Kdo smo mi, da bomo zapirali vrata?

Če bi jutri sem dospela odprava marsovcev in bi kateri izmed njih prišel do nas … Marsovec, kajne? Zeleni, s tistim dolgim nosom in velikimi ušesi, kakor jih slikajo otroci. In bi dejal: ”Želim prejeti krst!”. Kaj bi se zgodilo?

(papež Frančišek)

 

Morda noben papež si še ni drznil zastaviti vprašanja, kako je s podeljevanjem zakramentov marsovcem, nekateri pred njim pa so zagotovo razmišljali, kako bi jih podelili ločenim, ponovno poročenim, tistim, ki živijo partnersko zvezo brez poroke … Od tod zadnja ”provokacija” sedanjega papeža, ki se javno sprašuje nekaj zelo ekscesnega, da bi pritegnil pozornost na občutljivo in še vedno odprto temo podeljevanja zakramentov tistim, ki s svojim življenjskim slogom niso v ”liniji” z doktrino.

Takih je vedno več in ”drugačne” družine – tukaj mislim celotno paleto življenjskih skupnosti, ki so se uveljavile zaradi raznih družbeno-socialnih okoliščin – predstavljajo stvarnost, ki je ni mogoče preprosto opredeliti kot grešno ali nenaravno. Ali se zavedamo, da za temi primeri so konkretni ljudje, s konkretnimi zgodbami in življenjskimi okoliščinami, ki si skoraj zagotovo niso izbrali sami? Morda so bili pahnjeni vanje, morda so se znašli v takšnih situacijah zaradi naivnosti, prenagle odločitve … Tisti, ki jim pravimo koruzniki, partnerske življenjske zveze brez poroke, so še vedno ljudje in še vedno jih Gospod ljubi, saj jih je on tudi ustvaril.

Te dni v Italiji mineva 40 let od uvedbe zakonske možnosti ločitve, to obdobje pa je ravno pravšnje za oceno stanja družinskega življenja. Tako v Italiji, kot tudi v Sloveniji in drugod po Evropi. Družba se je močno spremenila, odpravila je določene omejitve in zadržke, odprla pa je vrata nekaterim novostim. Ali je dobro ali je slabo je seveda lahko ocena vsakga posameznika, njegovega prepričanja, lestvice vrednot in pogledov, dejstvo pa je, da je preprosto ”drugače”. Če pogledamo družbo okrog sebe, hitro vidimo, da jo zaznamujejo, poleg naraščajočega števila priseljencev, tudi vedno višje število tistih, ki se zavestno odločijo ne sklepati zakonske zveze, ločenih, samohranilk in samohranilcev, različnih oblik partnerskih zvez in drugo.

Naša družba se je spremenila. Povojno obdobje v Evropi je prineslo hiter vsestranski napredek, ki je bolj ali manj neposredno spremenil tudi način življenja in družbo samo. Nanjo ne moremo več gledati z očmi prejšnje generacije in niti je ne moremo strpati v miselne in vedenjske vzorce, ki so veljali pred tridesetimi leti. Na to nas hoče opozoriti tudi papež in najbrž nam sporoča, da smo katoličani dolžni se prilagoditi – vedno v okviru nauka – da bi lahko bližnje sprejemali, ne pa obsojali ali zavračali. Ne nazadnje, papeževo vprašanje, ki sem si izposodil za naslov tega razmišljanja, ”Kdo smo mi, da bomo zapirali vrata?”, je provokacija vsem nam, da bi začeli gledati malenkost drugače.

Danes je postalo skupno življenje mladih pred poroko splošno sprejeto dejstvo, ki objektivno gledano, ne povzroča ne škandala niti čudenja. Čudno je, če se kdo odloči za poroko… še bolj čudno, če se mlad par odloči za poroko. Kar je bilo nekoč normalno, je danes čudno in obratno. To ni opravičilo, da spustimo in požegnamo vse novotarije in ekstreme, pač pa točka za razmislek, kaj lahko sprejmemo, kaj moramo obsodit in zavrnit in kaj na novo ovrednotit.

Morda je kriva močna ekonomska miselnost, da je finančna preskrbljenost pomembnejša od vseh ostalih vrednot in smo zato zamenjali vrednoto za vrednost. Ravno v finančni dimenziji pa lahko najdemo del odgovora, zakaj se mladi ne poročajo več. V času naših nonotov je bila poroka neke vrste socialno zavarovanje, da boš za prihodnost preskrbljen, da boš družbeno sprejet. Poroka je prinesla poleg družbene veljave tudi socialno varnost, urejeno domovanje ter osnovno materialno preskrbljenost. Danes to pride tudi brez poroke. In, roko na srce, mnogi so se tedaj poročali verjetno samo zaradi materialnih ugodnosti ali zaradi oblik družbenega pritiska in manj iz ljubezni.

Če gremo korak naprej, k cerkveni poroki, ki je zakrament, ki si ga podelita ženin in nevesta, lahko hitro ugotovimo, da je v veliki večini primerov sklenjen pomanjkljivo, če ne celo neveljavno. Če parafraziram 81-letnega uglednega nemškega kardinala Walterja Kasperja, cerkvena poroka ni nek romantičen dodatek z župnikom in orgelsko koračnico, ampak je zaveza v moči lastnega krsta, da gre za dejanje vere, sklenjenim pred Bogom – za večno. Koliko ne-koruznikov se zaveda tega dejanja in tega pomena? Upam, da vsaj polovica, sicer je delež neveljavnih porok strahovito visok!

Papež Frančišek je pred dobrim letom odprl razpravo o vlogi in pomenu družine ter povabil katoliška občestva in vse pristojne ustanove, da posvetijo več pozornosti tej tematiki. Povabljeni smo, da se v prvi vrsti zavemo, kako pomembno vlogo ima družina v naši družbi ter za našo prihodnost in obenem, da premišljujemo tudi o vseh tistih, ki jim ni nikoli uspelo ali jim je spodletelo ustvariti družino oziroma živijo ”drugače”, kakor je bilo doslej v praksi.

Tukaj je v prvi vrsti pozornost namenjena tistim, ki se niso odločili za poroko in jim pogovorno pravimo koruzniki, pa tudi tistim, ki jim je prvi zakon propadel in so sedaj obsojeni na nekakšno večno izobčenje. Izhodišče za kakršnokoli razpravo o novem dojemanju družin, partnerskih zvez in ponovnih porok je vprašanje milosti in odpuščanja. Na to je opozoril tudi že omenjeni kardinal Kasper, ki je na februarskem posvetu s kardinali in svetim očetom na temo družine in koruznikov predstavil te življenjske situacije mnogih katoličanov kot zapečatene in izključujoče. ”Nekateri mislijo, da je Cerkev namenjena čistim, ampak pozabljamo, da Cerkev je Cerkev grešnikov. Vsi smo grešniki in sem vesel, da je tako, sicer ji ne bi pripadal”, je dejal Kasper ter opomnil, da pri Bogu imamo vedno nekakšno drugo možnost ali zasilni izhod.

Prvi korak moramo storiti preprosti verniki vsakdana, da gledamo na svoje bližnje kot na ljudi sebi enake. Nihče od nas nima pravice zapirati vrat, obsojati ali se izrekati o napakah drugih, ker smo tudi sami grešni. Kaj pa če bomo sami nekoč ostali pred zaprtimi vrati?

 

Besedilo je bilo objavljeno v prilogi goriškega tednika Novi glas Bodi človek.

Komentarji: 3 to “Kdo smo mi, da bomo zapirali vrata?”

  1. Mameluk said:

    16. 06. 2014 at 22:50

    »Vaš govor naj bo: da, da; ne, ne; kar je več kot to, je od hudega.« (Mt 5,37)

  2. Rokc said:

    20. 06. 2014 at 01:04

    Dober članek.

    Situacija v Cerkvi na Zahodu je kritična.
    Baje da najhujša od časov reformacije.

    Žalosti pa me, ker so duhovniki in škofje slabo pripravljeni na to realnost in pogosto ne opravljajo svoje vloge učenja vere Cerkve, pastirstva in vodenja. In da so se zlizali s svetom.

    Potrebno bo nekaj velikega da se preobrne. Ampak prej bo šlo še dol. Vsaj 30-50 let bo trajala ta huda duhovna kriza.

  3. Jože said:

    06. 01. 2015 at 00:27

    Kar me preseneča je majhno število komentarjev na to razmišljanje. Pa naj bo, saj ima vsak pravico odločiti se kakor želi.
    Pri razmišljanjih, da je Cerkev v krizi, se postavi vprašanje: kdo je Cerkev? Mi, vsi verujoči. Dokler tega ne bomo dojeli, z mano na čelu, da ne bo pomote, tako dolgo se bomo skrivali za nekakakšnimi organizacijami, ki da so odgovorne. Res je, kar priznajmo si, tudi v vsakdanjem družbenem življenju ni nič drugače. Tam je za vse kriva družb!
    Družba pa je kaj?
    Dokler se bomo na tak način distancirali od vsega okoli nas, tako dolgo bodo obstajali drugorazredni ljudje. Tisti brez doma, brez urejen družine, ločenci, koruzniki, …
    In ja, ko v teh dneh razmišljam o Božičnih skrivnostih, se mi postavlja vprašanje, če je bila Jezusova družina “prava” po naših pravilih? Bi bila Marija in Jožef danes pripuščena k svetem obhajilu?


Napišite komentar