Sprejemanje razlik in pregrade do novosti

Ali zgodba, kako sem začel jesti suši

Zaradi riža se lahko z nekom skregaš in zaradi riža se lahko pobotaš. Ironično, vendar resnično. In težava ni v rižu – logično – ampak, v dojemanju razlik. Tako je lahko kuhan riž ali kakršna koli rižota predmet spora, ker riž lahko kuhamo ali dušimo in tukaj se začne razlikovanje okusov. Potem pa na (t)isti dan nesrečne rižote prideš na zabavo, kjer strežejo odličen domač suši japan-handmade … in te razoroži, ker ni več pomembno, ali je rižota, ali riž kot priloga ali kuhan ali dušen … ampak sta najbolj pomembni dobra družba in zavest, da so prijatelji, ki delijo podobno usodo kot ti, lahko dragoceni kot biseri. In od tega dogodka/zavesti živiš še nekaj dni.

Vir: http://utahcitylinks.com

Dojemanje in sprejemanje razlik ni tehnika, ampak je umetnost, ki zahteva modrost, natančnost in potrpežljivost, pa tudi tisto navidezno in nemogočo odpoved lastnemu egu. Ali lahko sprejmem navade svojih sodelavcev, prijateljev, sorodnikov … če se vse vrti okrog mene? Ali znam samo jaz skuhati (najboljši) riž? Sprejeti drugega, ne glede na to, kako misli ali v kaj je prepričan, je rezultat dolge poti in pokazatelj osebne zrelosti.

Nikoli si nisem predstavljal, da bom kdaj poskusil suši … nekaj karkoli surovega ovito v neko čudno zeleno algo … Bog ve, ali je sploh užitno! In potem greš k prijateljem na večerjo, ki je bila mišljenja kot suši-party, toda samo zate pripravijo še klasičen domač narezek s pršutom. Ker vedo, da ne boš jedel sušija. Previdno poskusim in – to je to! Narezek je bil za druge, suši pa zame.

Zakaj in kako sploh poskusiti? Ni težava v algi ali v surovi tuni, ampak v pomanjkanju potrpežljivosti in prevelikem egu. Pot do novosti si otežimo sami, ker smo prepričani, da imamo samo mi prav, vse vemo in to najboljše. Kaj pa če ni tako? Ali znamo prisluhniti drugemu?

Napišite komentar