Si že zavohal svežino prebujajočega se življenja?

Zakaj v času Facebooka potrebujemo malo posta in sprehod v naravi (postno-tehnološko razmišljanje)

Od česa je odvisno vaše veselje? Ste se pripravljeni odklopiti za nekaj dni od vsega kar vidite na zaslonu, da bi bolje vohali in čutili življenje, ki je vse okrog vas?

V tem razmišljanju se bom osredotočil na pomen posta, kot obdobju privilegiranega časa za krepitev odnosa z Bogom in o zunanjih dejavnikih, predvsem v informacijsko-medijskem smislu, ki na to lahko vplivajo. Ne smemo pozabiti na naravo, na naše čute in čustva, kajti po njih – in ne preko zaslona – nas Bog nagovarja.

Postni čas je v katoliškem smislu priložnost za osebno spreobrnjenje, da namenimo več časa molitvi in osebnemu stiku z Bogom, pa tudi čas odpovedi, obdobje priprave na veliko noč in poglabljanju odnosov. Največji krščanski praznik je zgoščena točka veselja nad življenjem, zato tudi post naj bi nas usmeril in pripravil naše notranje razpoloženje na to doživljanje. Naloga je vse prej kot lahka, kajti za to ne najdemo dovolj časa in se nam zdi, kot da dnevi, tedni … življenje beži mimo nas. Kaj lahko storimo?

Morda so krivi mediji ali hiter tempo vsakdanjega življenja, ko moramo v enem dnevu storiti več, kot so pred nekaj desetletji opravili v celem mesecu, toda vedno težje preidemo od površinskosti v globino stvari. Zakaj? Eden od dejavnikov je močna tehnologizacija družbe in posledično tudi odnosov ter našega načina razmišljanja, ker je vse dosegljivo na ”klik” ali na dotik. Še deset let od tega smo morali informacije finančno in časovno ”kupiti”. Finančno v obliki časopisa, preko plačljivih člankov na spletu ali privatnih televizijskih kanalov, časovno pa tako, da smo si za določeno novico preprosto morali vzeti nekaj minut ali nekaj deset minut časa.

Kdo pa bo danes namenil deset minut svojega dragocenega časa za novice? Nihče, ker to pomeni veliko zamudo in tisti čas naj bi porabili za nekaj bolj koristnega. Za kaj pa? Kaj sploh počnemo s časom, ki mislimo, da ga prihranimo? Danes je povsem naravno, da informacije prihajajo k nam, ne da bi jih iskali ali zanje neposredno plačali. Svet socialnih oz. družabnih omrežji se je tako razširil in pronical v naše vsakdanje življenje, da nas informacije lovijo, zasledujejo in (de)formirajo.

Naši prijatelji na najbolj razširjenem socialnem omrežju Facebook – in seveda tudi mi sami – smo novinarji in predstavniki za stike z javnostjo obenem. Fotografiramo in pišemo o dogodkih, ki so se zgodili blizu nas ali komentiramo svetovne dogodke, s tem pa oblikujemo mnenje naše prijateljske javnosti. Se opredelimo do skoraj vsega, kar se dogaja in tako smo novinarji v malem. Prav tako tudi delimo in priporočamo povezave do člankov drugih medijev ali objav na spletu ter smo v službi njihovega oddelka za stike z javnostjo. Informacija nima več meja, oblikuje naše odnose, čas, čustva, razpoloženje, vrednote, razmišljanje in še kaj.

Kljub močni prepletenosti in vplivnosti, ki sem jo nakazal zgoraj, pa je to samo ena od plati tehnologizacije družbe. V tem dogajanju pa se moramo zavedati, da svet okrog nas, naši odnosi in čustva potrebujejo nekaj drugega, kot samo stalno obveščenost. Potrebujemo tudi močne odnose z bližnjimi, mir in spokojnost, zavest o radosti bivanja zaradi lepih in pomenljivih trenutkov v življenju … Bolj kot vizualnih stimulacij, ki jih preberemo ali vidimo na zaslonu, potrebujemo živ stik s človekom: da slišimo njegov glas na uho in ne preko kovinskega zvočnika, da čutimo njegovo toplino, da vohamo njegov vonj. Zelo prvinsko, a brez tega tvegamo, da izgubimo svetost odnosov, na kateri je (bila) zgrajena naša družba in na kateri temeljijo zdrave družine ter pristna prijateljstva.

Za pristne občutke in čustva ni potrebno plačati, pač pa si moramo vzeti čas in potrpežljivost, ker narava ima svoj ritem. Tehnologija naj bo le pripomoček, da podaljšamo in okrepimo medosebne stike, vse ostalo pa naj poteka ”v živo”, ne preko zaslona in brezžične povezave.

Na tej točki se vračam na začetek razmišljanja. Post, velika noč in odnos z Bogom. Post je priložnost, da se odmaknemo od motečih posrednikov med nami in našim Stvarnikom ter ga poiščemo v naravi ki nas obdaja, v našem bližnjemu in nenazadnje v nas samih. V naravi bomo v teh čudovitih pomladnih dneh zavohali svežino prebujajočega se življenja, bližnjih bomo slišali njihov glas in v nas samih bomo lahko videli, kako smo čudovito ustvarjeni. Dovolj razlogov, da vzamemo post zares, a ne z resnobnostjo, temveč z radostjo in veseljem.

Napišite komentar