Lačni otroci in … (2)

Zapis Lačni otroci in … je sprožil kar nekaj komentarjev, “odmeval” pa je tudi po nekaterih drugih portalih in platformah. Ko sem ga zapisal in ponovno prebral, sem si rekel: “morda pa se motim, sem preveč oster in krivičen. Morda pišem o stvari, o kateri nimam pojma…”, zato sem besedilo pred objavo poslal v branje kompetentni osebi z dolgoletnimi izkušnjami s terena. Njeno mnenje objavljam v nadaljevanju.

 

Aljoša, pozdravljen! Ko sem prebrala sem rekla ‘končno’ se je dobil še nekdo, ki je pripravljen govoriti na to temo. Jaz sem naveličana na sestankih, ki jih imamo z državnimi institucijami poslušati predstavnico ZPM o ‘lačnih otrocih’… nihče pa se ji ne upa nasprotovati iz dveh vidikov: gospa govori tako prepričljivo in srčno, da si misliš, kaj pa če je res, pa tudi, da ne bi rekli ‘vidiš’ že udarja po konkurenci.

Zame ni v dobrodelnosti nihče konkurenca, kajti lahko rečem, da smo leta 1990 in vsa naslednja leta bili širitelji dobrega, ki se je resnično širilo, sedaj pa imamo, ponekod je že preskočilo.

Zanimivo, prav včeraj sva imeli z državno sekretarko na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve kar dolgo debato o ‘lačnih otrocih’, zgodilo pa se je prvič, da sva to temo odprli in si brez rokavic povedali mnenje. Morda jo je spodbudila moja pripomba: “malo poznam kako gre to v Italiji, otroci hodijo v šolo z malico v vrečki, ki jim jo pripravijo doma in nihče ne kriči, da so v Italiji otroci lačni. Pa še kupi odpadne hrane se ne nabirajo po šolskih kuhinjah”.

V tvojem komentarju mi je všeč obojestranski pogled, ki tako očitno govori o lakoti moralnih vrednot. Na eni strani polni razuzdanosti in na drugi pa lakota. Lakota česa? Hvala Bogu, da nekaterim otrokom to početje ni dano.

Osebno menim, da pri nas ne bi smelo biti lačnih otrok, politična manipulacija v imenu ne vem koga je grozna.

So posebni primeri, ko zaradi drugih vzrokov (nesporazumi, duševne bolezni, neodgovorno starševstvo) ostajajo otroci brez toplega obroka doma. V šoli pa – ali je res potrebno, da so vsi otroci na kosilu v šoli? Mnogo je primerov, ko starši ne plačujejo položnic za kosilo iz ‘medijskega prepričevanja’, da mora to plačat država. A res? Če je mama doma, brezposelna, pa morda tudi oče, a je res potrebno, da hodijo otroci v vrtec, da kosijo v šoli? Pa tudi: a 13, 14, 15 -letnica ali -letnik si res ne more skuhati kosila sam? Vprašanj je veliko… znesek za malice, kosila v šoli je minimalen, otroški dodatek pa je namenjen prav otroku, ne pa cigaretam in gajbam piva za starše.

Moje mnenje o tvojem zapisu je, da ga objaviš […]. Medijsko poveličevanje revščine je ‘moda’ … ljudem, ki so izgubili službo je potrebno pomagat, da lažje preživijo, to je dodatek ne pa reševanje lakote… Hvala Bogu v Sloveniji smo lačni solidarnosti in poštene kritičnosti.

 

besede sodelavke Karitas

Komentarji: 6 to “Lačni otroci in … (2)”

  1. AndrejM said:

    10. 06. 2014 at 07:09

    Iz prakse: nekateri otroci v šoli bi pojedli še več, nekateri pa so razvajeni do amena in potem se zaradi takih meče hrana stran. Je pa res, da se hrane zmeče tudi v šolah čim manj. Na naši osnovni šoli se vse, kar od malic in kosila ostane (pa ne gre za ostanke, čisto normalne jogurte, kruh, sadje…) potem razdeli v varstvu, tako da se potem lahko otroci še dodatno najedo.

  2. Werner said:

    10. 06. 2014 at 09:28

    Jaz sem že v navedenem prejšnjem blogu komentiral in nekako zadel bistvo, kar je potrjeno sedaj tu, dejansko, s podpisom tega pisma.
    Razumem, da ima Karitas te ”binkoštne” apetite in visoko-socialna država je tu v napoto.

    Glede hrane v šoli. Če je šola obvezna, se bi moralo razumeti, da prehrano priskrbi država. Tudi potne stroške bi morala kriti država. Če je odgovorna do svojega naroda – če je pa instrument za varovanje tajkunov pred ljudstvom, mora pa ljudstvo stvar korigirati.

    Anti-komunistom je sicer težko dopovedati, da nihče prostovoljno ne umre od lakote, ampak, če le-ta obstaja in če je sodobna država ni sposobna premagati (brez misijonarskih ”dobrodelnih” nategov, t.j.), ne opravičuje svojega obstoja.

  3. SEXY said:

    10. 06. 2014 at 09:31

    Mesto kjer živim je polno mamim in očetov na socialni, kjer nimajo otroci za pivo imajo pa starši za šnops in cigarete. Svinjarija je socializem. Svinjarija.

  4. teta meta said:

    10. 06. 2014 at 17:45

    Vse res. Kakšna pa je rešitev tega problema?

    Za otroka mame pijanke družba pač ne bo dajala za malico, če mu še lastna mati ne privošči. Za kazen. Samo kdo je tu kaznovan?

    Podoben primer smo imeli v vrtcu, ko so se starši strinjali, naj otrok mame, ki noče plačati vstopnice za otroka, pač ne gre na predstavo z ostalimi. Res huda kazen za mamo …

    Ne vem, meni je bil prejšnji sistem v tem smislu bolj všeč. Tudi sama sem otrok takih staršev, ki niso radi dali za otroka. Če ne bi za mojo izobrazbo, kulturo in obšolske dejavnosti poskrbela družba, ne bi nihče. Imela sem srečo, ti otroci je nimajo.

  5. Zlobni said:

    11. 06. 2014 at 11:11

    Jaz sem iz prejšnega sistema. Mama je ostala sama, brez dohodkov jaz pa brez malic( seveda sem imel kruh in jabolko od doma )in gledališke predstave (Sneguljčice).
    To povem, da ne boste mislili, da otroci kaj pozabijo iz mladostnega obdobja. :-)

  6. Ja kje pa je karkoli idealno?! said:

    02. 08. 2014 at 17:08

    Evo, pa še jaz iz prejšnjega sistema. Takrat je veljalo, da je nekako plemenito biti reven, ker gotovo si vsaj moralno boljši od tistih, ki so bogati, ki so si zagotovo svoje bogastvo tako ali drugače nakradli.

    Sedaj, dvajset in več let pozneje vidim kako nam je taka ali drugačna ideologija prala možgane. Po eni strani v šoli “vsi enaki, vsi praktično revni” (ja, sam eni smo bolj revni, kot ste drugi) in po drugi strani v cerkvi “bo šla prej kamela skozi šivankino uho, kot pa bogataš v nebesa” (o bogastvu v okviru cerkve pa tudi ne bi).

    Danes ne prenesem več jamranja in stokanja in prosijačenja in čustvenega izsiljevanja. Smo bili revni in ko danes gledam nazaj, vidim, da zelo revni. Pa se ne spomnim mame, da bi se pritoževala ali pričakovala, da bodo drugi rešili njene težave in poskrbeli za njene otroke. Naučila se je delat čudeže s tem kar je imela, privzgojila nam je moralne vrednote, spoštovanje do hrane in ostalih dobrin, do drugih ljudi, ceniti še tako malo kot imaš in biti hvaležen. Mi je bilo težko, ko so si drugi otroci kupovali po šoli sladkarije (pa so se tudi imeli za revne!), jaz pa tega nisem mogla, ker nikoli nisem imela svojega denarja? Ja, bilo je težko in bila sem ljubosumna nanje. Pa zaradi tega ni konec sveta. NIHČE ne odrašča v idealnih pogojih. Vse je lekcija v šoli življenja. Nekdo bi lahko rekel, da sem imela žalostno otroštvo (pa ne zaradi revščine), vendar jaz verjamem, da je bilo ravno tako kot mora biti. Ne verjamem v naključja. Hvaležna sem za to kar imam in verjamem, da se mi zaradi te hvaležnosti dogajajo lepe stvari. In ko se mi zgodijo manj lepe, se spet vrnem h zaupanju v višjo silo in h hvaležnosti.

    Ne, ne prenesem ljudi, ki poskušajo odgovornost za svoje živlljenje in življenje svojih otrok prenest na druge ljudi in na državo. Ljudi, ki so prepričani, da jim stvari enostavno pripadajo, ker sami niso sposobni (ali bolje: ne želijo) poskrbeti zase. Ne govorimo tu o duševno motenih osebah, ki res ne morejo poskrbeti zase, temveč o čustveno nezrelih osebah, za katere je treba “poskrbeti”, ker sami nimajo najmanjše motivacije, da bi spremenili kaj pri sebi – morda način razmišljanja, morda občutek hvaležnosti, morda bi sprejeli službo, ki jim jo je sicer pod čast, in seveda bi se odpovedali cigaretom (kaj pa mi še ostane, če se še cigaretom odpovem?!), pa alkoholu …

    Za otroke so dolžni poskrbeti starši sami in ne starši drugih otrok. Ja, sem totalno za solidarnost ob naravnih nesrečah in sem totalno za finančno podporo, ko se mati tako angažira, da obrne celo Slovenijo zato, da bi lahko otroka spravila na operacijo v tujino. Prav tako sem za pomoč družinam, ki so se po sili razmer TRENUTNO znašle v težki situaciji, vendar samo do te mere, da si v najkrajšem možnem času ponovno postavijo na svoje noge in gredo naprej. Pomagaj si in Bog ti bo pomagal. Nisem pa za cuzanje države in dobrote drugih ljudi, ko ljudje enostavno niso pripravljeni storiti nič izven meja njihovega udobja, da bi spremenili svojo situacijo in zato prelagajo odgovornost zase in za svoje družine na druge ljudi. Vsakršna pomoč takim ljudem je samo omogočanje takih pogojev, da še naprej delajo isto – torej se smilijo sami sebi in prenašajo odgovornost na druge, ter pričakujejo, da jih bodo drugi sponzorirali.

    Teta Meta … se strinjam, da v takih primerih potegne ta kratko otrok. Vendar, če začneš plačevati takim staršem stroške, ki so v povezavi z njihovimi otroci, bo kino vstopnica šele začetek. Dvomim, da bi se strinjala, da bi začela prevzemati stroške sosedovih otrok na svoja pleča, zato ker tvoji sosedje zanje ne poskrbijo tako, kot ti poskrbiš za svojega otroka. Pa ti zagotavljam, da ni sosedovim otrokom nič manj prijetno, ko vidijo vaše otroke s sladoledi, sami pa niti ne vejo kaj sladoled je. Karikiram, pa vendar. Kot sem rekla, bila sem v taki situaciji. Ne da mama ni hotela, ampak ni mogla. In to je to. Vsak živi s svojo realnostjo. In nikjer ni idealno, pa tudi nikjer ne bo idealno, pa če se na trepalnice vržeš. Kje vse se bo moral sosedov otrok (pa tudi tvoj!) soočit s situacijo, ko ne bo mogle imeti nekaj, kar imajo drugi; ko ne bo jedel to, kar jedo drugi, ko … Če pa je zadeva tako kritična, da škoduje zdravju otroka, pa imamo socialne zavode, da poskrbijo za take situacije.


Napišite komentar