Oče kot prijatelj in vzgojitelj

Razmišljanje o sv. Jožefu ob prazniku očetov

Zadnja leta se vedno bolj uveljavlja praznovanje dneva očeta, ki ga obeležujemo na katoliški praznik sv. Jožefa, Jezusovega rednika. In kot se rado dogaja v teh okoliščinah, versko komponento ”pozabimo” in ostanemo samo pri darili, zabavah in potrošniški plati zgodbe. Kaj pomeni danes biti oče? Ali govorimo samo o bankomatu, ki finančno oskrbuje družino, ali tudi o nekomu, ki predstavlja oporo, zaščitnika, vzornika in avtoriteto? V tem zapisu bom poskusil razmišljati o vlogi očetov, moških v sodobni družbi in njihovem pomenu za posameznika.

Za medklic – meseca marca se poleg očetov (19. marca) spominjamo tudi mater z meterinskim dnem (25. marec), pa tudi vseh žena (8. marec) in ponekod vseh moških s t. i. dnevom moških (9. marec). Že hiter pogled na koledar nam pove, da vsi zgoraj našteti prazniki izhajajo in so utemeljeni v katoliški tradiciji. Težnja po komercializaciji vsega, tudi čustev in družinskih članov, pa nas je privedla do tega, da verski del zavrnemo in ostanemo pri darilih.

O moških se danes malo piše in razmišlja, saj javna debata, znanost in razne antropologije gredo predvsem v smeri enakosti med spoloma, s poudarkom na ovrednotenju in povečanju prisotnosti ženske v vseh področjih javnega življenja. Feministično gibanje je z emancipacijo žensk in pridobljenimi temeljnimi pravicami po celem svetu, okrepilo svoj položaj ter začelo razvijati novo dimenzijo, ki se kaže v t. i. post-modernem feminizmu. Moški so najbrž zaradi tega izgubljali zavest o lastni identiteti in zapadali (oz. še vedno zapadajo) v eno od skrajnosti lastne identitete: avtoritarni patriarh ali pomehkuženi moški. Vprašanju te identitete veliko pozornosti posveča nemški menih in teolog Anselm Grün, ki zagovarja stališče, da moški mora biti bojevnik s sposobnostjo empatije in ljubezni.

Kakor že omenjeno, naša družba danes bolj kadarkoli prej potrebuje očete, po katerih bi se v prvi vrsti mladi moški lahko zgledovali, ki bi jih podprli in izzivali, da bi razvili lastno energijo in identiteto. Eden izmed pomenljivih likov očeta je nedvomno sv. Jožef, Jezusov rednik. Evangeliji njegove vloge ne izpostavljajo več kot s kakšno omembo, a kljub temu predstavlja lik očeta, varuha in soproga. Sv. Jožef ni imel nobene posebne družbene funkcije ali vidne vloge, zato lahko trdimo, da je bil laik v pravem in najbolj plemenitem smislu besede. Bil je umeščen v delovno vsakdanjost brez izstopanj in hkrati je bil, takoj za Marijo, prva priča Kristusovega učlovečenja.

Najpogosteje sv. Jožefa upodabljajo in predstavljajo kot mizarja, le redko pa je ”še kaj več”. Onkraj delovne plati in ravno v njej, lahko vidimo očetovsko vlogo. Jezusov varuh je znal voditi svoje podjetje, svoj poklic in je znal biti tudi očetovski lik odraščajočemu otroku. To razmišljanje lahko razširimo tudi na današnje razmere, saj mnogim moškim ne uspe združiti očetovske in poslovne vloge v uspešno kombinacijo; imamo lahko uspešne poslovneže in delavne ljudi, ki so oddaljeni od svojih otrok. Veliko moških je prepričanih, da mora službene vzorce obnašanja živeti tudi doma, a to se pogosto izkaže za napako. Medtem ko delovno okolje zahteva hitrost in bojevitost, družinsko okolje potrebuje mir, čas za odnose in igro.

Postati moški pomeni tudi biti oče, ne glede na to, ali je tudi biološki ali le duhovni oz. krušni oče drugim. V tej vlogi lahko zaznamo nekaj nevarnosti, ki so bile prisotne v preteklosti in so še danes aktualne. Ena izmed teh je prevelika avtoritarna in patriarhalna drža moškega, ki otrokom vse določa, saj se počuti nezmotljivega. A to pogosto izhaja iz odsotnosti izkustva lastnega očeta, zato je tako pomembno, da se na novo ovrednoti očetovstvo, ki ni avtoritarnost, ampak opora v vzgoji, lik varnosti in gotovosti, predstavlja odgovornost in velikodušnost. Naštete lastnosti lahko zlahka najdemo, kljub skromnim svetopisemskim poročilom, ravno pri sv. Jožefu.

Današnja kronična odsotnost očetov je velik handicap za celotno družbo, ne samo za družino. S tem se destabilizira klasična struktura družbenih vrednot in ustvarjamo okolje, ko nobena ustanova ali avtoriteta nista več potrebni, še manj pa zaželjeni. Nas moti vlada? Naj odstopi, ker si želimo nečesa novega … Ali lahko otroku rečemo, da nekaj ne sme? Lahko, a veljamo za nazadnjaške in konzervativne. Danes morajo biti starši, vzgojitelji in učitelji otroku samo še prijatelji. Prijazno, a tudi zelo nevarno, kajti otrok v svojem odraščanju potrebuje nekoga, ki mu bo povedal, kaj se sme in česa ne. Poleg nežnosti in igre potrebuje tudi pravo mero treznosti, varnosti in odgovornosti.

Praznik sv. Jožefa je torej lahko odlična priložnost, da počastimo biološke, krušne, duhovne … očete in se obenem spomnimo, da sta za zdrav razvoj posameznika in družbe potrebna materinska nežnost in ljubezen ter očetovska varnost in energija.

Komentarji: 2 to “Oče kot prijatelj in vzgojitelj”

  1. pavel said:

    23. 03. 2014 at 19:18

    Zelo lepo in pametno si zapisal. Meni je sv. Jožef vedno večji zgled, čeprav Evangeliji zelo malo o njem govorijo. Tako kot si napisal, bil je tesar, podjetnik, skrbnik, zvest mož in dober oče. Predvsem pa je bil zmožen velike zvestobe Bogu.

    Tankočutno je od vseh glasov ponoči prepoznal Gospodovega Angela, ki mu je dan po rojstvo rekel, naj vzame družino in pobegne v Egipt. Ker je imel tako čist odnos z Bogom, je lahko dobro razločeval, da je bil to božji klic in ne kr neki strah ali halucinacija. Ko se je zbudil, je takoj prepričal Marijo in so spokali iz Betlehema, kamor so že par ur kasneje vdrli vojaki in pobijali do enega leta stare otroke. Zagotovo ima Jezus po njem moški pogum in bojevitost.

  2. MMT

    MMT said:

    23. 03. 2014 at 23:10

    Hvala za komentar in mnenje!


Napišite komentar