posledicah ali odzivu okolice, ampak v lastnem zavedanju, da še preden jo izustiš, jo poveš samemu sebi, si jo v sebi že sprejel. In ko se tega zaveš, odkriješ krutost življenja.

Napišite komentar